Kranjska gimnazijka Taja Dagarin je osvojila 2. mesto na literarnem natečaju (Brez)mejno potovanje


17.01.2021

Sodelovala je s kratkim esejističnim besedilom Čas se je ustavil

 

Avtorica: Taja Dagarin iz 4. e

 

V novembru je potekal literarni natečaj, ki ga je razpisal Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, območna izpostava Koper in Izola. Tema pisanja je bila prosta, dana je bila le smernica (Brez)mejno potovanje. Vabilu za sodelovanje so se odzvali avtorji iz Slovenije in zamejstva, selektorica natečaja, Gabriela Babnik je tako izbirala med 78 proznimi besedili in pesmimi.

Sodelovala sem tudi dijakinja četrtega letnika Taja Dagarin in s svojim kratkim esejističnim besedilom Čas se je ustavil dosegla 2. mesto. Selektorica je v obrazložitvi dosežka o delu napisala naslednje: »Kar občudujemo v tem tekstu, je zmožnost logičnega mišljenja in nekakšna pripetost na realije, predvsem pa zavzetost, da se v trenutni situaciji obdrži nad vodo. Od posamične situacije avtorica oziroma avtor prehaja k splošnejšemu premišljevanju. Zastavlja se vprašanje o prihodnosti: kako izbrati pravo službo […]. Tudi priznanje strahu pred občutkom praznine in da se ne izkoristi svojih potencialov, je nekaj, kar tekst nekoliko zašili v literarno smer, čeprav je jasno, da se gibljemo v žanrskih okvirjih krajšega eseja oziroma refleksivnega razmišljanja.«

Prva tri mesta so bila nagrajena s posamičnimi nagradami, vsi udeleženci pa so vabljeni na literarno delavnico, ki jo bo preko Zooma vodila selektorica.

Čas se je ustavil.

Topla voda mi je polzela po telesu, vzdigajoča se para je orosila steklena vrata in mi nakodrala pramen las na temenu. Pršenje vode se je pomešalo s slanimi kapljami z mojih lic in me pogrelo kot malinov čaj nekaj ur pred tem, ko se je iz njega še kadilo. Zdaj je stala le še mrzla skodelica na robu nočne omarice. Vse je stalo. In čakalo.

Samo v moji glavi se je dogajal ognjemet. Brezmejno potovanje. Boste kupili letalsko karto za Maroko? Zlata, rumena, oranžna, rdeča. Peščene sipine, ki se kopajo v opoldanskem soncu. Tam vas zagotovo ne bo zeblo. Ali pa bi si rajši ogledali Norveško, otočje Svalbard, ki ga v zimskem času dnevna svetloba ne doseže? Dan je noč in noč je dan, severni sij in vroč izdih, podoben cigaretnemu dimu, tempertura -20 °C. Blazinic prstov že zdavnaj ne čutite več, ker jih je vzel mraz.

Lahko bi vas peljala, kamorkoli vam poželi srce. Lahko bi vam tudi povedala zgodbo. Izmišljeno, seveda. Mogoče bi celo napisala pesem. Pravzaprav bi vam lahko natvezila karkoli. Ampak. Najtežje je pisati o tistem dletu, ki praska in rezlja v zadnjem delu glave, o kiparju, ki z njim vztrajno in natančno teše in vrezuje v krhko steno lobanje, da nas vsake toliko zbode boleči opomin resnice. Zato bom pisala o tem.

Zemlja je eden izmed osmih planetov v našem Osončju, razdeljena na pet oceanov in sedem celin. Je tudi edini planet, na katerem se nahajajo življenje, tekoča voda in človeštvo. Slednje je verjetno razlog, da si je koronavirus od vseh planetov za letošnje dopustovanje izbral prav našega. Svoje brezmejno popotovanje je začel v Wuhanu in najprej ljudi okužil dobesedno, potem je okužil še medije, da so zagnali svetovno paniko in preplah, nazadnje pa je z domačih ekranov okužil še podzavesti povsem običajnih gledalcev. Če ste se znašli med njimi in vas vsakič, ko novinar ponovi že stokrat slišano besedo, zaboli glava, vas lahko potolažim z dejstvom, da niste edini. Lahko vam predlagam tudi zdravilo, ki bo zagotovo pomagalo in se imenuje “izklopite televizor v času večernih poročil”. Osebno pa sem se borbe z nadvlado virusa lotila na nekoliko drugačen način.

Potrebno je le zaposliti možgane in vztrajati v nenehnem gibanju. Če si bom vzela minuto za počitek, me bo pogoltnilo brezno po imenu dolgčas in ‘minuta za počitek’ se bo razpotegnila v ure. Lahko se igram normalno življenje. Lahko berem knjige in z njihovo pomočjo potujem v nove, še neodkrite svetove. Lahko gledam kvalitetne filme, ki mi dajo misliti in mi ponudijo navdih za pisanje. Lahko pečem čokoladne mafine z mlajšim bratcem in sestrico ter uživam v trenutku pristnega veselja. Lahko tečem in hodim na sprehode in v hribe, če se ti seveda nahajajo v mejah moje občine. Lahko babici po telefonu pišem sporočila in potlačim dejstvo, da je nisem videla že več kot mesec. Poleg vsega naštetega lahko tudi ure visim na telefonu, pa se mi, če sem povsem iskrena, ne ljubi več. Večurno visenje na telefonu po mojem mnenju že spada v kategorijo dolgčasa, torej v brezno, v katero nočem pasti. Treba je vztrajati in ostati v gibanju.

Rajši berem članke v Globalu, spremljam ameriške volitve in brskam za zanimivimi dokumentarci, radovednost me drži nad vodo in me rešuje pred padcem v dolgčas, zato se je oklepam kot zadnje rešilne bilke. Vendar dolgčas ni edino brezno, ki ga je ustvarila korona; tu sta še osama in praznina. Včasih me ponesreči povleče v praznino.

Takrat se usedem na tople ploščice sredi kopalnice in se s hrbtom naslonim na steno kadi. Zavem se, kako strah me je v resnici prihodnosti, tako nejasne in nepredvidljive, ovite v oblak meglice. Moje dlani se ohladijo, ko se zavem, kako neizmerno hrepenim po izbiri pravega študija in službi, ki bi me osrečevala in po popolni družini, ki sta mi jo za vzor postavila moja starša, in strah me je, da tega ideala ne bom nikoli dosegla. Zmrazi me ob misli na povprečno življenje, od nekdaj sem si želela izstopati in biti drugačna, inovativna. Bojim se neizpolnjenih ciljev in sanj, navidezne sreče ter občutka praznosti, občutka, da nisi izkoristil vseh svojih potencialov in ti ne preostane drugega kot le še obupano stegovanje po nikoli izpolnjeni samoaktualizaciji.

Nazaj h korona virusu. Res je, da slednji krade življenje tistim, ki za njim obolijo, istočasno pa krade življenje tudi na sto tisoče zdravim ljudem. Krade nam svobodo, interakcijo z ljudmi, nekaj, za kar smo v osnovi rojeni. Povzroča osamo in to je tretje brezno, ki sem ga želela izpostaviti.

Čustveno osiromašenje. V svetu se ni povečala zgolj denarna revščina, povečala se je še čustvena. Včasih sem z gnusom opazovala svoje vrstnike, ki so sedeli na sončnih terasah lokalov, tako blizu drug drugega, a hkrati tako oddaljeni, združno umikajoč se življenju, ki je bučalo tik pred njihovimi nosovi. Prijateljev obraz je zamenjal svetleč ekran. In če smo prej lahko izbirali med druženjem v virtualnem ali resničnem svetu, nam je korona zagotovila, da tega privilegija tokrat nismo imeli. Postavljena sem bila v kot svoje sobe ne vedoč, kam naj se še obrnem, medtem ko me razganja od želje po doživljanju, občutenju. Hrepenim po odkrivanju novih destinacij, brezmejnih potovanjih, ki se ne dogajajo zgolj v moji glavi. Rada bi občutila vroč maroški pesek v svojih dlaneh in ga v počasnih slapovih sipala po svojih stopalih. Rada bi onemela ob pogledu na čarobni severni sij in verjela, da je to zadnje, kar sem morala doživeti v svojem življenju. Se znašla na samem vrhu, s katerega ni več moč pasti. Želim se izgubiti v Proustovem Combrayju in vdihniti lipov čaj s koščkom magdalenice. Želim si videti svet, ki šokira, in ljudi, ki se vtisnejo v spomin ne zaradi svoje telesnosti, pač pa zaradi občutkov, ki mi jih zapustijo. Ljubezen, mir, sram, hrepenenje, strast, sočutje, jeza, razočaranje … Kako se jih bom spominjala, če jih ne morem doživljati v družbi svojih vrstnikov?

Ostane mi samo še spomin tvojih toplih prstov v mojih laseh, ostanejo tvoje roke, sklenjene okrog mene v močan objem, ostanejo najini tihi pogovori na skali visoko nad mestom v družbi zvezd. Ostane spomin davno izgubljene ljubezni. Ostane tudi spomin bolečine, ki je prišla z njo. Ko sem zavita v odejo, objokana in nebogljena, obtičala v svoji postelji, ko so mi nabreknile veke, ko sem imela lica lisasto rdeča, ko sem lovila sapo in nisem hotela verjeti, da izguba tako boli. Še danes mi ob spominu na to občutenje zledeni kri v žilah in na rokav kapne ostanek nečesa, kar je nekoč bilo. Ne obžalujem najinega otročjega žgečkanja, ki ga je spremljal iskren in nenadomestljiv smeh, ki je v najina srca sejal radost in smisel življenja. Ne obžalujem, da sem ta smisel izgubila, ker sem morala poiskati novega znotraj sebe. Biti dovolj sama sebi je bila pot do uspeha in uspelo mi je preboleti.

Začela sem spoznavati nove ljudi, nove dotike, nova občutja. Komaj sem se nastavila prvim sončnim žarkom in se kot krhek cvet odprla svetu, mi je korona v obraz zaloputnila vrata in me ponovno skrila pred življenjem. Zdaj lahko zaprta v krogu svoje ožje družine izlivam jezo le na mlajšega brata, če ušpiči kakšno neumnost, in jokam lahko zaradi izmišljene filmske zgodbe, ne pa zaradi nesrečne ljubezni, ki bi se (znova) pripetila meni. Moje čustvovanje in doživljanje sveta se je skrčilo na krog družine. Jezi me, pa naj bo še tako krivično, da sem zaprta v meje svoje občine, oropana vsakršnih možnosti, da bi lahko izživela svojo mladost. Namesto tega sem izpostavljena toku negativnih novic in včasih se zdi, kot da je naša celotna generacija vredna zgolj pomilovanja. Mogoče pa je korona iz nas ustvarila generacijo, ki bo skromnejša in potrpežljivejša od prejšnjih. Mogoče bomo iz te krize vstali močnejši in vztrajnejši kot kdajkoli prej.

Odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku. Jaz sem do svoje prišla, medtem ko sem v ogledalu opazovala svoje pordele oči. V obraz sem si pljusknila mrzlo vodo in doumela, da je moja želja po življenju močnejša od dolgčasa, praznine ali osame. Odločila sem se, da bom v tej borbi vztrajala in o njej spregovorila. Upam, da si bomo opomogli predvsem na čustveni ravni in ujeli korak s časom, ki se je ustavil v obdobju karantene, v obdobju, ko je vse stalo in čakalo. Prišel bo trenutek, ko se bo led odmrznil in bo voda stekla in drla bregove, ko ne bo vsak naslednji dan enak prejšnjemu, trenutek, ko se ne bom naslanjala na rob kadi, temveč na prijateljevo ramo, v očeh pa mi bodo vrele solze sreče ob ponovnem odkritju utripa življenja.






   
         
   

Uporabne povezave

Virtualni sprehod po Gimnaziji

Izdelava virtualnega ogleda
 

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.



Mednarodna matura
IB Diploma Programme

EU skladi

Erasmus

KRsKOLESOM

Šola za starše
2021 2022 2023
december januar februar
p t s č p s n
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6
Sodelujemo z:


Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies).  Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogocajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Ne strinjam se