Prešernov dan 2019


11.02.2019

Kranjski gimnazijci slovenski kulturni praznik počastili na številnih prireditvah

 

Avtor: Ana Roblek in Jan Krajnik iz 4. c

 

Slovenski kulturni praznik je dan, ko se spomnimo slovenskih kulturnikov in umetnikov ter njihovih del, ki so pomembno zaznamovala slovensko zgodovino. Tudi gimnazijci Gimnazije Kranj smo bili že tradicionalno zelo dejavni v obeleževanju tega praznika, ne le na ta dan, ampak že tudi nekaj dni prej.

V sredo, 6. 2. 2019, je ob 18.30 na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju potekala akademija ob slovenskem kulturnem prazniku z naslovom Sledi poetu. Na njej sva dijaka 4. c Ana Roblek in Jan Krajnik nagovorila največjega slovenskega pesnika, dr. Franceta Prešerna, sprehodila sva se skozi njegovo življenje in delo ter spomnila na njegov izjemen pomen za slovenski narod in našo državo – ne nazadnje je 7. kitica Zdravljice slovenska državna himna. Za Kranj pa je Prešeren še posebej pomemben, saj je tu preživel svoja zadnja leta in je tu tudi pokopan. Na prireditvi so sodelovali tudi učenci Glasbene šole Kranj: mladinski pevski zbor in učenca kitare ter harmonike. Nastopila je še Marta Marolt, ki je ob spremljavi Uroša Rakovca na kitari odpela uglasbljene pesmi slovenskih pesnikov Prešerna, Kosovela in Gregorčiča. Prireditev so si prišli ogledat tudi mentorica prof. Martina Lušina Basaj, naš ravnatelj in pomočnica ravnatelja.

V četrtek, 7. 2. 2019, je ob 17.30 tradicionalno potekala prireditev ob Prešernovem grobu v Prešernovem gaju. Tudi tu sva Ana in Jan nagovorila Prešerna, nastopil pa je še Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj.

Na slovenski kulturni praznik, 8. 2. 2019, je v Kranju potekal Prešernov smenj. Po Kranju so se vrstile različne kulturne prireditve, bilo je polno stojnic in Kranj je polno zaživel, saj je bilo obiskovalcev res veliko. Del kulturnega vzdušja smo prispevali tudi kranjski gimnazijci, ki smo pred Prešernovim gledališčem recitirali dve izmed Prešernovih najpomembnejših pesnitev – Sonetni venec in Sonetje nesreče. Pri slednjem sta se pridružili tudi profesorici Martina Lušina Basaj in Neža Zupančič Logar. Za nami je kmalu nastopil tudi Mešani pevski zbor Gimnazije Kranj, ki je pod vodstvom Ane Urh odpel pesmi Vušnejša ja ni, Oj mati mamca, Pomlad in Pa se sliš.

Dan slovenske kulture je tako minil v zvoku glasbe in vezane besede, gimnazijci Gimnazije Kranj pa smo lahko ponosni, da smo prispevali delček h kulturnemu dogajanju, ki že tradicionalno krasi Kranj ob Prešernovem dnevu.

 

Tradicionalni nagovor dr. Francetu Prešernu v kranjskem Prešernovem gaju na predvečer slovenskega kulturnega praznika

 

Dragi doktor Prešeren,

dan slovenske kulture je znova pred vrati, dan, ko se spomnimo vseh slovenskih kulturnikov, predvsem pa tebe, največjega slovenskega pesnika, simbol slovenske literature in umetnosti nasploh. Zato je primerno, da se ta dan, ki ga praznujemo, imenuje po tebi – Prešernov dan. Ti si za naš narod naredil veliko več, kot ti je lahko za časa tvojega življenja vrnil v zameno. Povzdignil si slovensko literaturo na raven ostalih svetovnih literarnih velesil, kot so Anglija, Francija, Italija, Nemčija in Rusija. Literarno si prebudil naš narod, zavzemal si se za njegove pravice in mu v svojih pesmih postavil večne spomenike. Poezija, ki si jo pisal, je postala del slovenske narodne pripadnosti in jo pomembno sooblikuje.

Tvoja življenjska pot se je začela 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem, kjer si se rodil kot tretji otrok v kmečki družini. V Ribnici si obiskoval ljudsko šolo in bil kot odličnjak vpisan v zlato knjigo. Gimnazijo si obiskoval v Ljubljani, nato pa si odšel študirat na Dunaj. Navkljub želji staršev, da bi postal duhovnik, si se odločil za študij prava in ga leta 1828 uspešno dokončal.

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!

Že v času študija si začel pesniti, poezija pa te je spremljala skozi vse življenje. V vseh težkih trenutkih, v vseh preizkušnjah in preprekah, ki jih je življenje postavilo predte, je bila poezija tvoja spremljevalka, ki ti je prinašala odrešitev. Tvoja poezija nam naslika vsa tvoja čustva in refleksije, dotika se življenjske problematike od ljubezenske do domovinske in je nadčasovna – to pa te postavlja ob bok vsem velikim pesnikom sveta.

 

V mladostnem obdobju si pisal pesmi pod vplivom Vodnika in razsvetljenstva, te pesmi so zelo optimistične. Čas ti je dal izkušnje, z njimi pa si spremenil svoj pogled na svet, ki ti je zadal mnogo bolečih udarcev. Tvoja poezija je postala resignirana, melanholična in nabita s čustvi, simbolično pa si v to svoje zrelo obdobje ustvarjanja vstopil s svojo pesmijo Slovo od mladosti, v kateri se zaveš, da je tvoja mladost minila. Spoznal si resnico sveta, v katerem vlada denar, dobro dejanje pa nič ne pomeni, spoznal si, kako si si v mladosti zidal gradove v oblake in upal na lepše življenje, zdaj pa nisi več tako naiven, da bi te mladost branila pred krutostjo sveta.

Ne zmisli, de dih prve sapce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode;
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
srce zdihválo bo mi, Bog te obvarji! 

V trnovski cerkvi si leta 1833 zagledal Julijo Primic in se vanjo usodno in nesrečno zaljubil. Postala je tvoja muza, tvoj nedosegljivi ideal in namenil si ji večino svojih najlepših pesmi, v katerih opevaš njeno lepoto in ji izpoveduješ svojo ljubezen. Žal tvoja izpoved ni bila uslišana. Iz ljubezenskega trpljenja pa so nastale nekatere tvoje najlepše in najbolj odmevne pesmi. Nemalokrat slišimo, da tvoja poezija ne bi bila taka, kot si nam jo zapustil, če bi se ti življenje obrnilo na bolje in bi ti nastavilo svoje srečno lice.

Po Julijini zavrnitvi si bil postavljen pred novo preizkušnjo. Spoznal si tako imenovano nezakonsko mater, Ano Jelovškovo, ki ti je rodila tri otroke; a srečne ljubezni ti ni mogla dati.

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!
meni mladi deklici,
neporočeni materi? -

Oča so kleli, tepli me,
mati nad mano jokáli se;
moji se mene sram'váli so,
tuji za mano kazali so.

Ne samo ljubezen, tudi prijateljstvo ti ni dalo mirnega spanca. Leta 1835 je Sava odnesla Matijo Čopa, velikega človeka za slovenski narod, a večjega zate, France. Deloma si za tragedijo krivil sebe, ker nisi odšel za prijateljem na kopanje, četudi sam nisi znal dobro plavati. Tudi iz te bolečine se je rodila mojstrovina – Krst pri Savici.

Pokopal misli visokoleteče,
željá nespolnjenih sem bolečine,
ko Črtomír ves up na zemlji sreče;

dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srce veselo, in bolnó, trpeče
vpokójle bodo groba globočine.

Pet let kasneje, leta 1840, si svojo poezijo pripeljal do njenega zadnjega poznega obdobja. Ravno tedaj te je zapustil še en veliki prijatelj, Andrej Smole. Za ta čas tvojega ustvarjanja so značilne vsakdanje teme, stvarnejši motivi in motivi iz ljudskih pesmi. Tvoj življenjski pogled postane ostrejši, mirnejši, razumevajoč in včasih humoren. Nastajajo pesmi, kot so Neiztrohnjeno srce, Judovsko dekle, Sila spomina in Zdravljica ter mnoge druge.  Svoje vztrajanje v življenju, ki te je velikokrat prizadelo, si ponazoril tudi v svoji mojstrovini z naslovom Sonetje nesreče.

Čez tebe več ne bo, sovražna sreča!
iz mojih ust prišla beseda žala;
navadil sem se, naj Bogú bo hvala,
trpljenja tvojega, življenja ječa!

Navadile so butare se pléča,
in grenkega se usta so bokala,
podplat je koža čez in čez postala,
ne stráši več je tŕnjovka bodeča.

Pravijo, da si pesnil samo do leta 1846, ko si prišel v Kranj. Končno so ti dodelili naziv doktorja Franceta Prešerna in samostojno odvetniško pisarno.

Tako kot tudi mi ne vemo, koliko časa bomo še živeli, se tudi tebi ni sanjalo, da so ti na svetu ostala samo še kratka tri leta. Veliko prerana smrt te je doletela 8. februarja leta 1849, ko si za vedno zatisnil svoje trudne oči. Danes, 170 let pozneje, ti pojemo čast in slavo ob tvojem grobu. Oh, kako bridko bi se ti storilo pri srcu, če bi to videl, France. Da bi vedel, da je tvoja Zdravljica dobila mesto državne himne in da je Slovenija že davno postala samostojna demokratična republika, za kar si si tudi sam prizadeval, a obenem na uresničitev le-tega nisi upal niti pomisliti. Da bi vedel, da dan tvoje smrti praznujemo s slovenskim državnim praznikom, da so po največjih dvoranah v Sloveniji prireditve tebi v spomin in da današnjim kulturnikom največje priznanje pomeni prav Prešernova nagrada.

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat' dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

 

Dovoli nama, doktor, da zaključiva z mislijo še enega velikega Slovenca, ki je živel po tvojem času. Ivan Cankar, dame in gospodje, je namreč rekel takole: »Delo samo po sebi je veličastno, kakor je veličastno vse, v čemer počiva vsa človeška duša.” In v tvojih delih, dragi naš pesnik, je vsekakor prisotna vsa tvoja duša. Pesmi se spreminjajo skupaj z njo; z njo trpijo, se razvijajo, a na koncu z njo ne umrejo. Tvoja dela bodo namreč živela večno, v spomin na tvojo pesniško dušo.

Počivaj v miru, ljubi Prešeren.



   
         
   

Uporabne povezave

2018 2019 2020
marec april maj
p t s č p s n
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 1 2 3 4 5
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: