Zmagovalni PEN-ov šolski esej je Življenje čmrlja Jone Levar


09.06.2021

Ob 100. obletnici mednarodnega PEN-a slovesnost s podelitvijo nagrad za najboljši PEN-ov šolski esej in z okroglo mizo o svobodi

 

Avtorica: Bernarda Lenaršič, prof.

 

V torek, 8. 6. 2021, je bila ob 17. uri v Mestni hiši v Ljubljani slovesnost, posvečena 100. obletnici PEN-a in 95. obletnici PEN-a pri nas. Na prireditvi sta bili podeljeni nagradi za najboljši šolski esej v kategorijah na temo svobode in na prosto temo. V slednji je zmagal esej Življenje čmrlja Jone Levar iz 3. c. Sledila je okrogla miza, ki jo je povezovala Tanja Tuma, gostje dr. Svetlana Slapšak, Aljaž Koprivnikar, dr. Boris A. Novak in dr. Danilo Türk pa so se posvetili vprašanjem svobode (besede) v današnjem svetu, pa tudi spominom na prelomne dogodke iz zgodovine slovenskega PEN-a in njegovega humanitarnega delovanja.

Jonin esej Življenje črmlja, ki se po obliki navdihuje pri Oscarju Wildu in se napaja iz platonskih dialogov, bralca vodi k vprašanjem minljivosti in enkratnosti življenja. Da je esej »tako formalno kot vsebinsko ambiciozen, drzen in dovršen«, kot je v svoji utemeljitvi nagrade zapisala žirija v sestavi dr. Bogomile Kravos, Pie Prezelj in Tanje Tuma, ni dvoma, vredno pa je dodati, da nudi tudi veliko mero literarnih užitkov in humorja.

 

Življenje čmrlja

Jona Levar

 

DIALOG. Osebe: Vera in Ernest. Scena: vrt meščanske hiše, pomlad. Glasbeni nasvet: Ralph Vaughan Williams.

 

VERA (po turško sedi na tlakovani potki in presaja rože). Te ob poznih popoldnevih kdaj nenapovedano prevzame neka čudna melanholija?

ERNEST (zleknjen na platnenem ležalniku bere debelo knjigo, najverjetneje kakšnega ruskega realista). Seveda. Nato pojem kos peciva in sem spet srečen.

VERA. Resno mislim.

Mimo Vere prileti čmrlj in se sestradan zakadi v cvetove vijolice na njeni desni. Vera trzne.

ERNEST (dvigne pogled). Od kdaj se bojiš čmrljev?

VERA. Zadnje čase me straši vse, kar me spomni lastne minljivosti.

ERNEST (zapre knjigo). A tvoja minljivost je najprivlačnejša stvar na tebi. Minljivost je edina lepota tega sveta. Tega trenutka zdajle. Edini razlog, da občuduješ barve večernega neba, je dejstvo, da bodo čez dobro uro zbledele. Edini razlog, da zasanjano strmiš v zvezde ponoči, je bližajoča se zora. Misliš, da bi te ljubil danes, če bi vedel, da boš jutri še tu? Človek je leno bitje, Vera. Če je le možno, bo vse preložil na jutri. A kaj je jutri v svetu neminljivosti? Narobe sem rekel, minljivost ni le edina lepota tega sveta. Minljivost je edini razlog, da ta svet sploh obstaja. Da smo, da sva. Že kača je vedela. Prognoza vsega, vsake cvetlice, čmrlja, čebele, človeka, ptice, je smrt. Vsi smo rojeni zapisani smrti. A kaj bi brez nje? Bi kdo storil karkoli, če bi vedel, da ima pred sabo še celo večnost? Bi danes zjutraj vstala, če bi vedela, da te čaka še nešteto juter? Bi me poljubila, če bi vedela, da te čaka še nešteto poljubov? Bi sadila cvetlice? Bi avtor napisal to knjigo? Bi jo jaz bral? Bi čmrlj pokukal iz hladne zemlje in ves slaboten iskal hrane, če ga ne bi preganjala smrt? Vera, večnost je najhujše trpljenje, ki si ga lahko predstavljam.

VERA (si izza nohtov čisti zemljo). Bogovi se ne bi strinjali.

ERNEST. Misliš? Jaz pa menim, da so vsi bogovi nesrečni ravno zaradi svoje nesmrtnosti. Čemu bi sicer ustvarili človeka in ga toliko trpinčili, če ne zaradi nevoščljivosti? Bogovi nam zavidajo našo minljivost, Vera. Imajo vse, a v resnici nimajo ničesar, saj jim nič nič ne pomeni. Midva nimava ničesar, a prav zato imava vse. Vse, kar imava, je zdaj. Imaš zemljo v svojih dlaneh in toplo sonce na pegah svojega obraza in veter v laseh in grenkobo popoldanskega čaja in sladkost tetinega peciva. Imam tvoje nasmehe, nežne dotike, ljubljenje, kreganje, jok in vpitje, tiho smrčanje in komaj opazno dvigovanje tvojega prsnega koša ponoči, ki me spomni, da si še živa in moja. Vsaj tisti trenutek, moja. Le zakaj misliš, da si je Zevs iskal užitka med smrtniki? Ker so mu človeške ženske polzele iz rok in mu vsaj za trenutek pokazale dotik smrti. Spomni se, kaj je rekel Heraklit: človek ne more dvakrat stopiti v isto reko, saj to ni več ista reka, pa tudi sam ni več isti človek. Vse teče, zato ostaja lepo in jasno. Saj sama vidiš, kaj se zgodi z vodo, ko se ustavi? Postane motna in umazana, zaredijo se alge in mrčes, vse smrdi in razpada. To so bogovi, draga moja. Mi smo reka, čista in deroča, ker drvimo v smrt.

VERA. A mnogokrat na cilj ne pridemo čisti.

ERNEST. Tolikokrat me sprašuješ po razlogih za trpljenje.

VERA. Ne drzni si zdaj trditi, da je trpljenje tisto, kar nas očiščuje.

ERNEST. Sem mar duhovnik? Ne, trpljenje ni očiščenje. Čas je. Ko ti je hudo, kaj te tolaži? To, da bo vse hudo minilo. Ko te je strah noči, česa čakaš, če ne dneva? Ko me pogrešaš, odštevaš dneve do moje vrnitve. Ko pridem, me ljubiš in ceniš, ker veš, da bom spet odšel. Če ne bi bilo trpljenja, ne bi bilo veselja. Ne bi bilo upanja. Kako grozno bi bilo to? Kot sem dejal prej, večerno nebo občuduješ, ker se barve vsako minuto prelivajo v nove. Modra se prelije v rožnato, ta v oranžno, ta v krvavo rdečo, a tudi ta mine. Zadnji sončni žarki pobožajo mehke oblake in ti se razblinijo v meglice. Nanje posveti mesečina in mednje se zapletejo kresničke, ki jih zjutraj ponovno prežene jutranje sonce. Kroženje je sicer večno, a to kar kroži, se spreminja. Kresnička včerajšnjega dne je umrla in danes bo na njenem mestu svetila nova. Rekla si, da te pozno popoldne popade nenapovedana žalost. Žaluješ za dnem, ki ga nisi do konca izkoristila. Sprašuješ se, kaj vse bi lahko še storila, kaj vse bi lahko bolj občutila, opazila, okusila. Zakaj? Ker tetinega kolača jutri ne bo več, vsega bova pojedla že danes. Ker jutrišnji čaj morda ne bo toliko grenak kot današnji, ker jutrišnji poljub morda ne bo tako sočen in sladak, kot je bil današnji. Ker jutrišnji odtenki neba ne bodo takšni kot današnji. Morda bo jutri deževalo. In pogrešala boš tople odtenke in suho vročino večera. A jutri zvečer ti bo žal, da nisi do konca občutila kapljic na svoji koži, hladu in prijetne spremljave dežja, ki pleše po strehi, medtem ko zavita v bele rjuhe drsiva v spanec.

VERA. Strinjam se s tabo, a ne vem, če me to kaj potolaži. Danes me je pravzaprav žalostilo vprašanje o smislu življenja in tvoj odgovor je smrt.

ERNEST. Ne bi rekel.

VERA. Ravnokar si.

ERNEST. Ni res. Rekel sem, da je smrt človekova odrešitev. Smisel vsakega življenja je biološko gledano seveda nadaljevati svojo vrsto, a zdi se mi, da ti tudi ta odgovor ni najbolj povšeči. Božje vidike sva že predelala, v njih prav tako ne vidim nekega smisla. Seveda je dobro, če človek dela dobro, a trpljenje spodbija to tezo. Čemu dobri ljudje trpijo, slabi pa vladajo svetu? Ne, ne. Jaz mislim, da smisla človeškega življenja ni. In tisti, ki ga išče in se skuša tako definirati, se bo kvečjemu izgubil. Pomisli. Če rečem, da je smisel mojega življenja to, da sem zdravnik, bom le nesrečen. Zdravnik sem že, torej sem našel svoj smisel. In kaj zdaj? Stagniram. Če rečem, da si smisel mojega življenja ti, te bom zasovražil, saj si minljiva. Če jutri umreš, bom ostal brez smisla, in kaj naj potem? Najbližje resnici lahko pridem, če rečem, da je smisel življenja življenje samo. A kaj ti to pove? Točno to, kar te je prej zmotilo pri mojih besedah. Da je življenje končno. Da te čaka smrt. Da bo nekoč vsega konec. In strah te je tega konca, razumljivo. Vse nas je strah neznanega. Človek je tako zaverovan sam vase, da mora verjeti v nekaj po smrti, v nekaj večjega, saj bi drugače to pomenilo, da vse skupaj nima smisla, kajne? A naj te vprašam takole: bi bila bolj pomirjena, če bi ti zdajle odgovoril, da obstajaš zato, da tvoja energija hrani neko večjo shemo? Da obstajaš, da zabavaš nekoga nad sabo? Kaj te najbolj pomiri? Matrica? Nebesa? Podzemlje? Nirvana? Vedno nekaj zunanjega. A mene to ne pomirja. Mene pravzaprav užalosti ravno to. Ta ideja, da obstajam za nekaj drugega kot zase. Da so moja čustva in občutki in senzacije le stranski učinek življenja, morda droga, da ostanem pripognjen pod bičem tistega nad mano.

VERA (se zazre v nebo, s katerega počasi izginjajo barve dneva). Jaz pa ne mislim, da so naša notranja občutenja le dodatek k življenju. Mislim, da je življenje izjemno relativno; osebna, nedeljiva in neponovljiva izkušnja vsakega posameznika. Kot je rekel Schubert, nihče ne razume trpljenja drugega in nihče ne razume sreče drugega. Ti si prepoznal mojo žalost, a razumel si jo skozi prizmo svojih občutkov in nazorov. In ti niso napačni, so pa tvoji. Ne moji. Strinjam se s tvojo tezo, da so vse vere sveta nepopolne. Kako bi ne bile, ustvarjene so bile preko človeka. A nekaj mora biti nad nami. Vzemiva čmrlja za primer. Vsako jesen celotna kolonija čmrljev pomre, zimo preživi le matica. Ta nato vsako leto znova ustvari novo družino, ki jo vedno znova izgubi jeseni. Biološko je torej smisel matice, da nadaljuje svoj rod. Ali ona to ve ali ne, je vprašanje nad biološkim smislom. Ali vsakič znova, ko izgubi vse, trpi? Ali se zaveda pomembnosti čmrljev za celotni ekosistem? Višji smisel v njenem delu in smrti njenih otrok vidiva midva. A tudi človek ne more biti vrhunec stvarstva. Ali so to tvoji smrdeči in gnijoči bogovi, ne vem. Ali je smisel le to, da po smrti zgnijem in nahranim mater Zemljo? Morda. Zdi se mi, da tudi, če bi zagotovo vedela, zakaj sem tu, me to ne bi zadovoljilo, saj je splošni smisel človeštva objektiven, moje življenje pa je, kot sem že rekla, nadvse subjektivna izkušnja. Popoldansko žalost že bom premagovala; dan za dnem, danes s tem pogovorom, jutri morda res s kolačem. Pojutrišnjem … kaj pa vem, morda me sploh ne bo več. Morda bom. Jeseni bom pod češnjo pokopavala mrtve čmrlje in ti se mi boš smejal. In spomladi bom sadila cvetlice, da bodo sestradane matice imele kaj jesti in ti boš jedel tetin kolač. Ne vem, ali je to moj smisel, vem pa, da me osrečuje. In za zdaj je to dovolj. Za zdaj bom zadovoljna s tem, da imam svoj, notranji in minljivi smisel. Svoje občutke, svoje trpljenje in srečo, ljubezen do tebe in večernega neba in čmrljev. Tako, rože so posajene, matice nahranjene, sonce zahaja in jaz sem lačna kolača. Pridi, pojdiva noter!

 

 



   
         
   

Uporabne povezave

Virtualni sprehod po Gimnaziji

Izdelava virtualnega ogleda
 
Mednarodna matura
IB Diploma Programme




Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.





EU skladi

Erasmus

KRsKOLESOM

Šola za starše
2020 2021 2022
avgust september oktober
p t s č p s n
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 1 2 3
Sodelujemo z:


Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies).  Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogocajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Ne strinjam se