VÉLIKA, VELIČASTNA MOSKVA


15.05.2014

Letošnje prvomajske počitnice smo dijaki 2. in 3. letnika, ki se učimo ruščino pri prof. Neži Zupančič Logar, preživeli v veličastni Moskvi. V Rusijo smo prišli na nedeljo, 27. aprila, in se že na letališču navdušili nad neskončnimi možnostmi za vadbo branja cirilice (in na koncu tedna smo prav res ugotovili, da nam gre hitreje). Hitro smo ugotovili, kakšne velike razdalje nas v Moskvi čakajo, saj smo do hostla potrebovali skoraj dve uri in dva prestopa. Ko smo prišli v hostel, smo se pošteno nasmejali nad izjemno majhnimi sobicami – povprečna je bila namreč velika kot malo večja zakonska postelja –in kuhinjo s tremi stoli za vseh 30. Vendar pa smo se v hostlu kmalu počutili zelo domače in vrsta za stranišče, instant hrana (štedilnika nismo imeli) ter zajtrk v stoje so hitro postali navade. Prvi dan smo se takoj po prihodu pozno popoldne odpravili na Rdeči trg, ki nas je presunil s svojo velikostjo in lepoto – besedi, ki bi pravzaprav lepo opisali skoraj vsako izmed moskovskih znamenitosti; velikanska Rusija svojo veličino namreč najraje izraža prav z veličastnostjo arhitekture. Na Rdečem trgu je bilo na vrsti obvezno fotografiranje (selfie time!) na vseh mogočih razdaljah do bazilike Vasilija Blaženega. Za konec smo si ogledali še GUM, slavno nakupovalno središče zasoljenih cen (kjer smo kupili samo kvas, tradicionalno rusko pijačo – mnenja so bila deljena) in imeli nekaj prostega časa v nakupovalnem središču, dijaškemu žepu prijaznejših cen, kjer smo hoteli poskusiti slaven ruski krompir – pa ga je zmanjkalo …

Torek smo otvorili v literarnem duhu, saj smo si ogledali spomenik Dostojevskemu (čigar fotografijo smo preprosto morali poslati prof. Tini Lušina), nato pa smo vstopili v slavni Kremelj, kjer ima svoje prostore ruska vlada in svojo rezidenco sam predsednik Putin. Po izčrpnem »uvodu« prof. Lapuha (v njem je zajel tako rekoč celotno rusko zgodovino od dejstev do anekdot in teorij zarote) smo si ogledali velikanski top, ki naj bi ustrelil samo enkrat (ali pa nikoli – profesorja si nista bila enotna), in velikanski zvon, ki mu je v požaru odpadel en kos, ter 3 izjemno lepe cerkve, kjer smo se prvič srečali s pravoslavnimi ikonami, ki smo jih potem videli povsod in ki so nam bile zelo zanimive. Po ogledu Kremlja smo se ponovno odpravili na Rdeči trg, ki nas ni navdušil nič manj kot dan prej. Vasilij Blaženi nas je fasciniral tudi čisto od blizu – njegova notranjost pa niti ne, saj ni zaznati njegove veličine – gre namreč bolj za skupek manjših cerkva, skoraj kapel. Veliko časa nismo imeli, saj smo morali ujeti le do pete ure odprti Novodevičji samostan, kjer smo si poleg lepe cerkve ogledali tudi razstavo ikon. Žal pa smo se pod nosom morali obrisati za bližnje pokopališče, kjer je pokopano veliko slavnih vključno s Čajkovskim – tja smo namreč prišli točno ob uri zaprtja, ob petih. Naslednja postaja je bil ogled stare stavbe tajne službe KGB (iz katere si živ prišel le v delovno taborišče v Sibiriji), ustavili pa smo se tudi pred slavnim Bolšoj teatrom. Ponovno smo se vrnili v nakupovalno središče pred Kremljem, kjer smo tokrat krompir (kroško kartoško) dobili – in bili navdušeni, v trgovini pa smo se tudi razveselili ob pogledu na našo slovensko pašteto Argeto.

Najnapornejši dan se je začel s sprehodom po najslavnejši moskovski ulici Arbat, ki je zelo blizu našega hostla. Osem je za Moskvo očitno še prezgodnja ura, kajti skoraj vse je bilo še zaprto. Do kave smo vseeno prišli, nato pa smo se odpravili proti Muzeju kozmonavtike, kjer podrobno in s tipičnim ruskim ponosom prikažejo ruske podvige v vesolju, rakete, obleke in hrano astronavtov … Blizu muzeja pa je kompleks VDNH z ogromnim spomenikom Sovjetske zveze in Fontano narodov, obkroženo s paviljoni vseh narodov SZ. Bogati kipi, prelepe zgradbe, monumentalni spomeniki … vse skupaj je zares dih jemajoče. Zahvaljen bodi ruski (z velikostjo obsedeni) ego, da zdaj lahko oči pasemo na takih mojstrovinah. Prav veliko časa za občudovanje pa nismo imeli, saj smo šli že naprej do muzeja – panorame bitke pri Borodinu in nato naprej proti ogromnemu Parku zmage z muzejem 2. svetovne vojne, kjer je prav tako prikazano več pomembnih bitk. Zadnja pot nas je vodila do Moskovske univerze, še ene veličastne zgradbe, ki je največja izmed Stalinovih sedmih sester – enakih, a različno velikih stavb, ki jih je postavil. Od velikanske univerze smo se še sprehodili do razgledne točke, kjer se lepo vidi velik del središča mesta, vključno s petimi izmed preostalih sester in stadionom Lužniki.

Ves teden smo se po Moskvi vozili z metrojem, ki je eden najprometnejših na svetu – verjetno pa je tudi najlepši. Vse postaje v centru mesta so namreč izjemno lepo okrašene, vsaka v svojem stilu. To jutro smo izkoristili, da smo si ogledali najlepše, potem pa smo se odpravili v živalski vrt, ki so ga sicer na veliko prenavljali za 150-letnico delovanja. Po kosilu smo se odpravili proti muzeju Dostojevskega, kjer pa smo spoznali tudi manj prijetno stran ruskega naroda: muzej se namreč ob uri, ko naj bi se odprl, preprosto ni (in že na to smo čakali pol ure) in razloga nam niso povedali. Ker časa za čakanje na čudež nismo imeli, smo malce jezni odšli proti Caricinu, ogromnemu parku s prelepim dvorcem, ki ga je dala zgraditi Katarina Velika, čeprav konca gradnje ni dočakala in je po njeni smrti dvorec kar 200 let propadal. Sedaj je obnovljen in v njem je seveda muzej, skozi katerega pa smo šli nekateri s svetlobno hitrostjo, saj nas je zvečer čakala predstava v Bolšoj teatru. Slaba ura, ki smo jo imeli v hostlu, da smo bili za gledališče kar se da lepi, je bila kaotična, a ko smo končno stali pred Bolšojem (in se seveda izdatno fotografirali), smo vedeli, da se je splačalo. Ogledali smo si Šostakovičev komični balet Svetli potok, ki nas je navdušil z izjemno glasbo in presenetljivo zabavno zgodbo (ki je sicer nismo popolnoma razumeli, a je bilo ugibanje še toliko zabavnejše), seveda pa se nismo mogli nagledati niti razkošne dvorane. Še vsi pod vplivom neverjetnega doživetja pa smo večer zaključili v baru na Arbatu.

V četrtek zjutraj smo si ogledali katedralo Kristusa Odrešenika, največjo pravoslavno cerkev na svetu, ki pa so jo dali zgraditi šele leta 2000, saj je prvotno dal porušiti Stalin, ki je želel prostor za velik vladni kompleks, na koncu pa je bil tukaj kar en velik bazen. Cerkev je zares izjemna, za razliko od Vasilija Blaženega tudi od znotraj. Po ogledu smo se odpravili proti Tretjakovski galeriji, na poti pa smo naleteli še na nekakšno komunistično parado za 1. maj – povsod so vihrale rdeče zastave in igrale tradicionalne ruske pesmi, na veliko so poveličevali Lenina in Stalina. V galeriji, kjer so razstavljena najrazličnejša dela ruskih umetnikov (vključno s pravoslavnimi ikonami), je vsak našel nekaj zase, prav veliko časa za podrobnejši ogled pa ni bilo, saj se nam je že mudilo naprej … Odpeljali smo se v Izmajlovo, kjer je velik bolšji trg z matrjoškami in raznimi drugimi spominki, zraven pa so zgradili celo kičasto manjšo različico Kremlja. Ko smo pokupili vse mogoče, nas je zvečer čakal še obisk cirkusa, ki smo se ga sicer veselili, nismo pa vedeli, da bo res tako dobro. Akrobati, za katere si prav olajšan, da preživijo vse, kar počnejo, tjulnji, ki te nasmejijo do solz, ženska, ki si v sekundi zamenja obleko … super!

Zadnji dan prav dosti časa nismo več imeli in tistih nekaj uric smo izkoristili za obisk knjigarne s poceni knjigami in slovarji, sprehod po Arbatu in še obisk muzeja/hiše Puškina, kjer nam je Živa tudi nekajkrat zrecitirala njegovo Ljubil sem vas v ruščini. Opoldne smo se poslovili od majhnega hostla in veličastne Moskve in se odpravili proti letališču, nazaj v majhno Slovenijo, kjer ni vrste za stranišče, kjer zajtrkuješ lahko kar za mizo in kjer povsod prideš peš … in kjer ni lepote in veličine prekrasne Moskve, ki je nikoli ne bomo pozabili.

Ambrož Pivk, 3. f


   
         
   

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: