A, b, c oder Krieg (quasi una fantasia)


25.01.2015

Kratka gledališka kritika mlade gimnazijke  

 

 

Avtorica: Karolina Rakovec iz 3. g
Fotograf: Mare Mutić

Prešernovo gledališče Kranj, 19. 1. 2015


Dunaj 1834. Vsem dobro poznana zgodba o črkarski pravdi, ki jo skozi besedilo Iva Svetine spoznamo v drugačni luči. Ob milih, zasanjanih zvokih savskih nimf nas v predstavo pospremi prizor, v katerem Matija Čop (v vlogi Borut Veselko) vabi Franceta Prešerna (Jure Ivanušič), naj se z njim osveži v Savi. Gora papirjev, ki je čakala mladega advokata, ni dopuščala prijetnega oddiha z nimfami, to si kasneje Prešeren še dolgo očita (kar se kaže tudi v še nekajkrat ponovljenem prizoru skozi predstavo), saj mu je Sava tedaj prijatelja za večno vzela. Ni izgubil le svojega somišljenika, ostal je brez zvestega podpornika in tesnega prijatelja. Tako predstava ni še ena zlajnana obnova Prešernovih težav s cenzuro in Kopitarjem, saj nas med drugim popelje tudi v svet zavezništva, uveljavljanja svoje moči, neskončne ljubezni do poezije, slovenskega jezika in drobcenih romanc, ki so popestrile življenje na Dunaju.

Stebri razprtih knjig in svetloba sveč prikličejo skrivnosten ambient Dvorne knjižnice (scenografija in režija Barbara Novakovič Kolenc), kjer uraduje Jernej Kopitar (Peter Musevski). Če se med knjigami ni vnelo, ko sta Vuk Stafanović Karadžić in njegova hči Mina z baklami brskala za pismom Kara Mustafa, pa je definitivno preskočila iskrica, ko je mlada slikarka Mina portretirala Prešerna. Sledila je zgodba o neuresničenem hrepenenju in tragični smrti zaradi kolere, kar nam ob pristni igri Aleksandre Balmazović naježi polt. Ob obrežju Ljubljanice, v katerega se je hipno spremenila zaprašena knjižnica, pa ujamemo trenutke neuspešnega dvorjenje sramežljivega Čopa Antoniji Höffern (Vesna Pernarčič), sestri misijonarja Baraga. Da je bil to čas strukturiranja tako slovenskega kot tudi srbskega jezika na avstrijskih tleh, ne moremo spregledati/preslišati, saj je drama odigrana v slovenskem in srbskem jeziku (nadpisi), z občasnimi nemškimi vzkliki.

Ob koncu pa se v svoji prečudoviti slovenščini (z občasnimi srbskimi vzkliki) lahko povprašamo, kako cenjeni sta umetnost in poezija danes, ko na spletu samooklicanih umetnikov kar mrgoli. Bi trdo roko cenzure potrebovali tudi sedaj, da malo pomete po besedilih?

 



   
         
   

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: