Nagovor ob spomeniku Franceta Prešerna

Gimnazija Kranj hvaležno prevzema tradicijo recitalov v Prešernovem gaju

Avtorija: Jera Oražem in Ivan Smiljanić
Fotograf: Ksaver Šinkar

Gimnazija Kranj, petek, 8. februar 2013

 


Vsako leto se na predvečer slovenskega kulturnega praznika v Prešernovem gaju ob njegovem spomeniku nagovori in spominja našega največjega pesnika, dr. Franceta Preslovenščine Tine Lušine Basajšerna. Dvajset let je nagovore pisal lani pokojni Franc Drolc, zdaj pa so dolžnost in čast prevzeli dijaki Gimnazije Kranj. Z že tradicionalnim nagovorom "Spoštovani ljubitelji Prešerna!" sta letos navzoče nagovorila dijaka četrtega letnika, Ivan Smiljanić in Jera Oražem, ki sta se na pomemben dogodek pripravila pod okriljem mentorice profesorice  slovenščine Tine Lušine Basaj. Na bolj humoren in razumljiv način sta se dotaknila pesnikovih otroških let, izbire študija in poklica, mladostnih simpatij in neuslišanih ljubezni, strahu in trpljenja, Prešerna kot moža in očeta, kot človeka brez prave podobe, ki še naprej buri domišljijo in ne nazadnje slovenskemu narodu najpomembnejšega pesnika. Njun nagovor sta pospremila pevski zbor Franceta Prešerna ter bučen aplavz vseh navzočih.

 

Nagovor (avtor Ivan Smiljanić):

 

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

S tem nagovorom je pokojni profesor Franc Drolc skoraj trideset let pozdravljal obiskovalce počastitve spomina na pesnika Franceta Prešerna, ki vsakič poteka na predvečer slovenskega kulturnega praznika. Možnost, da si v današnjih časih, ko se nam kar naprej nekam mudi, vzamemo čas in se poklonimo človeku, ki pooseblja pojem slovenske romantike, kaže na kulturno razgledanost in spoštovanje narodne preteklosti. Prešeren je pri Slovencih postal malodane mitska osebnost, njegov grob pa romarski cilj širokih množic. Kaj neki bi naš poet, ki je v Kranj prišel le umret, rekel na vso slavo, ki mu jo danes pripisujemo?

 

Spoštovani doktor Preširen!

Ko si se 3. grudna 1800 rodil v Vrbi, še nihče ni vedel, kakšen pomen boš imel za narod slovenski. V rojstni vasi si preživel le najzgodnejša leta, potem pa te je pot zanesla v Kopanj, Ribnico, Ljubljano in na cesarski Dunaj. Tam si pridobil doktorski naziv in začel pisati prve pesmi.

Nadaljnje življenje ti ni bilo najbolj naklonjeno: umrla sta tvoja prijatelja Smole in Čop, Julija te ni uslišala, ljudje pa niso razumeli tvoje poezije. V Kranju si preživel le poslednja tri leta in v mestu tudi umrl 8. svečana 1849.

Slep je, kdor se s petjam vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja.

V mladosti še nisi vedel, kako se usoda lahko poigra s tabo. Mlad in brezskrben si se zoperstavil pričakovanjem staršev in si sam izbral študij. Optimistično si gledal v svet in dekletom pod krila, zato ni čudno, da je bila mladost najljubši del tvojega življenja.

Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rožce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogosto rjule;
mladost! vender po tvoji temni zarji
srce bridkó zdihuje, Bog te obvarji!

Pesništvo je bilo očitno edini poklic, ki si ga opravljal dobro, če upoštevamo, da si moral kar šestkrat zaprositi za odvetniško licenco. Izbral si torej tisto, kar denarja ne nosi in kar ti je narekovalo srce.

Kako
bit óčeš poet in ti pretežkó
je v prsih nosít al pekel, al nebo!

Stanu
se svojega spomni, tŕpi brez miru!

Ljubil si, a ljubljen nisi bil. Zaliki Dolenčevi nisi ugajal, Marija Khlunova se je kmalu ohladila, Jerica Podbojeva ti je bila nezvesta, tvoja muza Julija pa se je poročila s tvojim sošolcem. Vanjo si se zaljubil na prvi pogled.

Bil velki teden je; v saboto sveto,
ko vabi môlit božji grob kristjana,
po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana!
v Trnovo, tje sem uro šel deséto.

Trnovo! kraj nesrečnega imena;
tam meni je gorje bilo rojeno
od dveh očetov čistega plamena.

Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,
v srce mi padla iskra je ognjena,
ki ugásnit se ne da z močjo nobeno.

Ustalil si se z Ano Jelovškovo in dobil tri otroke, s katerimi se – resnici na ljubo – nisi nikoli čutil najbolj povezanega. Ernestina te je v svojih spominih sicer branila, zato je pokopana tu poleg tebe.

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!
meni mladi deklici,
neporočeni materi? -

Oča so kleli, tepli me,
mati nad mano jokáli se;
moji se mene sram'váli so,
tuji za mano kazali so.

On, ki je sam bil ljubi moj,
on, ki je pravi oča tvoj;
šel je po svéti, Bóg ve kam;
tebe in mene ga je sram!

Kako si bil videti? Kakšna je bila tvoja podoba? Celo izkopati so te hoteli, da bi ugotovili, kako si izgledal. Verjetno si najpogosteje upodobljeni Slovenec, pa vendar tvoj pravi obraz ostaja neznanka. Navsezadnje pa tvojo podobo vedno znova odkrivamo v tvojih delih.

Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vse vprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

In ko smo že pri Kopitarju – v kulturnem smislu se nista nikoli posebej ujela. Zaradi njegovega položaja cenzorja sta si pogosto stala vsaksebi.Ali bi lahko tako opisali tudi vajin odnos z Janezom Bleiweisom? Verjetno ne, ker je kljub občasnemu nasprotovanju objavljal svoje pesmi v svojih Novicah. Poleg tega je bil pobudnik za postavitev tvojega nagrobnika in je zanj celo zbiral denar. Verjetno zdaj obžaluješ svoje verze:

Tát, rokomávh govorí jezik drúgim neuméten,

márska po hlévi diši tvôja beséda, kmetávs!

Lépši biló bi berilo novíc rokodélsko-kmetíjskih,

ako rokovnjáške in manj bi kmetávske bilé.

Bilo ti je oproščeno in kmalu si na prestolu slovenskih poetov nadomestil Koseskega. Josip Stritar je leta 1866 vzneseno zapisal:

Vsak narod ima moža, katerega si misli s sveto, čisto glorijo okoli glave. Kar je Angležem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom Mickiewicz – to je Slovencem Prešeren!

Tudi v 20. stoletju Slovenci nate niso pozabili. Oton Župančič je slavnostni govor, ki ga je imel o pesniku leta 1926, zaključil z besedami:

Spoštovati Prešerna-pesnika in Prešerna-človeka, se pravi spoštovati človeško bedo in spoznati pomen in potrebo trpljenja za idejo. Prav pojmiti Prešerna, se pravi pojmiti sebe in vzeti svojo usodo nase, pa naj bo še tako bridka, jo preizkusiti do zadnjega grenca in jo premagovati v pokorni službi vseobčega življenja. Umetnik ne more biti vsak, človek pa, ki po svoje verno in vdano služi narodu in človeštvu, je lahko vsak najmanjši izmed nas.

Še po drugi svetovni vojni si ohranil prvenstvo med slovenskimi pesniki. Ko so Kranjčani proti koncu leta 1952 pred gledališčem odkrili mogočni spomenik v bronu, posvečen prav tebi, je dijak kranjske gimnazije in poznejši literarni zgodovinar Jože Pogačnik zapisal sledeče:

Iz večno živih, neusahljivih virov slovenskega ljudstva je zrasel njegov genij, zato se v njegovem delu odraža vsa globina naše notranje rasti. Niti drobtinica tega bogastva ni zginila, vse je vključil v glasove, ki jih je izvabljal svojim strunam in dal svojemu ljudstvu. Globoki duševni pretresi, ljubezen, strah, upanje, pogum pa malodušnost, karkoli je kdaj občutil naš človek, je oživelo v Prešernovi pesmi.  

In ravno to je ključno: ti, doktor Prešeren, si kot človek imel napake, tako kot vsi, vendar si v svojem delu zapustil čustva, ki jih zazna le malokdo. Opisana so na tako prefinjen način, da te domača lirika do danes marsikje ni dosegla, kaj šele presegla. Počivaj torej v miru, Slovenci te še pomnimo. 

 

Uporabne povezave

2018 2019 2020
oktober november december
p t s č p s n
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z:


Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies).  Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogocajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Ne strinjam se