Gori, doli, naokoli po Kozjanskem
Kranjski gimnazijci na odpravi Mepi za bronasto in srebrno odpravo
Naše srebrne Mepi skupine smo se v petek 27. 9. 2024, odpravile na odpravo po Kozjanskem, en dan kasneje pa so se nam pridružile še bronaste skupine. Odprava se je za srebrnike začela na železniški postaji Šentjur, za brončke pa na železniški postaji Podčetrtek. Prvi dan smo srebrniki naredili slabih štiriindvajset kilometrov od Šentjurja do koče na Mali Rudnici, kjer smo tudi prespali. Ta dan smo vsi še sveže spočiti z zelo dobrim tempom kar hitro prehodili celotno razdaljo, le zadnji klanec do naše nastanitve na koči se je zdel neskončno dolg, a se je na koncu le izplačalo, saj se je na vrhu pred nami prikazal najlepši razgled na Podčetrtek in Olimje. Tam smo si postavili šotore in naredili večerjo ter hitro zaspali. Drugi dan so se odpravi pridružili tudi brončki in ta dan smo vsi prehodili okoli dvaindvajset kilometrov od Podčetrtka do Podsrede. Ta dan nam je popestrila tudi nemška ovčarka Pikica, ki se je izgubila v gozdu in se nam nato pridružila na poti v dolino. Z nami je hodila vse do nogometnega igrišča, ki so nam ga za spanje posodili prijazni prebivalci Podsrede. Ko smo odložili težke nahrbtnike in si postavili šotore, smo dijaki in profesorji s skupnimi močmi poiskali lastnika Pikice in jo odpeljali domov. Lastniki so nam bili zelo hvaležni, da smo njihovo Pikico pripeljali nazaj, še preden je padla noč, saj jih je že začelo skrbeti zanjo. Po pasji dogodivščini smo si naredili večerjo in pošteno utrujeni od dneva sladko zaspali že ob desetih zvečer. Tretji dan se je za naše pohodnike začel zgodaj zjutraj in prva skupina je iz Podsrede odrinila ob 6.40. Za dober začetek dneva smo naredili dvesto petdeset metrov višinske razlike do gradu Podsreda, kjer smo imeli celotno Podsredo pred sabo v jutranji jasnini. Čeprav je celo prejšnjo noč deževalo, smo se zbudili v jasen in sončen dan. Zadnji dan je bil tudi najkrajši, in sicer smo prehodili okoli trinajst kilometrov do Brestanice. Prav tako smo ta dan prehodili le en večji vzpon do gradu Podsreda, sicer pa je bila pot pretežno ravna. Ta dan smo videli tudi največ čudovitih vinogradov in pašnikov, na katerih se je pasla živina, ki nas je vsakič prišla vljudno pozdravit do ograde pašnika. Ko smo prišli do Brestanice, smo se vkrcali na vlak in se utrujeni, a več kot zadovoljni vrnili domov.
To odpravo si bomo najbolj zapomnili po prekrasni kozjanski pokrajini in prikupni ovčarki Pikici, ki nam je prvi večer delala družbo. Poleg tega smo zelo dobro sodelovali v skupinah in si tudi med skupinami pomagali, kar pa je na koncu dneva najpomembnejši nauk Mepija.
