»Petdeset let je že tega, pa še vedno se spomnim teh stopnic, kot bi bilo včeraj!«


12.06.2013

Nagovor »dragi maturantje« je na obraze privabil smeh, v nostalgičen ambient pa jih je popeljal gimnazijski dekliški zbor s skladbama Be my baby ter Poletna noč, ki je zmagala na slovenski popevki leta 1964, torej leto po njihovi maturi.

 

Avtorici: Anja Kišek in Katarina Vogrin iz 2. c

Fotografinja: Anja Tišler iz 3. h

Gimnazija Kranj, 10. Junij 2013

 

Pol stoletja je minilo, odkar je generacija maturantov leta 1963 zapustila kranjsko gimnazijo.  V petek, 31. maja 2013, se je približno petdeset udeležencev ponovno zbralo in si, obujajoč spomine, z veseljem spet seglo v roko. Po začetnm klepetu v avli se je gruča zelo urejenih dam ter nekoliko bolj 'svobodnih' gospodov napotila proti knjižnici, kjer jih je pričakal ravnatelj mag. Franc Rozman. Nagovor 'dragi maturantje'  je na obraze privabil smeh, v nostalgičen ambient pa jih je popeljal gimnazijski dekliški zbor s skladbama Be my baby ter Poletna noč, ki je zmagala na slovenski popevki leta 64, torej leto po njihovi maturi. Po ravnateljevi obrazložitvi, kaj se je z gimnazijo dogajalo, odkar so jo zapustili, ter raznih anekdotah na temo obletnic, je sledilo skupinsko slikanje, nato pa kramljanje ob piškotih in obujanje spominov.

Z nadebudno novinarko Katarino sva se komaj dokopali do nekaj izjav, saj je bila predvsem moška polovica populacije precej nedovzetna za pogovor. Z malo sreče in pladnjem piškotov pa sva vendarle odprli pogovor z neko gospo, ki nama je obrazložila predvsem zabavne trenutke njenega izobraževanja na gimnaziji. Spominja se, kako so vozači iz Tržiča zaradi zamude vlaka zamudili na uro, nakar jih je profesorica dobrotljivo odslovila, češ, da so bistveno že zamudili. Pogovoru se je pridružila še druga gospa s svojo zgodbo; namesto slovnščine je ves razred raje obiskal mestni kino, ker pa so to storili vsi, ni bil nihče kaznovan z ukorom. Ko piškoti niso bili več zanimivi, smo vsi skupaj odšli na obhod po šoli. Novejši del jih je fasciniral predvsem zaradi multimedijskih pripomočkov, ki jih v šoli v njihovih časih kakopak ni bilo, ter zaradi poslikav v učilnici 12 (v njihovih časih maturantje bojda niso bili tako predrzni). Sledil je sprehod do konferenčne dvorane, kjer se jim je zdelo predvsem nadvse imenitno, da tu danes dijaki preživljajo najhujše muke.

Na tem mestu sva se končno prebili do organizatorja tega srečanja, upokojenega kirurga Pavla Košoroka, ki nama je zaupal nekaj besed o samem srečanju ter tradiciji obletnic:

''Danes nas je tu triindvajset iz bivšega 4.a razreda. Vesel sem, da smo se uspeli povezati tudi s predstavniki drugih razredov, ki sicer niso tako angažirani za takovrstna druženja, a smo se vseeno usepli dobiti . Mislim, da smo se srečanja udeležili v kar lepem številu, in da je to zelo lepo, da se pokažemo, da še vedno držimo skupaj. Dobili smo se že za 40 let, a le naš razred, in ravnatelj nas je res lepo sprejel in peljal po šoli. Tradicijo nameravamo peljat naprej, dokler bomo pač še lahko, saj se mi zdi to zelo pomembno, saj smo vsi še vedno zelo povezani, predvsem pa nas to spominja na mladost in se ne počutimo tako stare. (smeh) Sicer se nam je pa najbolj poznalo, nas najbolj povezalo, ko smo za 40 letnico naredili razredni izlet po Toskani. Obletnice ob večerji  se mi ne zdijo preveč dobre ideje, ker si ves večer omejen na sosednja dva sogovorca, med nami ni toliko interakcij kot na tovrstnih izletih, kjer je stikov več, pri eni kavi, drugi kavi, zajtrku, večerji, praktično ves čas smo vsi skupaj. Naše odnose je to zelo poživelo, zato smo vsako leto nekam odšli - po Koroški, na Korziko, po Trubarjevi poti, po slovenski Istri. Sicer je iz enodnevnih izletov kmalu prišlo v večdnevne, ampak naše gospe v penziji so to navdušeno organizirale. Tako da, dragi  dijakinji, polagam vama na srce, čim več izletov!''

Za uniformo nekaj črnega, vreči za krompir podobnega

Sprehodili smo se tudi skozi zbornico, kamor je za časa šolanja stopilo le malo dijakov, v zgornji telovadnici pa naju je gruča dam dobesedno zasula z najrazličnejšemi anekdotami, ki so bile pospremljene z navdušenim hihitanjem ob spominu na najstniške dni. Na vprašanje o morebitnem lomilcu src so soglasno postregle z zgodbami o matematiku in fiziku prof. Petriču, ki je bil tako obziren, da je vedno spustil v naslednih letnik tudi vse, ki niso ravno ustvarjeni za matematiko, najbolj zainteresirane pa učil o neki višji matematiki-vektorjih, ki so jih nato v popolnosti preučevali šele na matematičnem faksu. Takrat so se v šolah šele uveljavljali, on pa se je kasneje uveljavil v znanosti do te mere, da je odšel v Ameriko, kjer je delal kot Nasin inžinir. Pred njegovimi urami naj bi bila stranišča vedno polna, saj so si dekleta popravljala frizuro, test matematike pa so dekleta nekoč 'prešpricala' s posedanjem v Prešernovem gaju, kjer so se tudi slikala, fantje pa so test prav slabo odpisali. Med ravnateljevo razlago v računalniški učilnici mi je neka gospa zaupala tudi, da so imeli v njenih časih za uniformo nekaj črnega, vreči za krompir podobnega, kar pa je nato, ko se je nekoliko zredila, zamenjala kar s haljo, ki jo je našla doma v omari. Nato smo se vrnili nazaj v knjižnico, kjer smo jih zapustili, kramljajoče ter srečnih obrazov.

Ponovno snidenje jim bo zagotovo ostalo v lepem spominu, ob vseh prebujenih spominih in čustvih pa mi je neka priletna dama s solzo v očeh zaupala še: 'Veš, vem da je minilo 50 let od tega, ampak telih neskončnih stopnic se pa spomnim, kot bi bilo včeraj!'

Čas se spreminja in mi z njim: iz zakladnice spominov na dijaška leta izpred pol stoletja

Bivši dijak četrtega b razreda iz l. 1963

Bogomir Novak

 

Začnimo z vprašanjem, quo vadis domine. Pred pol stoletja je generacija dijakov v letu 1963 uspešno opravila zaključni izpit[1]. 31. maja 2013 pa smo se v počastitev tega dogodka zbrali sošolci s treh četrtih razredov na Gimnaziji Kranj.  Naše umeščanje v več kot 200 letni čas obstoja gimnazije[2], med njenih skoraj 13 tisoč maturantov in v skoraj 70 letni čas osebne in družbene zgodovine terja vsaj kratek sintezni premislek.

 

Žar mladosti in čar obetov  nas je v obdobju vsestransko cvetočih šestdesetih letih prejšnjega stoletja vodil k novim delovnim zmagam naproti. Verjeli smo v moč znanja, zato smo v istem desetletju končali še fakulteto. Verjeli smo v moč kulta osebnosti, zato smo se udeleževali delovnih brigad in verjeli smo, da je zgodovina naša dobra mati, ki nam bo prinesla komunizem. A lokomotive revolucije so se ustavile, naše matere in očetje pa so postali spomeniki rodovne zgodovine. Mi smo si ustvarjali nove domove, družine, izbirali poklice in zaposlitve, ter jih po potrebi tudi menjavali.

 

Naša generacija se je rojevala v času, ko še ni utihnilo orožje in ko ptice razvoja še niso vzletavale visoko. In ko so kot nomadi sveta vzletele pod nebo, so nas začele puščati za seboj. Doživljali smo čas vojne in čas miru. Rojevali smo se obenem z nastajanjem nove države Jugoslavije. Priča smo bili njenemu zanosnemu vzponu in zadušljivemu zatonu. Podobno kot našim očetom in starim očetom se je tudi nam isto znamenje pokazalo kot Večernica za staro državo in Danica za novo. Naši očetje so pokopali staro Jugoslavijo na račun nove, stari očetje pa so pokopali avstrijsko monarhijo na račun stare Jugoslavije, mi pa se zbudili iz sanj v nov dan samostojne Slovenije. Država SFRJ se je za nas in svoje preživetje v stiski zadolževala, samostojna  Slovenija pa se zadolžuje  že za naše otroke, ki imajo podobne težave z obvladovanjem finančne pismenosti kot naši sodobni politiki. Povod zanjo je bilo nezaupanje med bankami, posredno pa nezaupanje med bogatimi in revnimi. Ker pa je zaupanje socialni kapital, ki nas povezuje in v imenu ljubezni združuje, pozabljamo, da je edino zadolževanje, ki se dolgoročno splača, neizmerno zadolževanje za dejanja ljubezni drug drugemu.

 

Dejstva se spreminjajo, spomini nanje pa ostajajo.  Slavna kranjska Gimnazija, ki je bila ustanovljena  še v času  Ilirskih provinc v davnem letu 1810, je  l. 1870 postala prva gimnazija na svetu s slovenskim jezikom, 1. 1894 je uvedla osemletni program, mi pa smo sadovi štiriletnega. Od l. 2010 izvaja program mednarodne mature in še vedno deluje v duhu gesla 'vivat academia vivant profesores'.[3] Strogi profesor Rupnik, ki je zlovešče hodil po razredu v črni halji ob zagrobni tišini,  je bil predvojni in povojni strah in trepet Gimnazije. Ignoriranje matematike je pomenilo grožnjo popravnega izpita. Napovedal ga je z imperativom: »Prijatelj, to bo pa potrebno znati!« Iz našega b razreda se je rekrutiral kot bodoči matematični ekspert, ki je za nas skoraj vsako uro reševal naloge pred tablo, samo Boris Pavšler. V spomin na profesorja matematike Rupnika naj ugotovim, da je vsota trikotnikovih kotov ne glede na vrsto trikotnika še vedno 180 %. Tega dejstva ne more spremeniti nobena zakonodaja. Vendar pa zaradi čaščenja trikotnika nismo obravnavali integralov. Tako da sem izbrana, a poljubna poglavja iz matematike po zaključnem izpitu prebral v Križaničevi Križem po matematiki. Glede na prof. Opeko (po dijaškem vzdevku 'cegu') pa se je geografska karta sveta precej spremenila. Gospodarsko pomembnejše so postale države kot so Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska (BRIK). Naš priljubljeni razrednik slovenskega jezika France Pibernik je sčasoma  še poglobil spoznanja o Prešernu, obelodanil dela drugih pomembnih literatov, zbral in uredil pesniško zbirko Franceta Balantiča. Ob svoji 80. obletnici je izjavil "Vseskozi sem poskušal obdržati občečloveško občutje za vse, kar se je dogajalo."[4]  Kako epohalno!  Enostavno ni mogoče, da se ne bi tu ustavili. Hic rhodus, hic salta je izrek ki izvira iz Ezopovih basni, velja pa od prednamcev do zanamcev, od Lutra do Marxa in do naslednjega profeta.  Izrek verba volant litera scripta manent nam je ne-latincem ponavljal prof. Rupnik. Je vedel h kakšnim kulturnim dogodkom branja in pisanja besede nas je pošiljal naproti? Je vedel, kako pomembno je, da dejanja sledijo besedam (lat. Verba res sequitur), sicer nastane kriza. Tako smo profesorji in dijaki po 'ekonomovih nevronih' (odkritje nevroznanosti) po 50. letih odzrcalili drug drugega.

 

Kranj se je navzven polepšal z očarljivimi pročelji hiš in vabljivimi napisi komercialnih firm.  Gimnazija pa se je od navznoter navzven prenovila.  Gimnazija je dobila dva vhoda: dijaški in profesorski. Po 50. letih smo se bivši dijaki absolventi »ponovno kvalificirali« za vstop pri dijaškem vhodu in se pripravili na poslušanje poročila dolgoletnega ravnatelja Gimnazije Kranj Francija Rozmana o reorganizacijskih spremembah šole. Seveda nismo pozabili na upravičen medsebojni klepet. Pri prehodih iz enega namenskega prostora v drug namenski prostor smo si postopno ustvarjali panoramsko podobo o kvantitativni in kvalitativni uspešnosti te šole. Šola proizvede vsako leto novih tisoč maturantov, obenem ima pa svoj glasbeni orkester, ki nastopa tudi v Cankarjevemu domu. Ker je glasba univerzalni jezik, ta šola govori iz srca v srce, iz roda v rod, iz epohe stoletja v novo stoletje.

Na dijaškem vhodu smo opazili na steklu sodoben, vstajniški in gostoljuben napis »gotof si« in »gotov si«. »De te fabula narratur« pravi latinski izrek. Če omenjeno geslo pomeni, da ni dobro, če nisi naš, označuje ukinjanje drugačnosti. Celo sošolci iz socializma te najbolj sprejemajo, če si (bil) »naš človek«. Vrstniška kultura tedaj ni bila tako diferencirano razvita kot je danes. Sošolke so morale nositi nekaj časa v šoli delovne halje. To vidimo danes še v nekaterih azijskih državah, npr. na Japonskem. Zato še danes ne hodi drugačen človek vštric z istomišljeniki. Nekateri iz paralelk se nismo poznali. Tako sem po petdesetih letih prvič videl sošolca iz paralelke Iztoka Geistra[5], ki je skupaj z Markom Pogačnikom in Marjanom Cigličem izdal na Gimnaziji Kranj časopis Plamenica z avantgardnimi pesmimi in risbami, s katerimi je tedaj razburil lokalne oblasti. Vendar pa je kasneje za ustvarjalne prispevke s področja pesništva, ornitologije, esejistike in radijskih iger v zakladnico slovenske kulture dobil Leta 1969 je prejel Zlato ptico za poezijo, leta 2001 Rožančevo nagrado za esej in leta 2004 nagrado Prešernovega sklada za prozo.l.lllLeta 1969 je prejel Zlato ptico za poezijo, leta 2001 Rožančevo nagrado za esej in leta 2004 nagrado Prešernovega sklada za prozo.Leta 1969 je prejel Zlato ptico za poezijo, leta 2001 Rožančevo nagrado za esej in leta 2004 nagrado Prešernovega sklada za prozo.l. 1969 Zlato ptico za poezijo, l. 2001 Rožančevo nagrado za esej in 2004 nagrado Prešernovega sklada za prozo. Ena izmed njegovih najbolj znanih knjig je »Narava kot jo vidi narava«. Se bomo kdaj naučili ekološko videti naravo kot se sama?  Tudi v tej  točki se je treba ustaviti. Po metamorfozah učenec postane učitelj, sošolec svetovalec. Ko slišimo glas boga, biti, narave kot Drugega, nas objamejo občečloveški, oceanski in kozmični občutki so-bivanja.    

Ker Razumevanje že poslanstvo te Gimnazije, bomo ali bodo ob 60. in ob 70. obletnici  še vsi živeči maturanti naše generacije sprejeti v avdienco. Pogoj za sprejem pri profesorskem vhodu bo bržkone učna priprava ali karierni načrt za tretje življenjsko obdobje. Po drugi strani pa smo sprejeti v nebeško kraljestvo mature in kulture, ker smo vpisani v analih šole.  

    

Starostno se približujemo  večernim zarjam. Glede na pripovedi naših mater-očetov smo se imeli še kar dobro, ker nam je bilo s čim prizaneseno, kar njim ni bilo. A nismo še »previharili vseh viharjev«, opravili vseh življenjskih izpitov in nismo prestopili Rubikone vseh prehodnih obdobij. Že stara modrost nam pove, da nas as napravi stare, ne napravi nas pa modre, če se nismo potopili v globine večnih izvirov modrosti.

 

Prežema nas občutje kratkosti in krhkosti življenja, usihajočega erosa in uveljavljanja tanatosa, česar so se ga zavedali že študentje na Bolonjski univerzi v srednjeveški pesmi De brevitate vitae ubesedeno kot  post molestam senectutem, nos habebit humus. Natančno tega se zaveda tudi naš romantični pesnik France Prešeren, ko piše v Memento mori, Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata! Noč in dan so odprta groba vrata'.

 

Svet se je v pol stoletja postavil na glavo, mi pa po srečnem naključju še stojimo na nogah. Mar ni naključje tudi to, da v času dežja solza z neba kot polstoletni jubilanti simbolno predajamo ključe razvoja letošnjim  maturantom, ki bodo s svojim mladostnim žarom vtisnili čar  21. stoletju, da, če parafraziram Edvarda Kocbeka, ne bo zardevalo od sramote. Letošnji dijaki so nam zaigrali in zapeli  Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus in Poletno noč (ob kisli pomladi). Želeli bi si pristnejšega stika s temi dijaki, ki  znajo več in so bolj kompetentni za službe, ki jih primanjkuje. Njihovo in posredno tudi naše geslo je »Razumem, Znam, Sem z Gimnazije Kranj«. Skupni problem pa je v tem, da tako kot nam kot njim, ko bodo prešli razvojni zenit, časa mladosti nihče več ne bo mogel povrniti. V duhu vseživljenjskega učenja ugotavljamo, da je Gimnazija je v vsakem času dala vsakemu vse, kar je mogla, vse drugo pa smo se skušali dopolnilno naučiti, a marsikaj je tega, kar se bodo morali učiti  še zanamci.

         

 



[1] Na naših spričevalih piše »zaključni izpit«. Nekaj malega o spremenljivih vzorcih slovenske mature izvemo na spletnih straneh: http://sl.wikipedia.org/wiki/Matura. Vprašanje, ali lahko izpit iz dveh predmetov, od  katerih je eden izbirni in drugi obvezen v smislu pisanja eseja iz slovenskega jezika, štejemo kot minimalno maturo  glede na 'pravo maturo, ki je bila uvedena v šolskem letu 1994/95,  puščam  tu odprto.  Po knjigi Pivk, Valentin (2001). Stoletje matur. Gimnazija Kranj. bi lahko sklepali na pozitiven odgovor.

 

[2] Ta zgodovina je opisana v Pivk Valentin (pripravil., 2013): Gimnazija Kranj: 1810-2010: dvesto let od začetka gimnazijskega izobraževanja v Kranju. Kranj : Gimnazija, 2010.

 

[3] To, kar  navajam, je samo kamenček iz zakladnice osebne izkaznice Gimnazije. Več o njej glej na splete strani: http://www.gimkr.si/o-soli/osebna-izkaznica-sole/.   

[4] To je tudi naslov intervjuja Braneta Senegačnika z jubilantom, ki je bilobjavljen v Novi reviji, sept.-okt. 2008, Portret, str. 147-176. 

 

[5] Glej intervju z njim: Nežmah, Bernard (2009). Iztok Geister, zagovornik narave, pesnik, esejist. Intervju. Mladina, št. 16,  23. 4. 2009. Spletne strani: http://www.mladina.si/46934/iztok-geister-zagovornik-narave-pesnik-esejist/

 





 



   
         
   

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: