Na vsakem koraku, ki ga storiš, tiči zgodba

Intervju z zmagovalko Srednješolske Grossmannove nagrade 2012, ki jo vsako leto podeljuje AGRFT, kranjsko gimnazijko Laro Ekar Grlj iz 2. G. Kratka zgodba nosi naslov Softi.
Z Laro Ekar Grlj se je pogovarjala Nataša Kne Leben
Gimnazija Kranj, petek, 4. januar 2013

SOFTI - zmagovalna kratka zgodbapdfGK1213_kratkazgodba_Grossmanovanagrada (.pdf 574KB)




Lara že 10 let pleše balet, zadnjih 7 let v Ljubljani na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Vse, kar jo obkroža, ji predstavlja vir navdiha, tudi vsakodnevna vožnja v Ljubljano. Dolgo časa je bila prepričana, da želi postati le balerina. Počasi je spoznala, da na odru ni zanimiv le balet. Pod kožo ji je zlezel tudi gledališki oder. Sama bi združevala različne odrske zvrsti, denimo balet in gledališče.

 

1.   Najprej čestitke za prvo mesto. Prosim, pojasni splet okoliščin, ki so te pripeljali do prijave in pisanja Softija?

Hvala. Ker si želim študirati na AGRFT, redno spremljam dogajanje na tej akademiji in tako tudi Grossmannovo nagrado.

2.       2.  Zmagovalno kratko zgodbo si naslovila Softi? Za kaj gre? Za mehkobo?

Ne, prej nasprotno. Softi bomboni, ki jih imajo radi vsi otroci, so lahko tudi past za enega najgnusnejših možnih človekovih dejanj.

3.       3.  Zelo mlada si še, od kod prihajata tvoje znanje in želja po pisanju?

Bolj kot želja po pisanju je v ospredju želja po uprizarjanju. Zagotovo pa k temu prispeva družinsko okolje- oči je filmski režiser, mami pa scenaristka. Ker veliko delata skupaj, smo nehote v njuno delo vpleteni tudi otroci … Hkrati imam tudi srečo, da se lahko gibam v gledališkem in filmskem okolju in spoznavam številne ustvarjalce, ki jih občudujem.

4.       4.   Veliko pišeš in objavljaš ali si tokrat naredila izjemo?

Ne. Svojih zapisov ne objavljam, raje se o svojih idejah pogovarjam, zlasti s starši, ki me spodbujajo, da svoje ideje zapisujem.

5.       5.   Kateri žanr ti je še posebej pri srcu?

Najraje imam seveda gledališke uprizoritve, takoj za njimi pa film. Ni toliko pomemben sam žanr, pomembno mi je, da je tisto, kar gledam, dobro. Če je komedija dobra in ponuja več kot le neke navidezno smešne puhlice, mi je prav toliko vredna kot dobra drama, tragedija …

6.       6.   Glede na to, da si pokazala, da si kljub mladosti virtuozinja peresa, me zanima, koga in kaj najraje bereš?

Najraje seveda berem dramske tekste. Že ob njihovem branju razmišljam, kako bi to jaz postavila na oder, kdo bi igral katero vlogo. Raje kot po romanih pa posegam tudi po avtobiografijah ljudi, ki jih cenim, spoštujem … Čakam, kdaj se bo spravil Marko Mandić v knjigo (smeh). Zelo me je navdušil Polde Bibič s knjigo Igralec.

7.       7.   Kaj je trenutno na tvoji nočni omarici?

Trenutno se ubadam z Gospo Bovary (obvezno domače branje), za katero sicer vem, da sodi v svetovni literarni kanon, čeprav bi vseeno raje brala kaj drugega. Ker pa sem vse popoldneve v Ljubljani, plešem namreč klasični balet na KGBL, mi enostavno zmanjka časa, da bi lahko brala še kaj drugega. Za to si vzamem čas med počitnicami. Na nočni omarici je sicer tudi Vladimir (Matjaž Zupančič), ki sem ga prebrala že ne vem kolikokrat. In ne vem kolikokrat ga še bom.

8.       8.   Se na tvojih knjigah nabira prah ali si pravi knjižni molj?

(Smeh) Ne eno ne drugo. Prahu je v moji sobi povsod dovolj, verjetno tudi na knjigah. Zato imamo večino teh raje kar v skupni družinski knjižnici. Lahko rečem, da sem v primerjavi s kakšnim komparativistom daleč od knjižnega molj. Sem bolj čmrlj. To mi včasih reče mami.

9.      9.   Vrniva se k tvojemu pisanju. Kako se ga lotevaš? Ali izdelaš natančen načrt ali pišeš bolj stihijsko, pri čemer beseda da besedo?

Pomemben se mi zdi svet okoli mene in okoli nas. Motijo me številne krivice, ki se godijo vsak dan. In zdi se mi, da imata gledališče in film, seveda pa tudi celotna književnost, ravno pri odpiranju oči neznansko moč. To se je izkazalo že v preteklosti. Ravno zato ne maram plehkih predstav, filmov, ki sicer igrajo na neka čustva, vendar je vse nerealno. Ko zapustim dvorano, želim nekaj odnesti s seboj. In o tem rada razmišljam - kako dati zgodbi dodano vrednost, da se o njej da razmišljati.

10.   10.  Kako pa vdihneš življenje v karakterje?

Od staršev sem se naučila opazovati svet okoli sebe. Sedenje pred kavarno v kakšnem tujem velemestu in opazovanje mimoidočih ti lahko da neskončno število možnih značajev, zgodb, situacij. Domišljija lahko dobi krila.

11.   11.  Že snuješ novo pisanje?

Kot rečeno tiči na vsakem koraku, ki ga storiš, neka zgodba. In te spoznavam vsak dan: v šoli, na baletu, na avtobusu v Ljubljano … Te ideje nato zapisujem kot osnutke. Tudi sicer je kratka zgodba meni najljubša oblika pisanja. V majhnem obsegu povedati čim več. Rada imam tudi odprte začetke in konce, pa naj bralec/gledalec glede na svoje sposobnosti sam naredi svoj zaključek. Prav to tudi razkriva, kako različni smo si, nekdo izbere srečni konec, spet drug pa žalostnega.

 

Uporabne povezave

2018 2019 2020
december januar februar
p t s č p s n
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: