Intervju z Nino Rakovec


31.03.2014

V petek, 28. marca 2014, so v Slovenski kinoteki predvajali še eno projekcijo kratkega igrano-dokumentarnega filma Hočem živeti, v katerem je dekle na psihičnem robu mojstrsko upodobila naša nekdanja dijakinja Nina Rakovec.

Ob filmu Hočem živeti se gledalcem ježi koža in rosijo oči. Upodobiti dekle na psihičnem robu s takšnim občutkom je bil najbrž velik izziv zate? Kako si se pripravljala?
Izziv je bil ogromen. Hkrati tudi odgovornost, ki sem jo čutila do tega filma. Odgovornost do Neže in do tematike. Strah me je bilo, da ne bom znala dovolj verjetno prikazati bolečine ljudi na robu, da se ne bi poistovetili z mano in s tem takoj zavrnili film in hkrati upanje, ki ga ponuja.

Gledalci se vživimo, hlipamo, se tresemo, ko odhajamo iz kino dvorane, nam stiska mladega dekleta ne da miru … Kako se ti distanciraš?
Tudi sama ob vsakem ogledu podoživim njeno stisko in hkrati snemanje vsake scene posebej. To snemanje mi bo za vedno ostalo v spominu, ogromno mi je dalo, v igralskem in človeškem smislu. Občudujem Nežo, njen pogum, da je bila ves čas prisotna. Skozi mene je podoživljala dogodke iz življenja in mi opisovala svoja občutja, kar je seveda pripomoglo k doživetosti.

V obdobju odraščanja so prijatelji in vrstniki zelo pomembni. Misliš, da bi film morali predvajati v srednjih šolah in opozoriti na duševne stiske, v katerih se znajdejo tudi mladostniki?
To je nujno. Mladostnike je strah stiske. Premalo vedo o tej tematiki. Še vedno se jo zelo stigmatizira. Tudi Neža sama je v svojih dnevnikih opisovala svojo stisko zaradi nerazumevanja vrstnikov. Če se kdo “čudno obnaša”, ga ni treba odriniti na rob družbe, treba se je vprašati, kaj ga peha v to obnašanje, kakšna je njegova stiska in kako mu pomagati pri njegovi bolečini, to je lahko le iskren nasmeh ali topel dotik. Tudi sama sem večkrat naletela na nerazumevanje. Sem namreč zelo emotivna oseba in težko prikrijem svoja čustva, kar so nekateri z veseljem izkoriščali. Ali pa so rekli: “Ah, ti nori umetniki.”

Sama si obiskovala Gimnazijo Kranj. Velikokrat pomisliš na tiste čase? Česa se najbolj spomniš?
Iskreno, trudim se živeti v trenutku in čim manj podoživljati preteklost. Spomnim se lepih in manj lepih trenutkov, kot najbrž vsi. Spomnim se, da sem se zelo težko motivirala za kar koli. Če bi zdaj hodila na gimnazijo, bi najbrž kar goltala znanje, a takrat me je metalo na vse strani. Spominjam se gledališkega krožka, naše Zvezdice zaspanke, Sna kresne noči in znamenitih koncertov. Tam sem vedno uživala.

Kateri predmeti so ti povzročali težave? Kje si blestela?
Uh, matematika mi ni šla :). A hecno, na maturi mi je šlo pa super. Vedno sem bila bolj družbosloven tip. Pri meni je bila motivacija vedno problem. Profesor, ki me je znal najbolj motivirati, je bil profesor Šiling, zelo rada sem imela njegove pripovedi.

Katero pomembno izkušnjo, smernico za življenje ti je dalo šolanje?

Več znaš, več veljaš. Pomembna je širina v življenju, na vseh področjih. Odprtost in razumevanje tematik iz več zornih kotov.

Trenutno se kulturi slabo piše. Kako so se odzvali doma, ko si povedala, da si se odločila za poklic igralke?

Mislim, da jim je bilo že od nekdaj jasno, da se bo to zgodilo. Najbolj je skrbelo dedija, saj je poklic dobro poznal in je vedel, da ni vedno tako pravljičen.

Misliš, da v Sloveniji lahko preživiš kot igralka?

Lahko, to je moj poklic. Imam srečo, da sem zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, tako da imam osnovo za preživetje, hkrati pa zraven ustvarjam še kaj, za dušo.

Te mika tujina?

Tujina me mika. A moram biti potrpežljiva.

Kot otrok sem vsak večer komaj čakala glas Poldeta Bibiča in njegove risanke. Ti pa si njegov glas slišala v živo. Ti je dedek velikokrat pripovedoval pravljice?
Velikokrat.

Kako pomembno vlogo je imel pri odločitvi za študij? Se ti je zdelo sorodstvo bolj prednost ali ovira?
Te tematike okrog sorodstva mi dvignejo pritisk. Ogromno se je in se še govoriči po vogalih. Oboje je. Imela sem to srečo, da sem lahko dodobra spoznala ta poklic in se vanj zaljubila in hkrati iz prve roke izvedela toliko zgodb in dobila nešteto nasvetov. Ovira je v očeh drugih, ki ne verjamejo vate ali pa iz neke lastne frustracije mislijo, da je to edina možnost, da kam prideš. Zato sem se sama vedno otepala kakršne koli pomoči. Vse sem dosegla sama, da jim lahko to mirne vesti vržem v obraz. Seveda je pri nas, gledaliških ljudeh, ogromno sorodstvenih povezav, saj te ta svet posrka vase in če od malega spremljaš to čarovnijo, postaneš od nje odvisen.

Sedaj se pripravljaš na premiero v MGL. Imaš pred premiero še kaj treme? Kako se spopadeš z njo?
Uh, ja, trema je prisotna. Vedno čutim odgovornost. Poskušam jo obrniti sebi v prid, trudim se, da me ne pogoltne. Rečem si, da je za mano garaško delo in da moram kljub morebitnim dvomom stopiti na oder in pokazati dvomesečni trud.

Je za »žur« kaj časa? Kako se zabava Nina Rakovec?
Uh, seveda, Nina tudi žura :). A še raje imam dolge sprehode v naravi. Da sem zadeta od kisika. Tam vedno dobim navdih.

Hvala za tvoj čas. Veliko uspeha še naprej.
Anita Omejec, prof.

FOTO: Tania Mendillo


   
         
   

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: