Korak za korakom, dokler ne dosežemo cilja


11.10.2016

»Seveda se podajam na MEPI z glavo, kar pomeni, da nahrbtnik ne bo tehtal več kot 12 kg s šotorom vred.«

 

Avtorica: Sara Kemperle

 

Zbudila sem se okoli petih zjutraj. Brez budilke in brez  nerganja mame, ki je prav tako vstala zarana, da bi spremljala cel ritual, ki ga vedno opravim, preden se podam za dalj časa v naravo. Ob tem se vedno počutim, kot da odhajam na dolgo popotovanje v Himalajo, ali pa kot Bear Grylls, ki se nabaše s čim več kalorične hrane, da bi opravil preizkus za sprejetje v SAS. Sledi še dolgo in čustveno poslavljanje, kot da bi me poslali za en teden v divjino nago, boso in brez noža. Seveda se podajam na MEPI z glavo, kar pomeni, da nahrbtnik ne bo tehtal več kot 12 kg s šotorom vred. Nisem imela namena zopet ponoviti napake s prejšnje odprave in odnesti s sabo 15 kg neuporabne šare ter ob tem dobesedno opraviti križev pot. Namen je bil absolutno uživati v lepotah narave, hkrati pa naj bi se še učili skavtskih veščin. V našo skupino, ki smo jo dotlej tvorile Katarina Vodnik, Katarina Šipec, Ana Žontar, Manca Meglič in moja malenkost, so se tokrat vključili še trije skavti: Monika Golja, Tinkara Požar in Gašper Stojc. Tako smo se 22. 9. 2016 ob 8.30 nabrali v Opatjem selu, kjer je bil določen štart. Resnica je, da so vsi neskavti ostrmeli nad bosonogostjo Gašperja Stojca. Še bolj so se začudili zaradi velikega lovskega klobuka in kavbojk, vendar je vse zelo smiselno, samo razumeti je treba. Klobuk je bil skavtski, oblikovan prav za skavte, in ne lovski, kavbojke je nosil, ker so del skavtskega kroja, odločenost, da prehodi 80 km bosonog, pa je izvirala iz tega, da je inštruktor ŽVN-ja (skavtske taborne šole Življenje v naravi), vsak dober učitelj pa črpa znanje iz lastnih izkušenj. Prvi dan je pot potekala takole: Opatje selo, Lokvica, Serje, Kostanjevica, Temnica,  Zagrajec, Ivanji Grad, Bazovec, Volčji Grad. V Volčjem Gradu smo pripravili ogenj in trinožnik za držanje posode nad ognjem (sestavljen je iz treh palic) ter skuhali zelo dobro rižoto in juho iz vrečke. Strmeli smo v nočno nebo, ne vedoč da nam bo Gašper v naslednjih dneh pripravil izobraževanje o zvezdah. Drugi dan smo štartali ob 8.15. Sledile so točke: Coljava, Kosovelje, Skopo, Tomaj, cerkvica Sv. Križ, Dane, Merče. V Merčah je bilo veselo, saj so se nam v taboru pridružili srebrni, ki so poskrbeli tudi za sanitarije (po napornem dnevu hoje so imeli nekateri fantje še energijo, da so vzeli lopato v roke). Učili smo se zakuriti s kresilom, kasneje pa je sledilo predavanje o ozvezdjih. Tretji dan smo krenili proti Vilenici, nato pa so sledile kontrolne točke Lokev, Prelože, Gradišče, Vrhpolje, Krvavi Potok, Mihele, potok Glinščica in Beka. Ta dan smo že občutili utrujenost in vso težo kraške vročine. Spali smo blizu gozda na travniku, kjer je večino noči pihalo, zato pa zjutraj nismo imeli rose. Naj omenim še presunljive zvoke, ki so prihajali iz gozda celo noč; večina se jih je bala. (Morda ob tem ne bo odveč napotek, da se v takih primerih ne odpravljajte dlje v gozd, saj vas lahko preseneti divja svinja, medtem ko opravljate potrebo.) Sicer pa je bil eden boljših večerov, saj smo pekli hrenovke, peli in sedeli ob ognju, ki je prijetno grel utrujena telesa.

Dan po veseljačenju je ponavadi vedno eden težjih in najbolj napornih za vstajanje, vendar me je radost ob misli na domačo posteljo zelo hitro pognala iz šotora. Ob sedmih smo bili nared za štart, žulji so terjali svoj davek in prijetno skeleli, vendar je bilo šele jutro in nismo bili razpoloženi za pogovor ter jamranje. Pot je potekala od Beke prek Socerba in skozi Osp, nato smo se vzpeli na Tinjan, potem pa bolj ali manj proti zahodu v črti  Urbanci – Plavje – Buža – Risoti – Noveli – Norbedi – ANKARAN.

Zadnji dan je bil v samem vrhu po lepotah, trpljenju in zmagovitosti. Po nekaj dneh hoje med vinogradi, po prašnih poteh in žgočem soncu smo se zopet utrdili in postali za spoznanje bolj samozavestni, zavedajoč se da smo premagali same sebe, pot in začetno napetost. V Ankaran smo prikorakali držeč se za roke, pojoč Kranjski Janez gre v planine. Bil je trenutek popolne složnosti, utrujenosti in globokega zadovoljstva.

Zaradi takih trenutkov pozabim na bolečino, ki me je spremljala na poti, pozabim kako mi je šlo na živce, ko se več dni nisem mogla stuširati, pozabim na žulj sredi stopala in na to, da me je celo noč zeblo v noge, ker nisem vzela s seboj puhastih nogavic. Ob takih trenutkih se zavem, da je bil program MEPI čudoviti darilo, ki me je sooblikovalo na moji življenjski poti ter me spremenilo v boljšega človeka, ki bo v prihodnje lažje premagoval napore z zavestjo, da je potreben le en korak naenkrat. Korak za korakom, dokler ne dosežemo cilja.

Druga Mepijeva odprava je odšla na Lisco

Avtor: Gašper Logar iz 2. c

V soboto, 2. 10. 2016, smo se »zagrizeni« MEPI-jevci odpravili na pohod na Lisco. Z avtobusom smo se od gimnazije odpeljali proti Štajerski. S hitrim tempom smo se odpravili proti vrhu, ki smo ga osvojili že po dveh urah. Ko smo prispeli na vrh, se nam je odprl prečudovit pogled na okoliške hribe. Imeli smo nekaj časa, da smo lahko pojedli malico. Okrepčani in spet polni energije smo se odpravili nazaj v dolino. Z avtobusom smo se nato s sončne Štajerske odpeljali nazaj na oblačno in deževno Gorenjsko.

 



   
         
   

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: