»Poezija ti je pomenila vse, v njej si izražal vsa svoja čustva, občutke, svoje težave, svoje mišljenje.«


10.02.2017

Kranjski gimnazijci so tradicionalno pripravili nagovor Francetu Prešernu v Prešernovem gaju na predvečer kulturnega praznika.

 

Avtorja: Ana Roblek in  Jan Krajnik iz 2. c

Fotograf: Ksaver Šinkar

 

Za nami je slovenski kulturni praznik, dan, ko je umrl naš največji slovenski pesnik, France Prešeren. Dijaki Gimnazije Kranj smo se ga ob tej priložnosti večkrat spomnili in ga počastili. V petek, 3. 2. 2017, smo dijaki Jan Krajnik, Ana Roblek in Luka Knific nastopili na prireditvi Sledi poetu na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Luka je povedal celoten Uvod h Krstu pri Savici, Ana in Jan pa nagovor Prešernu. V torek, na predvečer Prešernovega dne, 7. 2. 2017, pa sva Ana Roblek in Jan Krajnik tradicionalno (že šestič) nagovorila Prešerna v Prešernovem gaju. Na kulturni praznik pa smo dijaki opoldne recitirali nekaj Prešernovih pesmi pred Prešernovim gledališčem v Kranju. Pridružili sta se nam tudi dve profesorici. Za vse to pestro dogajanje in udejstvovanje naših gimnazijcev pa je zaslužna  mentorica prof. Tina Lušina Basaj. V nadaljevanju objavljamo nagovor ob spomeniku Franceta Prešerna v Prešernovem gaju v Kranju:

 

Dragi doktor Prešeren!

 

Ljubi prijatelj, kot si nadvse rad nagovarjal svojega prijatelja Matija Čopa v pismih, bliža se spet tvoj dan, dan, ko se te spomnimo prav vsi Slovenci. Pa ne le Slovenci, še mnogi drugi povsod po svetu. Kajti ti, Prešeren, si bil pesnik svetovnega kova. Žal v svojem času tako cenjen nisi bil, zato pa si danes zasluženo imenovan za največjega slovenskega pesnika. Tako pač je s takšnimi genialci, kot si ti, za časa življenja vas nihče ne razume, saj ste preveč napredni. Šele čez čas pa se v zares pravi luči pokaže vaše mojstrstvo.

Tvoja življenjska pot se je začela 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem. »O, Vrba, srečna draga vas domača«, pišeš v Sonetju nesreče. Tvoja želja po izobrazbi te je popeljala skozi Ribnico, Ljubljano pa do Dunaja, kjer si doštudiral pravo.

Že v času šolanja si začel pesniti, tvoje prve pesmi so optimistične in v vsakem problemu najdejo rešitev.

 

HČERE SVET          

                               

Ljubice pod okno dragi

pride marsiktero noč,

z deklico se pogovarjat,

dokler se napoči zor.

 

To je zvedel oča stari,

stari oča, sivi mož,

kregal svojo lepo hčerko,

in svaril jo je rekoč:

"Ako boš pri okni stala,

kadar mimo hodil bo,

ak ponoči govorila,

ino z njim vasvala boš,

hišo bodem ti ogradil,

zidal zid bom krog in krog,

spustil bom okoli hiše

Sultana, de lajal bo,

stari hišni bom ukazal,

de bo spavala s teboj."

 

Hčerka je odgovorila

te besede mu, rekoč:

"Stari oča, oča ljubi,

ljubi oča, modri mož!

Lojtro bo za zid prinesel,

za peséta kruha kos,

hišna meni davno nosi

pisma s plačano rokó;

ako hóčte, de ne pride

več pod okno ljubi moj,

za ženico dajte dragmu,

ljubi oča! me na dom."

               

V nadaljevanju pa so vse bolj resignirane, razkol med stvarnostjo in ideali pride v ospredje, kar je sploh značilno za obdobje romantike, pod vplivom katere si ustvarjal.

Sploh s temi deli si kot prvi preskočil na videz nepremostljivo zaostalost slovenskih avtorjev za književniki svetovnega formata, tebi je uspelo slovensko književnost povzdigniti na višjo raven in jo umestiti na svetovni zemljevid.

V svetu poezije si bil domač kot malokdo na tem svetu, tudi čustva ljubezni si spoznal, ko si v Trnovski cerkvi v Ljubljani zagledal svojo muzo, Julijo Primic. A kot bi usoda ne hotela življenja brez trpljenja zate, ti tvoja Julija čustev ni vračala.

 

Oči sem večkrat prašal, ali smem
ljubiti te; odgovora ne zvem.
Od déleč gledaš, draga! me prijazno;
prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.
Ak v tebe so obrnjeni poglédi,
odtegneš precej svoj obraz očem;
al, ak dekleta druge ogledujem,
zakriti jeze ni ti moč ljudem.
Tako, al ljubiš me, al me sovražiš,
kak bi ti ustregel, siromak ne vem.

 

A iz ljubezni do nje so nastale tvoje najlepše ljubezenske pesmi, tudi znamenit Sonetni venec, v katerem si povezal 14 sonetov in dodal 15-ega v obliki Magistral, katerih prve črke dajejo zapis PRIMICOVI JULJI.

 

Poet tvoj nov Slovencem venec vije,

                'z petnajst sonetov ti tako ga spleta

                da »magistrale«, pesem trikrat peta,

                vseh drugih skupaj veže harmonije.

 

Druga ženska v tvojem življenju pa je bila ljubljanska perica Ana Jelovškova, s katero si imel 3 nezakonske otroke, odrasla pa je le Ernestina. Ani si posvetil le eno pesem, Nezakonsko mati.

Pa niso bile samo ženske tiste, ki so vedno znova prizadele tvoje zlato ranjeno srce. Močno te je prizadela smrt prijatelja Matija Čopa, ki je pomembno vplival nate in na tvoje ustvarjanje, usmerjal te je pri pisanju in te navduševal za svetovno književnost. Težko je slovo od prijateljev, kasneje si moral ponovno skozi takšno izkušnjo, umrl je tudi tvoj prijatelj Andrej Smole. Čopu si posvetil uvodni sonet v Krstu pri Savici, Smoletu pa pesem V spomin Andreja Smoleta.

 

Vam izročim, prijatlja dragi mani!                               

ki spi v prezgodnjem gróbi, pesem milo;

ločitvi od njega mi je hladilo,

bila je lek ljubezni stari rani.

 

Tvoj rojak, mož kopitni, ti je nasprotoval v marsičem. A ker si ljubil slovenski jezik se nisi nameraval uklanjati, ampak si ponosno stal za svojimi prepričanji in se iz Kopitarja tudi takole pošalil:

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest, de bi šel delj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;

zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napačen si očitar,
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

Profesionalna pot v advokaturi ti ni bila postlana z rožicami. Ker si veljal za »freigsta«, so tvojo prošnjo o samostojni odvetniški pisarni odobrili šele dve leti pred smrtjo in istega leta je cenzura dovolila natis prave biblije slovenstva, tvoje Poezije, z letnico 1847.

Poezija ti je pomenila vse, v njej si izražal vsa svoja čustva, občutke, svoje težave, svoje mišljenje. Vanjo si se zatekal, ko ti je cel svet obrnil hrbet, te prizadel in ko se je tvoj položaj zdel brezizhoden. In čeprav so tvojo poezijo grajali, cenzurirali in te omejevali, se nisi nikoli vdal. Ostal si zvest temu, za kar si živel in si si tako močno prizadeval.

 

Vendar peti on ne jenja,

grab'te d'narjev vkup gotove,

kupovajte si gradove,

v njih živite brez trpljenja!

Koder se nebo razpenja,

Grad je pevca brez vratarja,

V njem zlatnina čista zarja,

Srebrnina rosa trave,

S tem posestvom brez težave,

On živi, umrje brez d'narja.

 

Slovence si nas povezal, pa ne le danes, ampak za vekomaj. V svojih delih si spodbujal slovensko narodno zavest, nas pozival k enotnosti, bratstvu in ljubezni, pa čeprav so se drugi močno trudili, da bi te pri tem ustavili. In ne le, da si nam dal takšno število vrhunskih del, ki nas identificirajo kot slovenski narod, dal si nam tudi slovensko narodno himno, Zdravljico. Skozi njo in skozi vsa tvoja dela pa tvoj duh in spomin nate živita naprej.

Kot je zapisal o tebi in tvojih Poezijah Oton Župančič: »Drobna knjiga, a vanjo je zajeto vse slovenstvo in osrednja misel našega naroda; v njej je izmeril globino svojega srca in širino svojega duha, razpel slovensko obzorje, da se je stopilo s svetovnim. V njegovi knjigi je prvič izpregovorilo slovensko srce in izpovedalo svoje strasti, radosti in bolečine, svojo ljubezen, svoj up in strah, svoje trpljenje in zmago nad trpljenjem. Vse, kar je razburjalo njegovo dobo, je šlo skozi to občutljivo srce in se prečiščeno izlivalo v melodije, kakršnih niso Slovenci slišali ne prej ne pozneje. Nič pred Prešernom, nič za Prešernom se ne da primerjati z njim.«

 

Počivaj v miru, doktor.

 



   
         
   

Uporabne povezave

2016 2017 2018
marec april maj
p t s č p s n
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: