Zrno kulture v spomin dr. Francetu Prešernu


22.02.2016

Kranjski gimnazijci so se v Prešernovem gaju poklonili največjemu slovenskemu pesniku.

 

Avtorica: Ana Rakovec iz 4. h

Fotograf: Albion Kryeziu iz 1. c

 

8. februarja 2016 smo že tradicionalno praznovali slovenski kulturni praznik, ki je posvečen spominu na največjega slovenskega pesnika, dr. Franceta Prešerna. Letos mineva 167 let od smrti moža, ki je slovensko poezijo postavil ob bok svetovnim velikanom in premostil stoletni prepad slovenskega pesništva.  Na ta dan se spominjamo njegovega dela in večne zapuščine, ki danes bolj kot kadar koli bogati slovensko umetnost.

Že v petek, 5. februarja 2016, smo se štirje dijaki Gimnazije Kranj odzvali povabilu Kulturnega društva Stražišče in sodelovali na njihovi proslavi ob kulturnem prazniku pod mentorstvom profesorice Tine Lušina Basaj. Dijaka prvega letnika, Ana Roblek in Albion Kryeziu, sta na proslavi deklamirala Prešernovi pesmi Hčere svet in Učenec. Dijaka četrtega letnika mednarodne mature, Tilen Jarc in Ana Rakovec pa sva predstavila nagovor dr. Francetu Prešernu. Nagovor dr. Francetu Prešernu, ki sem ga napisala, naša gimnazija že tradicionalno pripravi vsako leto za prireditev ob kulturnem prazniku na njegov predvečer v Prešernovem gaju, kakor je to nekdaj počel Franc Drolc. S Tilnom nama je tako pripadla čast, da sva nagovor imela tudi v Prešernovem gaju na sam predvečer praznika. Gaj je že bil v somraku v temi se je bleščal le še soj ducat sveč ob grobu našega največjega pesnika, ko sva ob aplavzu zbrane množice in spremljavi akademskega zbora Franceta Prešerna prispevala svoje zrno kulture v čast možu, ki se je s svojim delom in uspehom za vedno zapisal v srca Slovencev. Tako smo tudi dijaki Gimnazije Kranj znova pokazali, da se zavedamo pomena naše nacionalne zapuščine.

 

Nagovor dr. Francetu Prešernu

Avtorja: Ana Rakovec iz Tilen Jarc iz 4. h 

 

Dragi dr. Prešeren!

 

Ko bi danes, že na 167. obletnico svoje smrti, videl v Kranju stati gručo ljudi, ki so se prišli poklonit tebi in tvoji večni pesniški zapuščini, bi se ti prav milo storilo pri srcu. Je že res, da ima vsak narod v svoji zgodovini velike može in žene, ki so ga povzdignili na raven večne glorije. Danes naš slovenski narod slavo izreka tebi, ki nas tudi več let po svoji smrti globoko povezuješ v tisti veličini, ki je bila tebi najljubša in ki se nas je vseh najmočneje dotaknila – poeziji.

 

Kdo zná
noč temno razjásnit, ki tare duha!

Kdo vé
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zora do mraka, od mraka do dné!

Kdo učí
izbrisat 'z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzét spred oči,
praznôti ubežáti, ki zdánje morí!

Prav pesniki ste tisti, ki ste zmožni skozi pesem povezati razdvojena srca in zaceliti rane, ki nam jih zadaja vsakdan. Povezujete nas v času sprtosti in zaradi vas smo zmožni, pa čeprav morda zgolj za hip, ustvariti občutek povezanosti, ki ga tudi danes čutimo tu. Zakaj ob takih trenutkih pozabimo na vse spore in hinavščino in odkrito slavimo uspeh. Uspelo ti je, česar si verjetno niti v sanjah nisi drznil umišljati.

 

Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmò zapét'!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinóv sloveče matere!

 

Ko si davnega leta 1800 prijokal na svet v Vrbi, si verjetno nisi predstavljal, kako pomembno boš vplival na razvoj slovenskega pesništva, niti da bodo tvoje pesmi brali prav vsi, stari in mladi. Sprva si se usmeril v študij prava na cesarskem Dunaju, a v njem nikoli doživel želenega uspeha, zato si se vedno znova vračal k poeziji, ki je bila tvoja večna ljubezen. Čeprav si ljubil veliko deklet, so bili ti odnosi zgolj  platonski. Najbolj te je zaznamovalo srečanje s Primičevo Julijo, ki ti je postala pesniški ideal, kakršna je bila Beatrice Danteju in Laura Petrarki.

 

Bil velki teden je; v saboto sveto,
ko vabi môlit božji grob kristjana,
po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana!
v Trnovo, tje sem uro šel deséto.

Trnovo! kraj nesrečnega imena;
tam meni je gorje bilo rojeno
od dveh očetov čistega plamena.

Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,
v srce mi padla iskra je ognjena,
ki ugásnit se ne da z močjo nobeno.

 

Ker te Julija ni uslišala si se spustil v brezperspektivno razmerje z mlado Ano Jelovškovo, s katero si imel tri nezakonske otroke, a iskrene ljubezni ob njej nisi občutil. Tvoja hči Ernestina je bila tista, ki je ohranila tvoj spomin, saj nam tvoja resnična podoba še danes ostaja uganka. Pokopana je prav tu v Kranju zraven tebe.

 

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!
meni mladi deklici,
neporočeni materi? -

Oča so kleli, tepli me,
mati nad mano jokáli se;
moji se mene sram'váli so,
tuji za mano kazali so.

On, ki je sam bil ljubi moj,
on, ki je pravi oča tvoj;
šel je po svéti, Bóg ve kam;
tebe in mene ga je sram!

 

Bolečina in trpljenje, ki si ju nosil v srcu, sta jasno prisotna v večini tvojih del. Kot umetniku se te je globoko dotaknila vsakršna krivica, kar si izlil tudi na papir.

 

Čez tebe več ne bo, sovražna sreča!
iz mojih ust prišla beseda žala;
navadil sem se, naj Bogú bo hvala,
trpljenja tvojega, življenja ječa!

Navadile so butare se pléča,
in grenkega se usta so bokala,
podplat je koža čez in čez postala,
ne stráši več je tŕnjovka bodeča.

 

Prav tebi se imamo zahvaliti, da se danes slovenska poezija lahko postavi ob bok velikanom, kot so bili Shakespeare, Dante ali Petrarka. Premostil si stoletni prepad slovenskega pesništva in ga pridružil kot enakega najznamenitejšim svetovnim ustvarjalcem prej in po tem. A tvoja poezija še zdaleč ni bila vedno sprejeta. Šele čez mnoga leta je zasijala v vsej svoji veličini, pred tem pa je bila nemalokrat zasmehovana in grajana. Še posebno te je razjezila Kopitarjeva kritika, ki je globoko užalila tvojo pesniško dušo.

 

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest, de bi šel delj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;

zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napačen si očitar,
rekoč: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«

 

Še bolj te je prizadela Čopova smrt leta 1835, saj je bil tvoj veliki prijatelj in svetovalec. Prav on te je seznanil s takrat še Slovencem tujimi pesniškimi oblikami, iz katerih si ti kasneje ustvaril umetnine. Tekoče si znal tudi nemško, zato si pogosto pesnil tudi v nemškem jeziku, saj si bil vsestransko talentiran. Med najpomembnejšimi deli je prav elegija tvojemu velikemu prijatelju Matiji Čopu, ki so jo kasneje prevedli v slovenščino.

 

»Mlad pade, kogar ljubijo nebesa.«

Ta rek se je na tebi spolnil, dragi,

na bledo čelo ti je bil zapisan;

ker vedro ti sijal obraz je blagi

in usta so zgovorno se smehljala:

končan je boj, končani so spopadi.

 

Vsemu trpljenju navkljub pa si v sebi premogel moč in narodno zavest, da si slovenski narod v svojih pesmih pozival k enotnosti, bratstvu in ljubezni. Nagovarjal si tako Slovenke kot Slovence in jih bodril k odločnosti.

 

Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!

Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vàs
kakor nàs,
jo sŕčno bránit' kliče čas!

 

Naj tvoje besede še dolgo odzvanjajo v slovenskih srcih, v upanju, da bomo v njih našli ljubezen in moč ter upanje za prihodnost, ki leži v naših rokah. Želel si, da bi se slovenski narod poenotil, zdaj pa imamo priložnost, da tvojo zapuščino prenesemo v prihodnost, s čimer bi se najlepše poklonili tvojemu spominu.  Kakor si dejal sam: »Največ sveta otrokom sliši Slave!«

 



   
         
   

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: