Znane osebnosti, ki so maturirale na Gimnaziji Kranj


A, B, C, Č, D, E, F, G, H, I, J, K, L, M, N, O, P, R, S, Š, T, U, V, Z, Ž

priimek in ime poklic leto
Aberšek Aleš plavalec 1995/96
Adreašič Mateja notarka 1990/91
Ahačič Adriana sodnica 1978/79
Ahačič Marija kulturna ambasadorka 1954/55
Andolšek Matej zdravnik kirurg 1975/76
Bavdek Srđan veterinar 1955/56
Bečan Nejc dirigent 2002/03
Bohorič Janez direktor Save 1960/61
Bole Vrabec Alenka igralka, kulturna animatorka 1954/55
Brešar Franc matematik 1954/55
Brinovec Slavko geograf 1954/55
Cahunek Toni televizijski voditelj ŠKL 1999/00
Ciglič Marjan režiser 1962/63
Csipö Dušan odvetnik, tožilec 1975/76
Copf Franz nevrokirurg 1972/73
Časl Rado radijski napovedovalec 1965/66
Česen Aleš alpinist 2000/01
Česen Nejc alpinist 2003/04
Česen Tomislav alpinist 1977/78
Delavec Mira literarna zgodovinarka 1996/97
Destovnik Pavlin Zoja zdravnica 1981/82
Dimitrievska Tanja igralka 1986/87
Dremelj Bojan direktor 1977/78
Engelman Leon glasbenik 1949/50
Erjavec Karel politik, minister 1978/79
Feldin Aljoša ekonomist 1985/86
Friškovec Robert zaporniški duhovnik 1991/92
Geister Iztok ornitolog, pesnik 1962/63
Globočnik Damir   1982/83
Goličič Boštjan hokejist 2007/08
Gorenc Boštjan komik 1995/96
Grašič Primož kitarist 1986/87
Grims Branko politik 1980/81
Grlj Božo režiser 1976/77
Hacin Jožef pisatelj, prevajalec 1900/01
Hladnik Miran literarni zgodovinar in univerzitetni profesor 1972/73
Hočevar Janez odvetnik 1976/77
Jamnik Tomaž alpinist 1957/58
Janša Janez politik 1979/80
Janša Zorn Olga zgodovinarka 1956/57
Janškovec Žiga igralec tenisa 1989/90
Jeglič Žiga hokejist 2006/07
Jensterle Marko novinar 1976/77
Ješe Leopold doktor medicine, začetnik slovenske oftalmologije 1904/05
Ješe Peter zdravnik ortoped 1975/76
Jevnikar Vesna igralka 1981/82
Jocif Aljana novinarka 1979/80
Josipovič Draško arheolog 1977/78
Jovanović Aljaž igralec 2002/03
Juvan Simona radijska napovedovalka 1967/68
Kacin Jelko politik, evropski poslanec 1973/74
Kajfež Bogataj Lučka klimatologinja, Nobelova nagrajenka 1974/75
Kejžar Alenka plavalka 1996/97
Kejžar Nataša plavalka 1994/95
Knap Bojan zdravnik 1977/78
Košorok Pavle kirurg 1962/63
Kovačič Miloš ekonomist 1953/54
Kralj Ivan metalurg 1900/01
Kramar Franc politik, župan 1978/79
Kranjc Matej alpinist 1975/76
Krišelj Urša igralka, antropologinja 1990/91
Križnar Polona športna komentatorka 1990/91
Krumpestar Vekoslav zdravnik 1952/53
Krušič Bogdan matematik 1951/52
Kuhar Nejc turni smučar 2003/04
Kuhelj Anton konstruktor letal 1921/22
Kuster Vladimir   1944/45
Lavš Katarina pedagoginja, publicistka 1964/65
Lipovec Branko odvetnik 1977/78
Logar Miha publicist, ustanovitelj Edirisa v Ugandi 1992/93
Markič Peter alpinist, predavatelj 1974/75
Mayer Mirko novinar 2002/03
Mencinger Borut geograf 1960/61
Metlikovič Peter podjetnik, predavatelj 1978/79
Milić Petar pianist 1991/92
Moškon Eva pevka 2002/03
Mrkaić Mićo ekonomist 1985/86
Mulej Barbara igralka tenisa 1992/93
Ogris Boštjan televizijski športni voditelj 1994/95
Paternu Boris literarni zgodovinar 1945/46
Pavlič Vesna pravnica, predsednica okrajnega sodišča 1989/90
Pavlin Damjan odvetnik 1979/80
Perčič Marija, poročena Štremfelj alpinistka, profesorica 1975/76
Perko Drago geograf 1979/80
Petrač Dušan znanstvenik 1950/51
Petrič Darjan plavalec 1982/83
Petrič Ernest politik, diplomat 1954/55
Pibernik Barbara organistka 1987/88
Pibernik France pesnik in pisatelj 1948/49
Pisk Bojan pesnik 1952/53
Pivk Valentin ravnatelj Gimnazije Kranj 1952/53
Podlipnik Berdarda direktorica Komunale 1976/77
Pogačnik Marko kipar 1962/63
Polenec Natalija podjetnica 1982/83
Por Marko igralec tenisa 1989/90
Potočnik Janez politik, komisar EU 1976/77
Potočnik Mihael pravnik, politik 1926/27
Prah Igor režiser 1962/63
Prezelj Iztok alpinist 1991/92
Prlja Andrej zdravnik 1980/81
Puhar Petra organizatorka, glasbenica 1979/80
Puhar Zmago slikar 1970/71
Ramovš Anton geolog 1945/46
Rems Miran alpinist, zdravnik 1974/75
Roblek Darja odvetnica 1974/75
Rogelj Roman predavatelj na EF 1986/87
Rogelj Živa televizijska voditeljica, novinarka 1991/92
Rozman Franc ravnatelj, matematik 1983/84
Rudež Simon atlet 1983/84
Rus Josip - Andrej pravnik, politik 1910/11
Rus Marjan pevec - basist 1924/25
Sajovic Borut politik, župan 1978/79
Seliškar Marija pesnica, urednica 1965/66
Shrestha Ravi kitarist 1998/99
Sicherl Pavel ekonomist 1953/54
Sirc Ljubo ekonomist 1938/39
Slapar Janez general slovenske vojske 1967/68
Slavec Aleš podjetnik 1978/79
Slivnik Jože kemik 1947/48
Stepančič Lilijana direktorica Grafičnega bienala 1976/77
Šavnik Pavel dermatovenerolog 1900/01
Šemrl Peter matematik 1979/80
Šifrer Andrej pevec 1976/77
Šifrer Anton pisatelj 1930/31
Šorli Jurij zdravnik, direktor Bolnice Golnik 1959/60
Štalec Ivan matematik 1929/30
Šter Andrej politik, minister 1976/77
Štiglic France režiser 1938/39
Štremfelj Andrej alpinist, profesor 1974/75
Štremfelj Anže športni plezalec 2001/02
Štremfelj Katarina športna plezalka 1998/99
Štremfelj Marko alpinist 1972/73
Štrukelj Jagoda športna plesalka 1998/99
Štular Erika novinarka 1990/91
Šubic Anton odvetnik 1974/75
Šubic Miran novinar 1975/76
Šumi Ignac umetnostni zgodovinar 1944/45
Švara Danilo skladatelj, dirigent 1919/20
Toman Mihael biolog 1972/73
Tomazin Iztok alpinist, zdravnik 1976/77
Trilar Tomislav ornitolog 1980/81
Trobec Špela slikarka 1992/93
Turel Matjaž zdravnik, primarij 1979/80
Tušak Matej psiholog, predavatelj 1986/87
Udir Alenka plesna učiteljica 1957/58
Urbanc Manca, por. Izmajlov pevka 1993/94
Vadnjal Gruden Zora zdravnica 1976/77
Valič Andrej arheolog 1949/50
Valič Andreja zgodovinarka, direktorica Centra za nar. spravo 1978/79
Valjavec Tadej kolesar 1995/96
Vencelj Peter matematik, minister 1957/58
Verdikon Oriana zdravnica 1972/73
Vodopivec Simona pevka, pedagoginja 1982/83
Vodopivec Tin komik 2000/01
Vurnik France pesnik 1952/53
Zagoričnik Simonović Ifigenija pesnica, oblikovalka 1971/72
Zaplotnik Jernej alpinist 1970/71
Zapušek Primož ekonomist, vodja HP za Slovenijo in JV Evropo 1991/92
Zavrl Franc podjetnik 1979/80
Zevnik Primož profesor 1991/92
Zupan Anton vodja Rehabilitacijskega inženiringa na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča  
Zupanc Darko fizik, direktor RIC-a 1978/79
Žalohar Jure geofizik, paleontolog 1995/96
Žontar Josip zgodovinar, arhivar 1913/14
Žumer Vladimir zgodovinar, direktor Državnega arhiva 1967/68

ŠAVNIK, Pavel (Kranj 1882 – Zagreb 1924)
Prvi maturant kranjske gimnazije leta 1901. Medicino je študiral na Dunaju in v Innbrucku, kje je leta 1912 diplomiral. Po diplomi je opravil še specializacijo v Pragi. Že kot študent je bil pomožni asistent na innbruški dermatoveneraloški kliniki. Med prvo svetovno vojno je vodil vojaški venerični oddelek na fronti. Po prvi svetovni vojni se je leta 1920 habilitiral za privatnega docenta in predaval na medicinski fakulteti v Pragi. Leta 1923 je postal redni profesor dermatovenerologije na medicinski fakulteti v Zagrebu in tudi predstojnik klinike. Ukvarjal se je predvsem z zdravljenjem in serodiagnostiko sifilisa. (Wassermannova reakcija) (ES, 13. del, str. 10)

JEŠE, Leopold (Naklo 1886 – Ljubljana 1958)
Maturiral v Kranju 1905, diplomiral na dunajski medicinski fakulteti 1911 in nastopil službo sekundarija v ljubljanski bolnišnici. Leta 1913 se je posvetil okulistiki, leta 1920 postal njen specialist in leto pozneje primarij in vodja očesnega oddelka. Med prvimi v takratni Jugoslaviji je od leta 1936 dalje intrakapsularno operiral sivi mreno in tudi odstop mrežnice. Od leta 1945 je bil redni profesor za oftalmonologijo na medicinski fakulteti v Ljubljani in predstojnik očesne klinike v Ljubljani. Napisal je prvi slovenski učbenik za študente medicine in stomatologije Oftalmologija (1946), učbenik za medicinske sestre Okulistika (1953) in poljudno delo Naše oko in vid. Kot pionir slovenske oftalmologije je napisal okoli 3o razprav, posebej pomembne so tiste o numularnem karatitusu. (ES, 4. del, str. 299)

STELE, France (Tunjice 1886 – 1972, Ljubljana)
Maturiral v Kranju 1906, na Dunaju študiral slovansko jezikoslovje in umetnostno zgodovino. Diplomiral leta 1911 in doktoriral leta 1912 z disertacijo Gotsko slikarstvo na Kranjskem. Po končanem študiju je delal kot deželni konservator za Kranjsko. Med 1. svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu, večinoma v Sibiriji. Po vrnitvi iz Sibirije leta 1919 v Ljubljano je prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo. Po letu 1937 j3 predaval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 1945 kot redni profesor. Utemeljil in vodil je sekcijo za zgodovino umetnosti pri SAZU. Kot konservator je zagovarjal načelo »konservirati, ne restavrirati«. Spomenike je pojmoval kot zgodovinske in kulturne priče preteklosti, zato naj ostanejo takšni, kot so. S svojim koservatorskim delovanjem je prehodil vso slovensko ozemlje od Müllsttata na avstrijskem Koroškem preko Zgornjega Jezerskega, Crngroba, Turnišča do minoritske cerkve na Ptuju, cistercijanskega samostana v Stični. Rezultate svojega dela in odkritij na številnih objektih po Sloveniji je objavljal v člankih v Zborniku za umetnostno zgodovino. F. Stele se je seznanil in pozneje sodeloval z arhitektom J. Plečnikom, kar je bilo zanj še dodatni izziv, da je svoje raziskovanje posvetil vlogi umetnosti v arhitekturi. Izsledke in odkritja svojega dela je objavljal v številnih strokovnih revijah ali samostojnih knjigah, med katerimi so za Slovenijo posebno pomembne Oris zgodovine umetnost na Slovenskem (1924), Monumenta artis Slovenicae I. – II. (1935- 1938), Gotsko stenski slikarstvo (1972), Slovenski impresionisti (1970). Celotni opus Steletovih del obsega okoli 600 enot in mnogi njegovi učenci, umetnostni zgodovinarji, ki so nadaljevali njegovo delo. Leta 1940 je dr. Stele postal redni član SAZU. Bil je član ali dopisni član več tujih umetnostnih akademij ali združenj. Leta 1962 je prejel zlati doktorat dunajske univerze, 1969 častni doktorat ljubljanske univerze,1966 Prešernovo nagrado in odlikovanje red zaslug za narod z zlato zvezdo ter leta 1969 Herderjevo nagrado. (Es, 12. del, str. 308/09)

RUS, Josip
Maturiral je leta 1911. Po maturi je pričel študirati pravo na Dunaju, vendar je bil kot politični osumljenec poslan v vojaški delovni oddelek. Po vojni se je udeležil bojev za slovensko severno mejo in potem leto 1921 končal študij prava v Ljubljani; po diplomi je študiral še filozofijo in se posvečal zlasti razmerju med etiko in pravom. Do okupacije l. 1941 je služboval kot sodnik v Ljubljani. Po okupaciji je zastopal slovenske sokole na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte in postal njen predsednik. Leta 1942 je postal na osvobojenem ozemlju poverjenik za sodstvo SNOO, januarja 1943 po podpredsednik IO OF. Na zasedanju Avnoja v Jajcu je bil izvoljen za podpredsednika in člana zakonodajne komisije Avnoja. V funkciji člana Avnoja je delal še na Visu in Beogradu. Do leta 1953 je bil podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine SFRJ, med leti 1954 do 1958 po predsednik republiškega zbora Ljudske skupščine LRS. Kot nekdanji aktivni član sokola je po vojni deloval v Zvezi za telesno vzgojo Partizan, dve leti tudi kot predsednik. Svojo bogato družbenopolitično udejstvovanje je predstavil v knjigi Pričevanja in spomini (1989). J. Rus je nosilec spomenice 1941 in reda narodne osvoboditve.
(Vir: Osebnosti M – ž, MK Lj. 2008, str. 985)

ŽONTAR, dr. Josip
Maturiral v Kranju leta 1911. Zemljepis in zgodovino je študiral na Dunaju, kjer l. 1919 tudi doktoriral. Med leti 1919 in 1925 je študiral še pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1930 tudi promoviral. Znanje iz pravne in gospodarske zgodovine je dodatno izpopolnjeval še v Pragi, Gradcu, Dunaju in Heidelbergu. Pestra pot gimnazijskega profesorja je prehodil od Niša, Celja, Maribora in Ljubljane do Kranja, ki jo je zaključil leta 1950. Med drugo svetovno vojno je opravil pomembno nacionalno-varstveno delo, ko je za osrednji matični urad v Kranju rešil pred uničenjem mnoge župnijske knjige z območja Gorenjske; v tam času je vodil tudi podružnico celovškega Gauarchivav Kranju. Krajši čas je bil privatni docent in pozneje predavatelj na Pravni fakulteti in znanstveni sodelavec na inštitutu za politično ekonomijo Ekonomske fakultete v Ljubljani. Na pobudo kranjskega župnika A. Koblarja je napisal obsežno, nadvse izčrpno in pregledno Zgodovino mesta Kranja (1939). Področje Žontarjevaga raziskovalnega dela je bila pravna zgodovina, pravna arheologija, pravno narodopisje kot tudi obravnava srednjeveških pravnih ustanov ter nastajanje srednjeveških pravnih norm. Proučeval je tudi obrambo proti Turkom iz česar je nastalo delo Obveščevalna služba in diplomacija avstrijskih Habsburžanov v boju proti Turkom (1973).
(Vir: Enck. Slov. 15. del, MK Lj. 2001, str. 375)

ŠVARA, dr. Danilo
Maturiral leta 1920, leta 1925 pa je bil v Frankfurtu ob Majni promoviran za doktorja političnih in državnih ved, leta 1930 pa je prav tu na Hochovem konservatoriju diplomiral iz kompozicije, dirigiranja in operne režije. Kljub njegovi doktorski disertaciji o politiki in družboslovju je ostal le komponist in dirigent. Vse od leta 1925 je bil z občasnimi prekinitvami dirigent ljubljanske Opere, med leti 1957 – 59 pa tudi njen direktor. Vse od leta 1947 je poučeval dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, od leta 1962 do 1972 kot redni profesor. Kot komponist je D. Švara prešel več obdobij: v tridesetih letih je bil privrženec bolj radikalnih smeri (neoklasicizem in delno ekspresionizem), kar potrjuje tudi sodelovanje z Mednarodnim društvom za sodobno glasbo. Iz tega obdobja sta med drugim 1. in 2. simfonija in opera Kleopatra. V naslednjem obdobju se je Švara nagibal k neo- in postromantiki in slovenski folklori. Iz tega obdobja so poleg mnogih drugih del operi Veronika Deseniška, Slovo od mladosti in Simfonia da camera in modo istriano. D. Švara je mojstrsko priredil več slovenskih ljudskih pesmi, mrd. Moj očka ima konjička dva, Sirota Jerica, Variacije na narodno O Martinu Kebru. Bil je izvrsten pianist, klavirski spremljevalec in tudi glasbeni kritik. Leta 1973 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado.
(Vir: Encikl. Slov. 13. del, MK Lj. 1999, str. 172)

RUS, Marjan
Maturiral v Kranju 1925, diplomiral iz pedagogike in filozofije na filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1930, leta 1931 pa še iz petja na Državnem konservatoriju pri profesorju Betetti in se tako uveljavil predvsem kot odličen operni in tudi koncertni pevec zahvaljujoč se svojemu izredno močnemu glasu. V ljubljanski operi je debitiral leta 1931 in do leta 1935 predstavil večje število najzahtevnejših basovskih vlog v operah: Rusalka, Knez Igor, Havanščina, Parsifal. Med leti 1935 do 1939 je bil najprej član zagrebške Opere, potem pa Dunajske državne opere. V tem času je večkrat gostoval tudi v Ljubljani, mdr. s 4 basovskimi vlogami v Hoffmannovih pripovedkah. V slovenščino je prevedel besedila opere Wagnerjevega Parsifala, Rossinijevaga Viljema Tella in Verdijevega Rigoletta. Na gramofonskih ploščah je bilo posnetih več interpretacij njegovih opernih vlog. (ES, 10. del, str. 332)

KUHELJ, dr. Anton (Opčine 1902 – 1980, Ljubljana)

Maturiral 1922 v Kranju, leta 1927 diplomiral iz elektrotehnike na Tehnični fakulteti v Ljubljani, kjer leta 1936 tudi doktoriral. Leta 1949 je postal član SAZU in bil med leti 1961 – 80 tudi njen podpredsednik. Bil je dopisni člana več akademij znanosti in umetnosti v nekdanji Jugoslaviji in član plenuma Akademij znanosti in umetnosti v SFRJ. Leta 1933 je postal docent na Tehnični fakulteti ljubljanske univerze, leta 1946 pa redni profesor za mehaniko na tej fakulteti. Med leti 1952 – 54 je bil rektor Tehniške visoke šole v Ljubljani, od 1954 do 56 pa rektor ljubljanske univerze. Čeprav je bil dr. Kuhelj po stroki elektrotehnik se je posvetil povsem mehaniki; bil je pionir v razvoju te znanosti v Sloveniji. Proučeval in se posebej uveljavil z delom na področju hidrodinamike turbinskih strojev, dinamike gibanja tekočin skozi statorje, rotarje in kaskadne rešetke. Na fakultetah doma in v tujini je predaval na dodiplomskih in podiplomskih tečajih matematiko, teoetično in tehnično mehaniko, mehaniko togih, elastičnih in plastičnih teles, ter dinamiko in hidrodinamiko letalstva. Dr. Kuhelj spada med ponije slovenskega letalstva. S Stankom Bloudkom je sodeloval pri izdelavi jadralnih, športnih, turističnih in šolskih letal in zanje pripravljal aerodinamične in trdnostne izračune. Sodeloval je pri revijah Applied Mechanics Review, Zentralblatt für Mathematik in pri družbi Gesellschaft f'ür angewandte Mathematik und Mechanik v Berlinu. V opus njegovega delovanja spada …. Bil je predsednik Jugoslovanskega društva za mehaniko in njegov prvi častni predsednik. Leta 1973 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo; bil je zaslužni profesor in častni doktor ljubljanske univerze.
(Vir: Osebnosti A – L, MK Lj. 2008, str. 581; Encikl. Slov. 6.del, MK Lj. 1992, str. 65)

VILFAN, dr. Joža
Maturiral je 1926 v Kranju, pravo je študiral v Rimu, na Dunaju in v Ljubljani, kjer je leta 1933 tudi doktoriral. Takoj po diplomi se je vključil v levosredinsko delavsko gibanje in je kot odvetnik v Kranju zagovarjal delavce, zato je bil leta 1941 kot organizator delavsko-kmečkega gibanja aretira. V tem času je sodeloval tudi pri levo usmerjenih glasilih kot so Ljudska pravica, Književnost, Sodobnost. Po okupaciji je bil izgnan v Srbijo, od koder se je 1942 vrnil v Slovenijo in se aktivno vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Leta 1943 je postal predsednik Narodnoosvobodilnega sveta slovenskega za Primorsko Slovenijo. Bil je član Avnoja in SNOS. Med leti 1945 in 46 je bi zvezni javni tožilec, nato pa sekretar jugoslovanske delegacije na pariških mirovnih pogajanjih. Od leta 1947 do 1950 je bil vodja stalne jugoslovanske misije pri OZN, pozneje pa pomočnik jugoslovanskega ministra ter veleposlanik v Indiji in Burmi. Do leta 1979, ko je postal profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, je opravljal odgovorne funkcije v skupščini in IS SRS, med drugim tudi jugoslovanski član v arbitražnem sodišču v Haagu. Kot razgledan politik in diplomat je pisal o slovenskih manjšinah, boju za pravične meje, samoodločbi narodov in prizadevanjih za mir. Spoznanja, ugotovitve in dosežke pri svojem delu je opisal v knjigi Delo, spomini, srečanja(1978).
(Vir: Osebnosti M- Ž, MK Lj. 2008, str. 1263)

ŠTALEC, Ivan
Maturiral je leta 1930 v Kranju in leta 1934 diplomiral iz matematike in fizike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot srednješolski profesor je poučeval najdlje na gimnaziji v Ljubljani, na Višji pedagoški šoli in na Prirodoslovno matematični fakulteti v Ljubljani pa je predaval metodiko pouka fizike. Štalec je bil izredno življenjski in sodoben profesor matematike. Kot svetovalec za matematiko na osnovnih in srednjih šolah je prenašal na učitelje novosti tako v vsebini kot pri podajanju le-te. Štalec je bil avtor ali soavtor številnih učbenikov iz matematike in fizike ter zbirk nalog. Vse te knjige so pisane nadvse razumljivo, primerno generaciji, zato so doživele več ponatisov. Ob ponudbi različnih matematičnih učbenikov so se profesorji radi odločali za Štalčeve. Bil je častni član Društva Matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Za svoje življenjsko delo je prejel Žagarjevo nagrado. (Sedaj nagrada RS na področju šolstva)
(Vir: Encikl. Slov. 13. del, MK Lj. 1999, str. 134)

ŠTIGLIC, France
Maturiral je leta 1939, nato pa študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani vzporedno pa še igro pri Osipu Šestu. Bil je član Avantgardnega gledališča mladih, med NOB pa član kulturniške skupine in novinar. Od leta 1973 je na AGRFT v Ljubljani kot redni profesor poučeval filmsko režijo in igro. Kot režiser je najprej režiral za Filmski obzornik in kratke dokumentarne filme (Maščujmo in kaznujmo, Mladina gradi) Štigličev prvi celovečerni film Na svoji zemlji je istočasno tudi prvi slovenski zvočni dolgometražni igrani film in prvi film s partizansko tematiko na Slovenskem. S podobno tematiko je še več njegovih filmov, mdr. Dolina miru, Balada o trobenti in oblaku, Ne joči,Peter. Štiglic je posnel prvi slovenski zgodovinski film Amandus in tudi prvi slovenski socialnokritični film za otroke Pastirci. Je prav gotovo prvi med slovenskimi režiserji, ki je prenesel na film mnoga dela slovenskih književnikov (C. Kosmač, F. Bevk, M. Kranjec idr.). Režiral je več TV-nadaljevank (Bratovščina sinjega galeba, Strici so ni povedali, …) Štiglic ni režiral samo v Sloveniji; režiral je za skopski Vardar film in hrvaški Jadran film, katerega Deveti krog je bil nominiran celo za oskarja. Za svoje delo je Štiglic leta 1962 prejel Prešernovo nagrado, leta 1975 nagrado Avnoja, v Pulju tri zlate arene in leta 1978 Badjurovo nagrado.
(Vir: Osebnosti od M do Ž, MK Lj. 2008, str. 1141)

SIRC, dr. Ljubo
Maturiral je leta 1939 v Kranju, na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral 1943, doktoriral pa na univerzi v Freiburgu v Švici. Že leta 1941 se je vključil v delo OF. Konec leta 1944 je postal pravni referent 5. prekomorske brigade, marca 1945 pa prevajalec v štabu 7. korpusa. Zaradi organiziranja opozicije ob prvih povojnih volitvah je bil na Nagodetovem procesu 1947 obsojen na smrt, pozneje pomiloščen na 2o let prisilnega dela in 1954 izpuščen, 1991 sodno rehabilitiran. Leta 1955 je odšel v Veliko Britanijo, kjer je med leti 1965 in 1983 predaval na univerzi v Glasgowu, nato pa je bil v Londonu direktor Centra za raziskovanje pokomunističnih gospodarstev. Težišče Sirčevega raziskovanja je gospodarstvo, kar je razvidno tudi iz njegovih del: Economic devolution in Eastern Europe (1969), Outline of International Trade (1973), Outline of International Finance (1974), Yugoslav Economy under Self-Managment (1979). Napisal je tudi dve spominski deli: Nesmisel in smisel (1968) in Med Hitlerjem in Titom (1989).
(Vir: Osebnosti od M do Ž, MK Lj. 2008, str. 1028/29; Encikl. Slov. 16. del, ML Lj. 2002, str. 184)

ŠUMI dr. Ignac
Kot gimnazijec kranjske gimnazije je bil interniran v Dachauu. Po vrnitvi je leta 1945 v Kranju maturiral, leta 1950 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz umetnostne zgodovine in z disertacijo o ljubljanski baročni arhitekturi leta 1960 na tej fakulteti tudi doktoriral. Sredi šestdesetih let se je s štipendijo sklada A. von Humboldta izpopolnjeval v Tübengemu. V šestdesetih letih je delal kot konservator predvsem za mesto Ljubljano in njeno okolico, nato pa od leta 1963 do 1994 najprej kot docent in nazadnje kot redni profesor zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na tej fakulteti je ustanovil Znanstveni inštitut. Težišče Šumijevih raziskovanj je bila zlasti baročna arhitektura na Slovenskem in analiza razvoja slovenskega urbanizma. Ko je sledil elementom prvobitnosti slovenske umetnosti, je v arhitekturi ugotavljal enovitost in enotnost kulturnozgodovinskih in regionalnih posebnosti, ne da bi pri tem prezrl vpliv evropskih slogovnih pobud. Potrebno je poudariti, da je dr. Šumi mdr. sodeloval z J. Plečnikom pri prenovi ljubljanskih Križank in M. Marušičem pri prenovi Železniške postaje v Ljubljani. Med pomembna Šumijeva dela je potrebno omeniti: Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani (1954), Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem (1966), Baročna arhitektura (1969), Pogledi na slovensko umetnost (1975), Po poti baročnih spomenikov Slovenije (1992), Slovenije, Umetnostni vodnik (1992), Obdobje zrelega baroka (2007) idr. Za svoje obsežno delo je N. Šumi leta 1990 prejel Steletovo nagrado, leta 1997 nagrado RS za znanstvenoraziskovalno delo in leta 2001 nagrado Izidorja Cankarja.
(Vir: Osebnosti od M do Ž, MK , Lj, 2008, str. 1155; Encikl. Slov. 13. del, MK, Lj., 1999, str. 166)

PATERNU, dr. Boris
»Bili smo prvi od povojnih maturantov kranjske gimnazije …. pisana povojna dijaška druščina, zbrana z vseh vetrov, iz partizanskih host in taborišč in tujih vojsk …. napol vojaki napol otroci …. vse drugo, samo čisto pravi dijaki ne« je leta 1976 v Jubilejnem zborniku 75 Gimnazije Kranj zapisal dr. Boris Paternu. Maturiral je leta 1946, slavistiko končal na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1951 in leta 1960 na tej fakulteti tudi doktoriral. Od leta 1961 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 1972 do upokojitve kor redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Od leta 1985 je redni član SAZU. Je zaslužni profesor ljubljanske univerze, častni doktor Primorske univerze, ambasador RS v znanosti, prejemnik Kidričeve nagrade in od leta 1996 nosilec častnega znaka svobode RS. Dr. Paternu je proučeval zlasti Prešerna, kritiko, starejše slovensko pripovedništvo in tudi sodobno liriko. Plod njegovega šestdesetletnega znanstvenoraziskovalnega dela so številna dela, ki so obogatila slovensko literarnozgodovinsko stroko; med njimi: antologija Slovensko pesništvo upora 1941—1945, I – IV, (1987-1997), dvojezična antologija slovenske poezije Na zeleni strehi vetra/Auf dem grunen Dach des Windes (1980), Pogledi na slovensko književnost I-II (1974), Od ekspresionizma do postmoderne (1999), Estetske osnove Levstikove literarne kritike (1962), France Prešeren in njegovo pesniško delo I—II (1976, 1977), France Prešeren (1994), v nemščini.
(Vir: Osebnosti M--Ž, MK, Lj., 2008, str. 800; Encikl. Slov. 8. del, MK, Lj., 1994, str. 271)

RAMOVŠ, dr. Anton
Maturiral je leta 1946 v Kranju, diplomiral iz geologije leta 1950 na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti v Ljubljani in na tej fakulteti leta 1956 tudi doktoriral. Najprej je bil zaposlen na Geološko-paleontološkem inštitutu ljubljanske univerze, od leta 1961 pa na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, od leta 1970 do 1992 kot redni profesor za geologijo in peleontologijo. Dr. Ramovš je raziskoval zlasti stratigrafsko razdelitev paleozoiskih in mezozojskih skladov v Sloveniji ter preučeval karbonske in permske ramenonožce v Sloveniji in delih Jugoslavije. Opisal je več novih taksonov, po njem so poimenovali eno družino, tri rodove in pet novih vrst. Objavil je številne poljudnoznanstvene članke, zlasti v Proteusu, znanstvene razprave in preko 10 strokovnih knjig; med njimi: Geološki razvoj slovenskega ozemlja (1958), Zemlja skozi milijone let (1960), Geologija (1978), Slapovi v Sloveniji (1983), Hotaveljačan skozi čas (1995), Graščina Polhov Gradec. Kamnita in kulturna dediščina (Soavtor, 2007). Ramovš je zaslužni profesor ljubljanske univerze ter prejemnik Levstikove in Kidričeve nagrade.
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj., 2008, str. 930)

SLIVNIK, dr. Jože
Maturiral je na Gimnaziji Kranj leta 1948, leta 1955 diplomiral iz kemije na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1965 doktoriral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Trideset let je delal na Inštitutu Jožefa Stefana v Ljubljani, od leta 1958 kot vodja odseka za kemijo fluora. Leta 1969 je pričel predavati anorgansko kemijsko tehnologijo na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, po letu 1974 kot redni profesor. Predaval je tudi na številnih evropskih univerzah. Dr. Slivnik se je posvečal predvsem temeljnim raziskavam fluora, žlahtnih plinov in hidrazinijevih spojin. Uvedel je metodo, ki je omogočala sintezo ksenonovega heksafluorida, in reševal vprašanja, povezana s proizvodnjo fluora ter izluževanjem urana iz domačih rud, kar je predstavljalo za tisti čas izjemen tehnološki in praktični dosežek. V programu Mednarodne agencije za jedrsko energijo na Dunaju se s sodelavci raziskoval ločitev radioaktivnega ksenona in kriptona ter pripravo njunih stabilnih trdnih spojin. Razvijal je postopke za predelavo sulfatnih in fluoridnih industrijskih odpadkov v sekundarne surovine. Slivnikovo znanstveno raziskovalno delo potrjuje več kot dvajset pridobljenih patentov. Leta 1980 je prejel Kidričevo nagrado.
(Vir: Osebnosti M---Ž, MK, Lj., 2008, str. 1041)

JANŠA—ZORN, dr. Olga
Maturirala l. 1957 v Kranju, diplomirala iz zgodovine leta 1962 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1968 tudi doktorirala z disertacijo o delovanju zgodovinskih društev na Slovenskem v 19. stoletju. Po nekajletnih zaposlitvah na gorenjskih osnovnih šolah je poučevala štiri leta na kranjski gimnaziji. Po odhodu z gimnazije je bila knjižničarka na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 1980 naprej pa predavateljica, nato docentka, in od leta 1994 izredni profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Čeprav je bila prof. Janševa relativno kratek čas na gimnaziji, je poleg odličnih pedagoških sposobnosti pokazala, da ji je cilj raziskovanje in prav to dvoje je mnoge njene dijake potegnilo v študij zgodovine in področje raziskovanja. Že kot profesorica kranjske gimnazije je pričela raziskovati njeno zgodovino, ki je bila – do druge svetovne vojne – objavljena v Jubilejnem zborniku 75 Gimnazije Kranj (Izdala in založila gimnazija Kranj l. 1976.). Področje raziskovalne dejavnosti dr. Janševe je bila agrarna reforma, zgodovina turizma, problematika krajevne zgodovine, zgodovina delovanja zgodovinskih društev v Sloveniji ter zgodovina kranjske gimnazije. Med letoma 1972 do 1979 je bila glavni urednik Kronike, časopisa za slovenski krajevno zgodovino. S tega področja tudi njeno obsežnejše delo Historična društva na Kranjskem. Plod njenega raziskovalnega delovanja je tudi več učbenikov in bibliografij (tudi v soavtorstvu).
(Vir: Osebnosti A--L, MK, Lj., 2008, str. 399/400; Encikl. Slov., 4. del, MK, Lj., 1990, str. 286)

PETRAČ, dr. Dušan
Na Gimnaziji Kranj je maturiral l. 1951, 1956 je diplomiral iz fizike na ljubljanski univerzi, 1971 pa doktoriral na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu. Po diplomi je štiri leta poučeval na Gimnaziji Kranj, nakar je odšel na študij v Združene države Amerike. Od leta 1975 dela dr. Petrač v laboratoriju za reaktivni pogon (Jet Propulsion Laboratory) ameriške vesoljske agencije NASA v Pasadni ko višji znanstveni svetnik, kjer je bil tudi prvi rezervni kandidat za polet v vesolje. Spada med vrhunske strokovnjake za področje vesoljske tehnike; mdr. načrtuje in razvija opremo in postopke za uporabo v breztežnih razmerah v vesoljskem prostoru, zlati na vesoljskem taksiju in mednarodni vesoljski postaji. Odkril je metodo za hlajenje merilnika na umetnem satelitu s tekočim helijem pri izredno nizkih temperaturah; metoda je dobila ime po njem. Dr. Petrač ni nepoznan širšim znanstvenim krogom. Je član new yorške Akademije znanosti, član raziskovalnega združenje Sigma ski in drugih ameriških in svetovnih znanstvenih združenj. Za svoje znanstveno raziskovalno delo je leta 1990 prejel Mendelsshonovo nagrado (za dosežke v kriofizikli), leta 1993 pa medaljo NASE-e. Dr. Petrač se rad vrača na Gorenjsko. Z vsakokratnim vračanjem se ji oddolži za »njeno državljanstvo« z določenim predavanjem na kranjski gimnaziji ali pa nekje na širši Gorenjski.
(Vir: Osebnosti M---Ž, MK, Lj., 2008, str. 830)

ALJANČIČ, Marko
Na Gimnaziji Kranj je maturiral leta 1952 in leta 1960 diplomiral iz biologije na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti v Ljubljani. Najprej je delal na Inštitutu za biologijo človeka na Medicinski fakulteti v Ljubljani in Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer je bil od leta 1980 do 1982 tudi ravnatelj, pozneje pa kustos. Leta 1980 je osnoval speleobiološki laboratorij v jami Tular pri Kranju, kjer je gojil in proučeval jamske živali, predvsem človeško ribico. Bil je urednik revije Naše jame, mojster umetniške fotografije, artist Mednarodne zveze za fotografsko umetnost in publicist. Napisal je večje število poljudnoznanstvenih člankov predvsem za Proteus; objavil je tudi več prevodov. Leta 1988 je napisal knjigo Kraški svet. Pojavi, značilnosti, življenje v podzemlju. Mestna občina Kranj mu je leta 2008 podelila naziv častnega meščana.
(Vir: Osebnosti A—Ž, MK, Lj. 2008, str. 10)

POGAČNIK, dr. Jože
Na kranjski gimnaziji je maturiral leta 1953, iz slavistike je diplomiral leta 1958 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1963 pa doktoriral na univerzi v Zagrebu. Od leta 1969 je predaval slovenistiko na univerzi v Novem Sadu, po letu 1981 na univerzi v Osijeku, od leta 1992 pa na Pedagoški akademiji v Mariboru. Proučeval je skoraj vsa področja slovenske književnosti in se posvečal stilnim analizam; obravnaval je tudi vprašanja samega razvoja slavistike, literarne teorije in kulturologije. Razvil in utemeljil primerjalno jugoslavistiko. Dr. Pogačnik je poleg lastnih literarnozgodovinskih del uredil tudi več izdaj literarnih del, mdr. Freisinger Dankmaler (1968), Starejše slovensko slovstvo (1980), Slovenačka književnost v 30 zvezkih, izbor, (1979—1987). Med pomembnejša Pogačnikova literarnozgodovinska dela spadajo: Zgodovina slovenskega slovstva I—VIII (1968—1972) (Skupaj z dr. Zadravcem), Jernej Kopitar (1977), Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo (1972), Differenzen und Interferenzen (1989), Kulturni pomen Slomškovega dela (1991), Slovensko slovstvo v obdobju razsvetljenstva (1995), Slovenska književnost I (1998) in III (Soavtor) (2001). Od leta 1997 je bil dr. Pogačnik redni član SAZU, od leta 1996 član Akademije znanosti v Gotingenu, je zaslužni profesor mariborske univerze, od leta 1998 ambasador RS v znanosti in prejemnik Herderjeve nagrade (1996).
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 867/67)

VURNIK, France
Maturiral je leta 1953 v Kranju, diplomiral pa leta 1959 iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Večji del svoje delovne dobe je posvetil radijskemu novinarstvu, mer letoma 1991 in 1995 je bil direktor Radia Slovenija. V slovenski literaturi se je uveljavil kor pesnik, prevajalec in kritik. Objavil je tri pesniške zbirke: Pred zidom in onkraj (1969), Vsegazavedanje (1972) in Ubežnik v poeziji (1993). Dramatiziral je več del slovenskih pisateljev in za radio priredil več romanov. Veliko je F. Vurnik tudi prevajal, zlasti iz slovanskih jezikov (M. Lalič, G. Kovačić, T. Arsovski, I. A. Bunin, N. V. Gogolj idr.). Pisal je tudi eseje in spremne besede ter komentarje za literarne oddaje po radiu. Kot kritik se je posvečal literaturi in gledališču; v gledaliških kritikah je zasledoval predvsem skladnost ali neskladnost besedila s celotno odrsko podobo. Tovrstne kritike je objavil v knjigi Odmevi iz parterja, kjer so zajete uprizoritve slovenskih dramatikov od 1958 do 1983. Svoja doživetja in izkušnje je po dnevnikih zapisih objavil v knjigi Življenje kot eksperiment (1997).
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 1297; Encikl. Slov. 14. del, MK, Lj. 2000, str. 402

KOVAČIČ, Miloš
Na kranjski gimnaziji je maturiral leta 1954, leta 1960 diplomiral iz farmacuje na Fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Kovačič se je uveljavil kot odličen farmacevt in nič manj odličen gospodarstvenik. Vse od leta 1964 je bil zaposlen v tovarni zdravil Krka v Novem mestu. Leta 1984 je postal predsednik poslovodnega odbora in od leta 1989 do upokojitve leta 2005 generalni direktor. Premišljeno in zato zelo uspešno je vplivala na modernizacijo podjetja, raziskovalno in razvojno dejavnost, uvajanje sodobnih tehnologij in razvoj strokovnih potencialov. S tehnologijo in izdelki je uveljavil Krko zlasti na vzhodnih tržiščih (Poljska, Ukrajina, Rusija). Pod Kovačičevem vodstvom je Krka veliko vlagala ne samo v lastni strokovni in tehnološki razvoj temveč posredno tudi izven Krke same, zlasti v šport in izobraževanje. Na desetine študentov je dobivalo Krkine štipendije, za posebne dosežke pa so prejemali študentje in diplomanti Krkine nagrade. Kovačič je bil v svojem času predsednik Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije. Za svoje delo le leta 1991 prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije, isto leto tudi Minarikovo odličje in leta 2002 srebrni častni znak svobode RS.
(Vir: Osebnosti A—L, MK, Lj. 2008, str. 538)

VELIČKOVIĆ PERAT, dr. Milivoj
Na kranjski gimnaziji je maturiral leta 1957, diplomiral na Medicinski fakulteto v Ljubljani leta 1963 in leta 1982 na tej fakulteti tudi doktoriral. Deset let je bil zaposlen v zdravstvenem domu v Kranju, od leta 1973 pa na Pediatrični klinike Kliničnega centra v Ljubljani kot vodja oddelka za razvojno nevrologijo. Leta 1990 je postal izredni profesor za razvojno nevrologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, isto temo pa je predaval tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Posebej se dr. Veličković posvetil otroški in razvojni nevrologiji in se ob tem specializiral za zgodnjo diagnostiko in pravočasno obravnavo otrok s cerebralno paralizo in drugimi razvojnimi motnjam rizičnih novorojenčkov. Od leta 1994 je dr. Veličković član izvršilnega odbora Mednarodnega združenja za otroško nevrologijo v Bruslju.
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK. Lj. 2008, str. 1244)

POLENEC, Andrej
Maturiral je na Gimnaziji Kranj leta 1964 in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani 1971. Najprej je dela v tovarni Sava v Kranju, od leta 1985 v Iskra Commerceu v Ljubljani, po letu 1981 pa je vodil Iskra Commerce v Parizu. Izkušnje na omenjenih delovnih mestih, ki so mu dale širok pogled na gospodarske razmere in dogajanja doma in v tujini in še posebej na povezavo domačega gospodarstva s tujimi, so bile dovolj prepričljive, da je leta 1987 postal glavni direktor Telematike in dve leti pozneje mešene družbe Iskratel v Kranju. V času vodenja te družbe se je družba povezala z d. d. Siemens, se tehnološko in kapitalsko izpolnila in postala evropsko konkurenčna na trgih visoke tehnologije telekomunikacij, še posebej na vzhodnoevropskih in bližnjeazijskih trgih. Tudi danes, v času gospodarske recesije, je Iskratel še vedno eden od stebrov kranjskega gospodarstva. Leta 2997 je A. Polenec prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije.
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 875)

SLAPAR, Janez
Maturiral 1968 na kranjski gimnaziji, leta 1977 diplomiral na Višji upravni šoli in leta 2004 na Fakulteti za upravo v Ljubljani. Od leta 1971 je delal v Teritorialni obrambi RS, med letoma 1980 in 1988 je bil načelnik Pokrajinskega štaba, od leta 1990 pa poveljnik Teritoriane obrambe za Gorenjsko. V času slovenskega osamosvajanja in po osamosvojitvi je od leta 1990 do 1993 opravljal naloge načelnika republiškega štaba TO in zastopal poveljnika slovenske TO. Leta 1998 je postal vojaški svetovalec, leta 2006 pa obrambni svetovalec stalne misije RS pri OZN v New Yorku. Čin brigadirja Slovenske vojske je dobil leta 1993. Je nosilec zlatega častnega znaka svobode RS.
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 1039)

POTOČNIK dr. Janez
Maturiral je leta 1977 na kranjski gimnaziji, diplomiral iz ekonomije na Ekonomski v Ljubljani leta 1983 in na isti fakulteti leta 1993 tudi doktoriral. Najprej je dela na Službi družbenega knjigovodstva, od 1984 na Inštituti za makroekonomske raziskave in razvoj v Ljubljani (vmes je bil pet let tudi na Inštitutu za ekonomske raziskave), kjer je bil do leta 2001 tudi direktor. Rezultati dela na omenjenih področjih in še posebej njegova vizija prihodnjega razvoja Slovenije so botrovali vladi RS, da ga je imenovala za vodjo ožje skupine za pristop Slovenije v Evropsko unijo, kar je med leti 2002 – 2004 uresničeval tudi kot minister za evropske zadeva. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo l. 2004 je postal evropski komisar za širitev Evropske unije, nato pa leta 2005 komisar za znanost in raziskovanje, kar pomeni ali vsaj moralo bi pomeniti eno najpomembnejših področij Evropske unije. Potočnikovo delo na tem področju je potrdilo njegove sposobnosti in kvalitete, zato je leta 2010 postal komisar za okolje in prostor, kar je gotovo eno najodgovornejših področij Evropske unije.
(Vir: Osebnosti M – Ž, MK Lj. 2008, str. 284)

TRILAR, dr. Tomislav
Maturiral je leta 1981 na kranjski gimnaziji, leta 1987 diplomiral in leta 1995 doktoriral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Po letu 1987 je delal v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, od leta 2000 kot muzejski svetovalec; od leta 1995 vodi kustodiat za entomologijo. Proučuje bioakustiko pojočih škržatov in ektoparazite ptičev in sesalcev, predvsem taksonomijo in favnistiko klopov in muh kožuharic. Je sodelavec pri raziskovanju naravnih ciklov zoonoz v Sloveniji. V soavtorstvu je objavil delo Narava na dlani. Gozdne ptice v Sloveniji (2004) in Skrivnosti gozda (3007)
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 1199)

JEVNIKAR, Vesna
Na Gimnaziji Kranj je maturirala leta 1982 in diplomirala na Akademiji za gledališče, film in televizijo v Ljubljani 1987. Po diplomi je bila do leta 1990 v svobodnem poklicu, nato do leta 1997 članica Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, po letu 1998 pa je zaposlena v Prešernovem gledališču v Kranju. Ob svoji redni zaposlitvi v Prešernovem gledališču sodeluje še z lutkovnimi gledališči, v filmih, na televiziji in radiu. V svoji igralski karieri je odigrala vrsto zahtevnih vlog, mdr.: naslovno vlogo v Heddi Gabler (H. Ibsen), Ofelija v Stroj Hamlet (H. Muller), Dorina v Tartiffeu (Moliere), Eliza Dolittle v Pygmalionu (G. B. Shaw), naslovna vloga v Gospodični Juliji (A. Strindberg), Mama v Lepem dnevu za umret (V. Moderndorfer, tudi režiser, ki je o vaji dejal: »To je besedilo, ki se ga ne da vaditi na klasičen način. Tudi na vajah je treba biti, to velja še najbolj za Vesno Jevnikar, tisočprocentno zares …Vloga Mame se giblje po robu … V tem je njena psihologija, njen značaj …«). Igrala je tudi v filmih: Sreča na vrvici, Do konca in naprej, Ruševine … Leta 1986 je V. Jevnikar prejela Borštnikovo nagrado, leta 1986 in 2001 pa Severjevo nagrado.
(Vir: Osebnosti A—L, MK, Lj. 2008, str. 420/21; Repertoar sezone 2009/10 PG Kranj, str. 33)

ŠALI, dr. Andrej
Maturiral leta 1982 v Kranju, diplomiral leta 1987 iz kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani in leta 1991 doktoriral iz biofizike na Birkbeck College-u univerze v Londonu. Po doktoratu v Londonu se je izpopolnjeval še na Harwardu v Bostonu (Massachusetts). Leta 1995 je postal docent na Rockfellerjavi univerzi v New Yorku, v letu 2001/02 pa postane izredni profesor in predstojnik laboratorija za nuklearno biofiziko. Od leta 2003 je profesor informacijske biologije na Kalifornijski univerzi v San Franciscu. Ob vsem navedenem pa se še vedno vrača v Slovenijo kot predavatelj na Mednarodni podiplomski šoli na Inštitutu Jožefa Stefana. Proučuje predvsem razvoj in uporabo metod za modeliranje proteinske zgradbe ter matematične izračune in uporabo tridimenzionalnih proteinov, kodiranih v celovitih genomih. Je ambasador RS v znanosti 2oo7.
(Vir: Osebnosti od M do Ž, MK Ljubljana 2008, str. 1102)

ŠEMRL, dr. Peter
Maturiral leta 1980 v Kranju, diplomiral 1985 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani in na isti fakulteti leta 1988 tudi doktoriral. Med leti 1985-88 je delal na Inštituti za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani, potem na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, od leta 1993 do 1998 pa je predaval na Strojni fakultet v Mariboru. Kot gostujoči predavatelj je predaval na več fakultetah in inštitutih v Evropi, ZDA, Kanadi in Indiji. Raziskuje področje funkcionalne analize; še posebej pa raziskuje odvajanja na operatorskih algebrah in preslikave na operatorskih in matričnih algebrah. Leta 1996 je prejel nagrado Republike Slovenije za znanstvenoraziskovalno delo.
(Vir: Osebnosti od M do Ž, MK, Ljubljana 2008, str. 111o)

VENCELJ, dr. Peter
Maturiral 1958 v Kranju, diplomiral leta 1963 iz fizike na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani in leta 1976 doktoriral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Od leta 1968 je bil zaposlen na Fakulteti za matematiko in fiziko, pozneje preimenovano v Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani; od leta 1988 kot redni profesor za mehaniko in tehniško matematiko. Znanstveno in raziskovalno se je ukvarjal s proučevanjem mehanike tekočin, vrtinčnih in turbulentnih tokov ter numerične simulacije gibanja tekočin. Dodatno se je ukvarjal s študijem statike in dinamike elastičnih lupin, nihanjem sestavljenih lupin in tudi z mehaniko na področju športa. V vladi Republike Slovenije je bil med leti 1990 do 92 minister za šolstvo in šport. Kot minister za šolstvo je bil velik podpornik ponovne uvedbe gimnazije v slovenski šolski sistem. Med leti 1993 in 1997 je bil pri Ministrstvu za zunanje zadeva predstojnik Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Prav v tem času se je sodelovanje s temi Slovenci še posebej okrpilo.
(Vir: Osebnosti od M do Ž, MK. Ljubljana 2008, str. 1246)

POTOČNIK, Miha (1907 – 1995)
Maturiral 1927, diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani leta 1933. Po diplomi je bil najprej odvetniški pripravnik, pozneje pa samostojni odvetnik. Leta 1942 je bil interniran v Dachau in se leta 1944 priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Med leti 1945 in 47 je bil direktor jeseniške železarne, nato je delal v vladi LRS. Med leti 1963 in 75 je bil sodnik Ustavnega sodišča SRS. Potočnik je bil odličen alpinist. V zlati navezi z J. Čopom in S. Tominškom je že pred drugo svetovno vojno preplezal veliko prvenstvenih smeri. Od leta 1927 je bil gorski reševalec, med leti 1952 in 65 pa je vodil komisijo gorske reševalne službe pri PZS. Od leta 1965 do 79 je bil predsednik PZS, nato pa njen častni predsednik. Bil je soustanovitelj mednarodne zveze gorskih reševalcev (IKAR) in pobudnik ustanovitve Triglavskega narodnega parka. Veliko je pisal v Planinski vestnik in izdal dve knjigi: Srečanje z gorami (1968) in Triglav, gora in simbol (1978), soavtor. Za svoje delo je prejel Bloudkovo nagrado (1967) in srebrni častni znak svobode RS (1993).
NA VRH

 
PERKO, Drago (1961)
Drago Perko je v Kranju med letoma 1968 in 1976 obiskoval Osnovno šolo Staneta Žagarja, nato pa se je vpisal na gimnazijo, ki jo je končal leta 1980. Leta 1985 je diplomiral na oddelku za geografijo Filozofski fakulteti v Ljubljani. Magisterij je dokončal leta 1989, nato pa leta 1993 doktoriral z doktorsko disertacijo Zveze med reliefom in gibanjem prebivalstva 1880-1981. Perko je od leta 1986 zaposlen na Geografskem inštitutu Antona Melika, od leta 1994 pa je tudi njegov predstojnik.
(vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Drago_Perko)

Uporabne povezave

2015 2016 2017
november december januar
p t s č p s n
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: