V Beli krajini zadišalo po poeziji in poletju


12.06.2019

Hana Bujanović Kokot in Črt Štrubelj med nominiranci Župančičeve frulice

 

Avtorica: Hana Bujanović Kokot, 2. a
Fotografije: Žan Žnidar iz 3. f

 

Mogoče je že čas, da razjasnim, zakaj točno pišem. Vse te pesmi in članke in elektronske pošte in zgodbice in konec koncev malo daljše in še daljše zgodbe. Mogoče je že čas, da to razjasnim sama pri sebi. Je to zato, da lahko iz sebe izžamem še zadnji košček čustev, ki se prerivajo v meni in mi razžirajo telo? Ali je to zato, da se lahko vsaj nekako počutim pomembno? Imam preprosto preveč časa? Najbrž kombinacija vsega naštetega.

A moram reči, da pisati po naročilu še ne znam. Ne člankov, ne pesmi, kaj šele zgodb. Dogodke moram začutiti, si med njimi delati zapiske, kdaj celo kaj narisati, na natečaje svoja dela po navadi oddam zadnjo minuto. Kakor pač pride. A zagotovo, prav zagotovo ne pišem zanje. To se ne da. Zato me nominacije toliko bolj presenetijo. Najbrž nas vse. Zato sem še toliko bolj navdušena nad vsakim detajlom, zato opazim vsako podrobnost. Pišem, da ujamem trenutke, ki jih ne znam le z očmi. Zvok šumenja listov, okus jabolčnega zavitka, vonj sladoleda Snickers, še tako prepoten objem prijatelja.

V torek, 11. junija 2019, na sedemdesetletnico Župančičeve smrti, se je v Črnomlju odvijala ponovna – že 29. po vrsti – razglasitev zmagovalcev Župančičeve frulice, katere nominirance so razglasili že mesec prej; med njimi sva bila tudi Črt Štrubelj iz 3. e in jaz. Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj, ki organizira Župančičevo frulico, namreč vsako leto izbere najboljšega osnovnošolskega deklamatorja in pesnika ter srednješolskega pesnika. Tako smo se v torek odpravili v Črnomelj, sicer brez Črta, ki je moral ostati v Kranju, a avto je bil poln. Kljub zmagi Aljaža Primožiča, s katerim se poznamo že od lanskoletne frulice, pa ni bil dan nič manj napolnjen s smehom, z otroškostjo in s soncem. Ogledali smo si tudi Župančičevo rojstno hišo v Vinici, dovolili smo si plesati po klopeh počivališča ob avtocestah in si naročiti dve kepici pol-pol (tako lahko okusiš kar štiri okuse). Mogoče pa je prav to tisto, zaradi česar pišem.

 

 

Majhen ateist (Črt Štrubelj)

 

Sploh ne vem več,

če sem ateist ali ne,

ko pada dež

in sanjam o tebi,

kako sediš med odpadlim listjem,

in mravljami.

 

Ne vem več, ali si želim boga,

ustvarjenega po naši podobi,

sploh če je tak kot jaz

ali tak kot ti.

 

Želim si boga,

ki mi daje dežja,

prepojenega s sanjami,

ki mi prinese jesen.

 

Nočem vsemogočnega boga,

takega kot vesolje,

hočem majhnega človeškega boga,

ki poda mi roko, ko si to želim.

 

Takega, ki sedi med mravljami.

 

Turbulence (Hana Bujanović Kokot)

 

Najina hiša je jekleno ogrodje mrtve ptice

in oba lebdiva varna pred svetom,

ki molči in naju opazuje, piko na nebu.

Ti pa odideš in prideš, se obračaš, premetavaš

kot veter, ki poskuša prebiti moj ščit.

Mečeš me po zraku,

odbijam se od sten,

odpiraš vrata,

prevračam se okoli.

Najina hiša je jekleno ogrodje mrtve ptice

in oba lebdiva (ob tebi bi morala biti varna) nad svetom,

ki molči in naju opazuje, piko na nebu.



   
         
   

Uporabne povezave

2018 2019 2020
maj junij julij
p t s č p s n
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: