»Filozofija - korak nazaj v času negotovosti.«
Matija Bačič je osvojil srebrno priznanje na državnem tekmovanju iz pisanja filozofskega eseja
V četrtek, 9. aprila 2026, se je pet dijakov Gimnazije Kranj odpravilo v Maribor, kjer je potekalo letošnje državno tekmovanje iz pisanja filozofskega eseja. Po dolgi, a z govorom prežeti poti, na kateri nas je spremljala profesorica Žana Sotelšek, smo ob 10. uri prispeli na II. gimnazijo Maribor, kjer nas je najprej čakal uvodni sprejem predsednika Slovenskega filozofskega društva dr. Gašperja Pirca. Ta je med drugim izpostavil relevantnost filozofije v današnjem času globalnih konfliktov, populizma in negotovosti, saj ta človeku ponuja previden korak nazaj in refleksijo. Tudi tokrat je bilo tekmovanje sestavljeno iz tematskih naslovov o stvarnosti, spoznanju, etiki, družbi in religiji, kjer je vsak kandidat imel možnost izbrati temo, v kateri je bil najbolj vešč. Ob 11. uri se je začelo dvourno pisanje filozofskih esejev. Matija Bačič je osvojil srebrno priznanje z 21 točkami od možnih 22 točk. 4 dijaki so z 22 točkami osvojili zlato priznanje. Tekmovanje je zelo zahtevno, zato je Matijev uspeh še toliko zgovornejši. Dijake je na tekmovanje pripravljala profesorica Nataša Kne. Bronasta priznanja so osvojili: Manca Košir, Jaša Urh, Luka Bujanović Kokot, Eva Zupin Muzik iz 4. h in Maja Sitar iz 3. h.
Manca Košir, osvojila je 20 točk, si je izbrala trditev s področja morale – cilj opravičuje sredstva:
»Trdila sem, da takšno mnenje sprva deluje neprijetno, vendar se včasih izkaže, da v določenih situacijah res delujemo na tak način. Preko filozofije Kanta in Singerjevega utilitarizma sem trditev torej zagovarjala. Obe etični teoriji sem ponazorila s psihološko študijo 'trolley problem' in prišla do zaključka, da včasih celo ljudi uporabljamo kot sredstvo za določene cilje.«
Matija Bačič, osvojil je 21 točk, pa se je lotil popolnoma drugačne dileme:
»Zanimalo me je vprašanje, kako naj človek prebiva v svetu, kjer mu smisel ni več brezpogojno podan. Z reinterpretacijo vzporednic med filozofskimi deli Friedricha Nietzscheja in Martina Heideggerja, ki vsak na svoj način odgovarjata nihilizmu, sem zagovarjal tezo, da si človek pomena ne more ustvariti samostojno, temveč ga najde v dialoškem odnosu s stvarnostjo samo. Naposled sem v primerjavi umetnosti z bivajočim sklenil, da se tako kot pri umetninah tudi v življenju vrednost ne nahaja v dokončnih transcendentalnih smotrih, temveč v dejanju in postajanju samem. Tako je človekov obstoj mogoče razumeti kot estetski fenomen, ki nosi pomen že zato, ker je mnogoter, edinstven in čudovit.«
