Esej dijakinje Gimnazije Kranj navdušil komisijo: »Gori naš dom.«
Uspeh gimnazijcev na literarnem natečaju Franceta Pibernika
V četrtek, 23. 4. 2026, so na svetovni dan knjige in avtorskih pravic v Mestni knjižnici Kranj razglasili najboljše eseje četrtega Literarnega natečaja Franceta Pibernika Samo odločiti se moraš. Med nagrajenimi so bili tudi dijaki Gimnazije Kranj.
V kategoriji 3. in 4. letnikov je prvo mesto za esej z naslovom Nebo prihodnosti osvojila Hana Julija Pavšič iz 3. b pod mentorstvom prof. Mateje Mrak. Z esejem Mladi v svetu, ki se duši je drugo mesto osvojila Nina Antolič iz 4. h. Njena mentorica je bila prof. Ana Žunič.
Na natečaju so sodelovale še: Rebeka Ferenčak iz 4. č, Ajda Šoštarič Finžgar iz 3. d, Tilka Hutter iz 2. č, Pika Gradišar iz 2. b, Kristina Cankar iz 2. c, Brita Bajt iz 2. a in Naja Hodžić iz 1. g.
Iskrene čestitke in pohvale za dosežek!
Celotni esej: Nebo prihodnosti
Avtorica: Hana Julija Pavšič, 3. b
Gori.
Zakurili smo kres na nebu in na tleh.
In zdaj gori, medtem ko manično plešemo okoli ognja.
Krileč z rokami in cepetajoč z nogami, se lovimo okoli njegovih plamenov. Tuleč. Kričeč. Želeč si, da bi žgoče zlato lahko zadušili z besedami. In zdaj gori. Gori nebo, gorijo tla. Gorijo ledeniki in gozdovi in ceste in mesta in živali in rastline in gori cel svet. In moja hiša in tvoja hiša.
Gori naš dom.
Zakaj?
Ker smo postavili zlato tele in ga pitali, da smo z njim lahko nahranili sebe. Zato da smo se lahko oblačili v njegovo meso in iz njegovega drobovja začrtali temelje. Tele smo kovali v zvezde, kot da je večno. Na njegovem hrbtu smo si zgradili nov, edino za nas ulit svet. A zdaj je čas tele pogoltnil. Brez pretveze nas je izgubljene pustil stati sredi izčrpanega planeta. Mi pa, namesto da bi se zganili, buljimo naravnost predse v šoku in se sprašujemo, kako se je to lahko zgodilo, kdaj je šlo toliko stvari tako narobe. Toda vse, kar je pred nami, ostane tiho. Kapelj zubljev, ki iz naših dlani padajo na tla, pa si ne upamo slišati.
»Mladi, naš up!« tedaj zazveni iz množice. Besede, ki vlijejo pogum. Iz njihovega odmeva pa ne glede na sladkost nasmeha, iz katerega so se izlile, šepeta prekrito opravičilo za še bolj prikrite napake, ki se ovijajo okoli gležnjev človeštva. Opravičilo, ker težo njihovih rok na svojih gležnjih lahko čutimo vsi.
»Mladi, naša prihodnost!« rečejo, ko obračajo obraz v stran, prekrivajoč vprašanja, ki jim sijejo z lic. Vprašanja o tem, ali pojem prihodnosti sploh obstaja. Vprašanja o prihodnosti, v katero se bomo še spustili. Dvomi o naši zmožnosti, da bi lahko prihodnost sploh še krojili sami. Ker tudi ona gori.
Sizifovo delo mladine. Iskanje novih začetkov, biti nov začetek.
Tudi če je to morda začetek konca. Mi bomo kotalili svet naprej po njegovi orbiti in vi želite, da bi se ob tem smehljali, vam navdušeno mahali v pozdrav ob vsakem krogu. Kot da ne tekmujemo za preživetje sami s seboj – s shiranim, nekoč gigantskimi ledeniki, ki tečejo v morje. Želite, da bi si pri tem v lase vpletali cvetje in se ob vznožju krikov tujcev, žensk in otrok, veselili življenja pred nami? Ker je človeštvo polno poželenja po sreči in misli, da jo je mogoče ukrasti. Želite, da bi se meja okoli našega srca zaprla in nam zavila oči nazaj, da bi se lahko pretvarjali, da se nas to NE TIČE?
Verjemite, da si tega želimo tudi sami. Vendar dokler še lahko čutimo s sočlovekom, bo resničnost grabila po nas. Iztegovala bo svoje od laži razžrte roke, od zanemarjanja skoraj prosojne, in nas prosila, naj vendar poslušamo. Njene velike, živalsko črne oči bodo plitko dihale v našo dušo. Njeni krhki prsti bodo segali po srcih tistih, ki si ji še upajo pogledati v obraz in za seboj bodo puščali skeleče brazde. Brazde, od katerih se ulijejo solze in pade pest.
Zdaj že dolgo ne gorijo več le naše dlani. Kot ogledalo svoji okolici gorijo tudi naša srca. Gorimo skupaj s sobo, v kateri stojimo. Jo pretresamo. S srditim požarom ženemo planet naprej. Zemlja se mora vrteti. Le kdo bomo postali, če se ustavi? Svoj napor bomo lahko uporabili kot izgovor za ignoranco. Ker nimamo časa, da bi mislili na drugo.
Prodajte nam tako prihodnost. Prodajte jo še generacijam za nami. Prodajte nam srečo, ki nas bo spodbudila, da odrastemo, ne pa odločitve, ki nas bodo v to prisilile. Naučite nas kako zverižiti besede, ki prekoračijo ostre, slonokoščeno bele vojake, postrojene v dveh popolnih vrstah ustne votline, da jih bomo na koncu dneva še vseeno lahko imenovali resnica. Da bomo tako lahko potolažili sami sebe, ko nas srd ne bo več gnal naprej in se bodo besede:
»Mladi, naš up!« izvile iz našega nasmeška.
Ali zdaj iščete krivca? Vas je sram? Boste s prstom pokazali name? Me boste obtožili brezčutnosti? Krivičnosti?
Mene je že sram. Ker moj svet v bistvu ne gori zares. Čutim njegovo vročino, ko mi razbija v sencih, a nikoli ne vzplamti. Moj svet meri namreč prav toliko kolikor moja dlan. Sram me je, da je moje okno, moj pogled, velik ravno toliko kakor ena dlan. Da ga lahko manipuliram in zavijam v rožnate barve. Da gledam v ta nemiren kos statike in se stapljam z njim, dokler moje zenice niso nadroben portret njegove slike. Dokler ni vsak moj gib algoritmiran in moje življenje potlačeno v enačbo, ki se skriva pod omamnimi pentljami marketinga.
Ker je vse, o čemer zares govorimo, denar.
Zatekli ste se v svet mladih v iskanju tolažbe, ki vam je skozi pravljice včeraj ni uspelo ponuditi svojim otrokom. V upanju, da so to le vročične sanje sedanjosti, ker ste na nebu prihodnosti izgubili sonce. Če želite resnico, vam ničesar takega ne morem dati.
Edino, kar vam lahko pokažem, je žeja. Žeja in lakota po spremembi.
Po svobodi. Po tem, da bi mi lahko nekdo razložil ves ta nesmisel.
Po pravici.
Po želji, da ne stradam sama.
Komentar komisije
Zmagovalni esej z lirično refleksijo in strastno retoriko vrže rokavico v obraz hinavščini in zlaganosti sveta, ki se je že cinično sprijaznil z ekološko in duhovno katastrofo, zdaj pa si skuša z idealizmom mladine krajšati čas in lajšati vest. Zdi se, da avtorica ne pristaja na že vnaprej izgubljeno igro razumnega argumenta z nerazumnim svetom, zato energijo ogorčenja vlaga v poetični krik, zahtevo, da se svet odreče pokroviteljstvu in pretvarjanju in se pri soočanju z resničnostjo opre na odkrito razpravo in spoštovanje do sočloveka.
