»Vsi moji najlepši gimnazijski spomini so povezani s tem fantastičnim orkestrom!«


10.02.2015

Jan Kus je bivši kranjski gimnazijec, ki danes večinoma muzicira v New Yorku in se vrača tudi v Slovenijo.

 

Avtorica: Anja Kišek iz 4. C

 

Danes kot eden najperspektivnejših slovenskih jazz saksofonistov živite in ustvarjate v New Yorku, kjer ste trenutno zaposleni s pripravo svoje prve plošče. Je to za vas dolgo pričakovani prelomni trenutek ali le ena obkljukana točka na seznamu uspehov?

Najprej bi te rad samo malo popravil – da, res je, da večino leta bivam v New Yorku, se pa trudim biti čim aktivnejši tudi v Sloveniji in drugod po svetu. Septembra smo imeli turnejo v domovini, pred tem avgusta v Južni Koreji, decembra pa smo bili v Portoriku. Za glasbenike je danes namreč zelo pomembna globalna prisotnost, New York pa je ogromno svetovno križišče, ki odpira poti do vseh možnih destinacij. Kar se tiče albuma, pa je to, skupaj z ostalimi dogodki, ki se trenutno odvijajo v moji karieri, zagotovo prelomna točka! Album in sodelovanje z managersko organizacijo LeitmotivArts, ki pomaga pri produkciji, mi zagotovo predstavljata kvalitativni preskok, ki odpira mnogo vrat.

Kako ste se navdušili ravno nad jazzom?

Mislim, da sem bil nad jazzom dejansko navdušen že od nekdaj. Ko sem bil v nižji glasbeni šoli in smo se morali po enem letu šolanja odločiti, kateri inštrument bi hoteli igrati, sem se odločil za klarinet, to pa zato, ker sem nekega večera pri babici videl dokumentarec o Bennyju Goodmanu, swing klarinetistu. Mislim, da me je pritegnila igrivost, spontanost in iskrenost te glasbe. Z jazzom sem se potem naslednjič srečal šele, ko sem z 12 leti pričel s študijem saksofona pri svojem prvem profesorju za saksofon, magistru Blažu Trčku, ki je sam odličen jazz saksofonist in mi je prvi resneje predstavil to glasbo, za kar mu bom vselej hvaležen. Naslednja dva prelomna trenutka sta bila, ko sem prvič slišal igranje velikega Johna Coltrana (googlajte, gimnazijci! :) ), odločilni moment pa, ko sem pri 15 letih na glasbeno-plesnih poletnih delavnicah v Mariboru spoznal legendarnega kontrabasista Reggieja Workmana, ki je bil včasih Coltranov basist. Na teh delavnicah sem se trdno odločil, da bom postal jazz glasbenik!

Usklajevali ste izobraževanje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana ter pouk na Gimnaziji Kranj, kar zahteva precej volje in samodiscipline, pa tudi odsotnosti pri pouku. So bili profesorji razumevajoči do vas? Vam je ostala gimnazija v prijetnem spominu ali ne? Kakšni so vaši spomini na gimnazijski orkester?

Ha! Pa smo tam ... Gimnazija Kranj mi je vsekakor ostala v izredno lepem spominu! Naj odgovorim takole – velika večina profesorjev je bila izredno razumevajoča (s profesorjem Zevnikom na čelu), ne pa čisto vsi, toliko o tem (smeh). Sicer moram priznati, da sem si včasih ta nerazumevanja s strani predvsem določene profesorice do neke mere tudi sam prislužil, pa vseeno bi si včasih želel malo več razumevanja za 16-letnika, ki se hkrati šola na dveh šolah v dveh različnih mestih. Morda pa me je profesorica le hotela pripraviti na kruto realnost življenja po šoli, ne vem ... Če je tako, ji je čudovito uspelo in se ji moram zahvaliti! Drugače pa so skoraj vsi moji najlepši gimnazijski spomini povezani s tem fantastičnim orkestrom! Med njimi je tudi igranje salse na saksofon na Slovenskem trgu pred gimnazijo za sošolce ter profesorja Zevnika in gospoda ravnatelja, mag. Francija Rozmana, po sploh prvem koncertu gimnazijskega orkestra! Veš, jaz sem eden od ustanovnih članov ... Moja generacija je bila prva generacija, ki jo je učil profesor Zevnik, ki je bil tudi razrednik mojega razreda. In tako smo na pobudo gospoda Zevnika moj sošolec iz KGBL Nejc Bečan ter moja sošolca Eva Pretnar (ki, če se ne motim, zdaj dela na Gimnaziji Kranj) in Matej Črnilec ter seveda še dosti drugih dijakov začeli z vajami v šolski knjižnici. Nejc Bečan, ki je danes vrhunski skladatelj in dirigent, je tako začel svojo skladateljsko pot, jaz pa svojo saksofonsko. Neverjetno je, kako daleč je prišel orkester od takrat in zelo sem ponosen na to, da sem bil zraven na začetku! Vam pa povem še tole – gospod profesor Primož Zevnik je eden najbolj po srcu dobrih, najbolj strastnih in najbolj kul ljudi, kar sem jih kdaj spoznal. Sam zelo zelo dobro, iz prve roke vem, s koliko težavami se je soočal, ko je gradil ta orkester, in poglejte, kako daleč je prišel v desetih letih! Za svoje delo z orkestrom, iz katerega je v tem času izšlo toliko vrhunskih glasbenikov, si zasluži, da bi mu na Slovenskem trgu postavili kip. Kapo dol!

Študij ste nadaljevali na Kraljevem konservatoriju v Haagu, nato pa v New Yorku na Queens College. Kako bi primerjali študij doma in v tujini, kakšne so razlike med Evropo in Ameriko? Kaj to pomeni za študenta glasbe?
Študij v tujini je po mojem mnenju izredno pomemben za mladega človeka, ker si postavljen  v situacijo, ko se moraš znajti sam, to pa zelo okrepi človeka. Prav tako v tujini spoznaš ogromno ljudi iz najrazličnejših držav, kar je izredno dobro za širjenje kulturnih obzorij posameznika. Kar zadeva sam študij, je bila moja daleč najboljša izkušnja v New Yorku, mislim da tudi zato, ker sem študiral jazz, ki ga Američani najbolje obvladajo. Sicer pa tudi poleg tega v Ameriki obstaja nekakšen lahkoten in hkrati izredno produktiven pristop k stvarem, nekakšno delovno vzdušje, kjer vsi vedo, da lahko s trdim delom pridejo zelo daleč. Amerika ima kot država seveda ogromno ostalih problemov in bitka za preživetje je tu dosti težja, ampak definitivno se tukaj goji zelo visok nivo profesionalizma in zdrave, kolegialne tekmovalnosti ter ambicioznosti. Te stvari v domačem okolju včasih malo pogrešam.

Se po končanem študiju želite vrniti v Slovenijo ali se bo vaša profesionalna pot nadaljevala v tujini?

Kot sem povedal že na začetku intervjuja, morajo glasbeniki danes delati na globalni prisotnosti. V prihodnosti tako vidim svoje delo tako v New Yorku kot tudi v Sloveniji in povsod drugod. Seveda je vselej zanimivo nastopati po svetu, ampak vsekakor se čutim dolžnega, da sem aktiven tudi v Sloveniji, da delim svoje znanje in posredujem svojo glasbeno vizijo  prihajajočim rodovom slovenskih jazzistov, ki jih ni malo.

Kdo je vaš vzornik, kakšno glasbo najraje izvajate?

Vzornikov imam kar nekaj, morda še najbolj izstopajo saksofonist Wayne Shorter, ki pri svojih, če se ne motim, 86 letih še vedno igra na vrhunskem nivoju in se razvija, trobentač Terence Blanchard, ki se s svojo glasbo vedno dotakne ogromno ljudi iz vsakdanjega življenja, ter pianist Danilo Perez, slednji tudi zaradi svojega dela v sferi glasbenega izobraževanja.
Zelo rad izvajam vso dobro glasbo, ne glede na stil, je pa res poseben, svet občutek, ko igram svoje skladbe s svojo zasedbo, še posebej, če se publika odziva na naše igranje. To je moje poslanstvo! Zadnjič mi je obiskovalka koncerta moje zasedbe povedala, da je cel koncert jokala, ker smo jo tako ganili s svojim igranjem ... To je največji kompliment, ki sem ga dobil v življenju!

Katera izmed vrednot oz. lastnosti, ki vam jih je dala Gimnazija Kranj, se vam zdi najpomembnejša?

Razmišljanje z lastno glavo in vera vase! Po mojem mnenju na Gimnaziji Kranj obstaja nekakšen poseben duh, zdi se mi, da imamo vsi gimnazijci nekaj skupnega. To sem opazil šele po tem, ko sem že davno zaključil šolanje. Gre za nekakšno direktnost in iskrenost, nekakšno nepretencioznost. Mislim, da gre zasluga za to učiteljskemu zboru, ki je precej odprtega duha in z dijaki komunicira skorajda kot s sebi enakimi. To se mi zdi neprimerno boljše kot vzpostavljanje nekakšne fiktivne avtoritete, ki vodi v odpor s strani dijakov in pretrganje komunikacije. Za primer – vsi mi, mladi nadobudni pubertetniki, smo zelo dobro vedeli, da s profesorjem Vebrom (ki je res dober profesor, čeprav sam nisem bil nikoli preveč dober pri geografiji, in bi ga ob tej priliki rad pozdravil) ne gre ravno „češenj zobati”, pa ne zato, ker je on profesor, mi pa dijaki, ampak preprosto zato, ker z njim ni šale (smeh). In to je tista prava avtoriteta, ki pa zahteva dosti večji energetski vložek s strani pedagoga. S tem se zdaj soočam tudi sam, ko učim mlade glasbenike. Poleg tega pa še, izredno pomembno – cenjenje znanja in razgledanosti. Zaradi vsega omenjenega sem zelo vesel, da je bila Gimnazija Kranj moja srednja šola (in nisem podkupljen, da bi to napisal (smeh)).


  



   
         
   

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: