Reportaže z maturantske ekskurzije


19.09.2014

Nepozabni Balkan


Letošnje poletje ni bilo kot vsako. Odpravili smo se namreč na maturantsko ekskurzijo, s čimer smo oplemenitili svoje triletno s trudom pridobljeno znanje, kar nam je v ponos. Kljub mnogim neodobravanjem za dotično relacijo pa smo se na to pot vseeno podali, da izvemo kaj novega in si oddahnemo pred naporom polnim prihajajočim letom.
 

Lehnjak in rumenjak

 
Sprva nas je pot vodila po hrvaški Vojvodini, kjer se nahaja biser evropske naravne dediščine, imenovan Plitvička jezera. Ker smo pričakovali slabo vreme, smo se oblekli temu primerno, a Hrvaška nam je kot že tolikokrat poprej ponagajala. Bilo je vroče. Nato smo krenili proti Jajcu, na čigar obrobju je stal hotel, v katerem smo preživeli noč. Zvečer smo si privoščili večerjo. Hotel, v katerem smo bivali, ni premogel dovolj mogočne restavracije, da bi nahranila 50 ust, zato so nas na večerjo peljali drugam. Ko smo se najedli, se je bilo treba še pošteno odžejati …

Mokro Jajce in sarajevski čevapčiči
Zjutraj smo odšli na ogled mesta Jajce. Ker je veter zanašal dež v eno stran, smo obhodili zid, tako da nas je dež zmočil tudi po drugi strani. Vsi premočeni smo se po ogledu vrnili v avtobus in se zapeljali do Sarajeva. Sprva smo si ogledali tunel, ki je med vojno v letih od 1992 in 1995 služil kot povezava med okupiranim Sarajevom in bošnjaškim svobodnim ozemljem. Pozno popoldne nas je navdalo z lakoto, zato smo se odpravili v center mesta, kjer smo na glavnem trgu, imenovanem Baščaršija, imeli prosti čas. Po premoru za kosilo smo nadaljevali z ogledom Sarajeva, ki nam ga je simpatični Muhamed predstavil na svojevrsten in zabaven način. Ogledali smo si glavno džamijo, se podučili o umetnosti kuhanja kave in si ogledali mesto atentata na avstroogrskega prestolonaslednika, ki ga je izvedel Gavrilo Princip. Celoten ogled je potekal v duhu balkanske vojne leta 1995, ki je tako pokrajino kot ljudi pošteno zaznamovala. Zatem smo odšli v prvovrsten hotel Hoolywood, kjer smo se najedli, potem se je bilo treba še pošteno odžejati …

Končno morje!

Naslednje jutro nas je čakala dolga vožnja po dolini reke Neretve in ogledali smo si podrt most, kjer se je odvijala Bitka za ranjence med 2. svetovno vojno. Nadaljevali smo pot proti Mostarju, kjer smo si seveda ogledali turško hišo in most. Temperature nam niso prizanašale in komaj smo čakali na popoldansko ohladitev v koščku bosanskega morja. Na poti do Neuma smo prečkali tudi Hrvaško ozemlje, najbrž zaradi cenejše tarife telefonskih storitev, in popoldne preživeli na hotelski plaži. Zvečer smo se z razkuhanimi makaroni poskušali najesti, zatem pa se je bilo treba odžejati ...

Še enkrat morje!

Zarana smo odrinili do vročega Dubrovnika, kjer nas je lokalna vodička v slovenščini popeljala po starem mestnem jedru. Cene so bile zasoljene, lignji dobri, zrak soparen. Razgreta telesa smo ohladili v prijetno mlačnem morju. Nekaterim se je zdelo hladno.
Pozno popoldne smo se odpeljali nazaj v Bosno, tokrat v mesto Trebinje. Z vodičko smo se odpravili na vrh hriba, si ogledali cerkev in amfiteater ter odšli na večerjo, zatem pa smo se odžejali...

Highway to ... Žabljak!

Naslov laže. Peljali smo se po slabo prevoznih ovinkih širine meter in pol. Prečkali smo črnogorsko mejo in obvozili zaliv Boke Kotorske ter pot nadaljevali na planoto Lovčen. Ustavili smo se pod Njegoševim mavzolejem, kjer smo po prehojenih 461 stopnicah lahko občudovali dihjemajoč razgled na tako obmorski kot tudi celinsko-gorati del Črne gore. Zatem smo se odpeljali do mesta Cetinje, pojedli kosilo in si ogledali Njegošev muzej – biljardnico. A vožnje še ni bilo konec. Naslednjih pet ur življenja smo bili primorani preživeti na cesti. V večernih urah smo prispeli v hladni in precej visokoležeči Žabljak, večerja pa nas je dokaj razočarala. Ker želodci niso bili polni, smo namesto žeje v sobah tešili lakoto z nizkokaloričnimi prigrizki.

Vožnja nekoliko drugače

Zjutraj smo si ogledali Črno jezero, nato pa odšli na rafting na reko Taro. Bil je napornejši, kot se je zdelo, a smo si vsaj prislužili kosilo. Priporočamo ribe, samo mesa ne! Sledila je zopet vožnja, končni cilj pa je bil srbski Novi Pazar. Zaradi trenj med Kosovom in Srbi hotela nismo smeli zapustiti, a še dobro, da smo imeli vsi tako nobel sobe in delujoča stranišča. Po večerji, ko smo bili dodobra siti, smo se morali tudi odžejati.

Ovo je grad Beograd

Krenili smo proti severni Srbiji. Na poti smo se ustavili v Studenici in tamkajšnem samostanu, v grobnici Karađorđevičev in nato dospeli v Beograd, kjer smo si ogledali cerkev in se nastanili v hotelu. Po večerji smo se uredili za nočno zabavo na splavih in ker smo se prej najedli, smo se bili potem primorani ... napojiti.

»Šoping« in cvetje

Naslednje jutro smo lahko spali uro dlje, nato pa imeli čas za »šoping«, čeprav zgodnje ure za stojnice niso kupcu prijazne. Potem smo odšli na ogled razvalin na koncu mesta, od koder pa nismo odnesli veliko, saj smo bili po tednu ogledov in poslušanja balkanskih jezikov dodobra utrujeni in naveličani. Na pobudo dijakov smo se na poti iz Beograda ustavili še v Hiši cvetja, kjer sta zadnji počitek našla Tito in njegova žena Jovanka. Po ogledu smo odrinili rodnemu kraju naproti.

Anja Kišek in Katarina Vogrin, 4. c

Maturantska ekskurzija 2014


Zadnji teden poletnih počitnic je bil za letošnje četrtošolce precej pester, saj smo se odpravili na dolgo pričakovano maturantsko ekskurzijo po državah nekdanje Jugoslavije. Kot se spodobi, smo se na pot odpravili že v zgodnjih jutranjih urah in začeli z ogledom Plitvičkih jezer. V prihodnjih dneh so sledili še zgodovinsko Jajce, Sarajevo, kjer so bili seveda obvezni čevapčiči, baklave in prava bosanska kava, Mostar, ki nam ga je popestril seksi skakalec, Neum, kjer smo imeli priložnost zaplavati, in čudoviti Dubrovnik (ali kot ga poznajo gledalci serije Igra prestolov, prestolnica 7 kraljestev – Kraljevi pristanek oz. King's Landing). Nato smo zapustili Hrvaško in se odpravili v Črno goro, kjer smo preživeli naslednja dva dneva, ki smo ju popestrili s hojo po 461 stopnicah do Njegoševega mavzoleja, spanjem v Žabljaku, ki leži nekje bogu za hrbtom, in pa z ogledom mesta Cetinje. Najboljši del Črne gore pa je bil definitivno raft po reki Tari, kjer smo dijaki ugotovili, da se v profesorju Lapuhu skriva precejšen otrok, saj je predvsem on zaslužen, da smo popolnoma mokri zapustili čolne. Za vse, ki jim rafting še ni ponudil dovolj adrenalina, je bil na voljo še »zip line« nad sotesko Tare, ki je ponudil prekrasen razgled in vsaj malenkosten občutek letenja. Naslednja država na našem spisku je bila Srbija, obisk katere smo kronali z ogledom Beograda. Pred tem so bile na sporedu še cerkve, ki se jih, roko na srce, nihče ne spomni. Po ogledu Beograda z našim dolgoveznim vodičem smo se že tako izčrpani in zmačkani bodoči maturantje usedli v avtobus in krenili na dolgo vožnjo do doma.
Vendar pa dnevni ogledi, vsaj za večino, niso tisto, po čemer si bomo zapomnili maturantski izlet. To so namreč večerna druženja, ki so se pogosto potegnila do jutra, novi prijatelji, poglobljena prijateljstva in stalna zabava. Dneve pa je poleg ogledov zaznamovala tudi dolgotrajna vožnja, med katero smo na začetku še peli južnjaške pesmi, vendar pa se je proti koncu izkazala za odlično nadomestilo za neprespane noči. Kljub lanskoletnim neskončnim debatam in pregovarjanju o lokaciji izleta sem vesela, da smo se odločili za to turo, saj naj bi bila maturantska ekskurzija izlet, ki naj ga ne bi pozabili nikoli, in lahko trdim, da bo tako tudi v našem primeru.

Magdalena Rakovec, 4. f



Popotovanje po Balkanu ali kako sta 3. a in 3. č izginila v senci četrtega letnika


Poletje se je nezadržno bližalo koncu. Dijaki nedavno preminulega 3. a razreda smo vzneseno pričakovali maturantsko ekskurzijo. 23. avgusta 2014 je napočil dan odhoda po Balkanu in po dveh mesecih se je naš razred ponovno zbral v skoraj popolni zasedbi. Tako smo skupaj s č-jevci, z našima spremljevalkama prof. Nežo Zupančič Logar in prof. Natašo Adžić ter s šoferjem Marjanom odšli odkrivat čare Balkana.

V Ljubljani se nam je pridružil vodič Tine. Kot leksikon na dveh nogah nam je na ekskurziji povedal vse in še več o okoliških krajih. Prvi dan smo si ogledali Plitvička jezera, kjer nam je vreme izreklo svojo dobrodošlico, saj smo po ogledu na avtobusu vsi godrnjaje ožemali nogavice. Prenočili smo v Jajcu. Naslednje jutro se nam je pokvaril avtobus. Šofer Marjan se je na vse pretege trudil, da bi ga popravil, vendar ni šlo. Sposodili smo si avtobus Nogometnega kluba Jajce, ki nas je odpeljal do centra mesta in popoldne do Sarajeva. V tej prečudoviti bosanski prestolnici smo preživeli svoje drugo popoldne. Na Baščaršiji smo imeli nekaj prostega časa, nato pa nas je do znamenitosti popeljal lokalni vodič. V hotel smo se peljali s tramvajem, saj novega avtobusa še niso poslali iz Slovenije. Zvečer je večina obiskala hotelski disko, kjer se je dogajalo ... hmm ... veliko različnih stvari. Zjutraj smo dobili novega mercedesa iz Slovenije. Tako smo neodvisno od drugih nadaljevali pot do Mostarja, si ogledali mesto in nadaljevali pot do Neuma, kjer smo se kopali. Naslednji dan smo obiskali Dubrovnik. Po ogledu smo se namočili v morju in nato odšli v Trebinje, kjer smo imeli voden ogled in prenočišče. Zvečer smo šli skupaj v bližnji bar, kjer so se fantje veselili zmage Maribora v nogometu. Naslednji dan smo se odpravili raziskovat lepote Črne gore. Ta dan je bil zaznamovan z neskončno vožnjo po precej nenaseljeni pokrajini. Vmes smo se ustavili in povzpeli po mnogih stopnicah do Njegoševega mavzoleja, od koder se je razprostiral dihjemajoči razgled na vse štiri strani neba. Spustili smo se nazaj v dolino in obiskali Cetinje. Zvečer smo se namestili v hotel v Žabljaku. Naslednje jutro smo se zbudili precej premraženi, saj je bilo le 9 stopinj Celzija. Misel na prihajajoči rafting na Tari ni bila prav nič prijetna. Kasneje se je otoplilo in na raftingu smo se imeli izjemno. Na poti do našega hotela nam je avtobus spet »napravil veselico«. Ustavili smo se ob cesti, daleč od civilizacije. Spremljevalci so bili precej zaskrbljeni, a k sreči sta Tine in Marjan težavo odpravila in po slabi uri smo nadaljevali pot. Naslednji dan smo obiskali mavzolej družine Karađorđević v prečudoviti cerkvi, polni mozaikov. Če bi mi kdo rekel, da je tako tudi v nebesih, bi mu najbrž verjela. Nadaljevali smo do Avale, kjer smo videli spomenik neznanemu junaku in se odpeljali naprej do Beograda. Zvečer smo vsi skupaj obiskali bar, vendar nikomur ni bil všeč, zato smo se vrnili že zelo zgodaj. Spremljevalci so nam dovolili, da se zabavamo po svoje, dokler želimo. To je bilo prav super. Zadnjo noč smo se zabavali v Beogradu in s tem zaključili »žurersko« plat maturantske ekskurzije. Zadnji dan smo si ogledali še del Beograda in nato odšli proti domu.

Konec dober, vse dobro. Tako se je tudi naša maturanstka ekskurzija dobro končala, a z grenkim priokusom, saj se je že čez en dan začelo novo šolsko leto.

Urša Uršič, 4. a


   
         
   

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: