Mepijevci za tri dni na kraškem robu


30.06.2016

Ponujale so se dogodivščine in lepi razgledi

Avtorica: Taja Basaj iz 1. d

 

1. dan

 

Dolga vožnja, dež, hudi nalivi, dobra volja pojema, a ko prispemo do Vojkove koče, se nebo razjasni. Čez deset minut je že sijalo sonce in kot četrta skupina smo se odpravile na pot. Nahrbtniki nam še niso predstavljali bremena, pot ni bila zahtevna, tem za pogovor pa tudi ni zmanjkalo. Ko smo prispele na prvo kontrolno točko, smo bile zelo vesele in takoj smo se odpravile naprej. Med potjo smo pojedle sendviče, si razdelile suho sadje in si zaupale nekaj svežih novic. A še vseeno smo budno spremljale pot na zemljevidu ter si pomagale s kompasom. Pred prvim daljšim postankom na Colu je sledil manjši zaplet, saj smo izgubile pot ter tavale po gozdu. Edini cilj je bil, da pridemo do ceste, in ne boste verjeli, iz gozda smo prišle ravno na mesto, kjer je čakal mentor. Sledil je polurni počitek, nato pa še zadnji vzpon na Kovk (962 m). Bilo je naporno, razgled pa tako čudovit, da smo na napor kar pozabile. Ko smo končno prišle na vrh, smo se le še spustile do Sončnice, kjer nas je že čakala mentorica. Malo smo počile, postavile šotor, nato pa so začele prihajati še druge skupine. Šotore smo postavili v zavetrje, nato pa začeli kuhati. Vsaka skupina z enim gorilnikom, pri nas sta se kuhali juhi, nekje makaroni, spet drugje pa hrenovke. Večer se je zaključil z vzletom padalca, igrami ter petjem, nato pa smo se hitro poskrili v šotore. Malo smo še poklepetale, zatem pa zaprle oči ter v trenutku zaspale.

 

2. dan

 

Prijetna glasba se je zaslišala iz budilke in nas prebudila v sveže jutro. Kar v šotoru smo pozajtrkovale, se uredile, pospravile šotor in že smo bile pripravljene za odhod. Bile smo navdušene, saj nas je ta dan pot vodila ob robu, kar je pomenilo, da bomo lahko ves čas uživale ob razgledu na Ajdovščino. Že navsezgodaj zjutraj je sledil vzpon na Pravi vrh, nato na Navrše, kasneje pa nas je pot vodila do naravne znamenitosti – Otliškega okna. Skala je res izgledala kot okno, prebrale pa smo si tudi pripovedko o njenem nastanku. Do končne točke nas je ločila še Predmeja, nato pa spet vzpon do zavetišča na Čavnu. Vzpon po gozdu je trajal zelo dolgo, a ne tako dolgo kot zadovoljstvo, ki smo ga občutile, ko smo prišle do koče. Najprej smo se malo sončile, nato še malo pojedle ter si postavile še šotor. Zelo strah nas je bilo krsta, a sploh ni bilo tako hudo. Opravljali smo tri naloge ter si prislužili tudi kazni, kot so masiranje zlatih mepijevk, gašenje tabornega ognja ter pospravljanje šotora voditeljic krsta. Utrujene od vseh naporov smo popadale v spalke ter takoj zaspale.

 

3. dan

 

Zadnji dan smo se prebudile kar brez budilke, saj nas je tako zeblo. Naredile smo tako kot prejšnje jutro, le da smo jedle v spalkah, da smo se lahko še malo pogrele. Ko smo se odpravile na pot, je bilo takoj bolje, pred očmi pa smo imele le še prihod domov. Za začetek je spet sledil vzpon na Kucelj, nato pa še na Veliki rob. Naslednja točka je bila spet naravna znamenitost, in sicer Skozno. Od tam so nas do cilja ločile le še tri kontrolne točke, brez večjih vzponov. Od Ravnice smo hodile do Grgarja, tam pa malo obstale, saj je sledil le še hiter vzpon na Sveto goro. Ko smo se začele vzpenjati, je bilo grozno, a z vsakim ovinkom smo imele več volje in želje, da bi čim prej dosegle cilj. Na koncu smo napele še zadnje moči, nato pa je sledila čista sreča. Na cilju smo bile še pred mentorji, zato smo se dobro odpočile ter se pripravile na refleksijo. Pred odhodom smo se napotile še v restavracijo, se dobro najedle in obudile spomine na nepozabno srebrno Mepi odpravo. Avtobus nas je odpeljal do Kranja, domov pa smo prišle ob desetih zvečer. Bilo je res nepozabno!    




   
         
   

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: