»Kako to, da so pri letališču?«
En teden, dve državi in nešteto spominov
»Kako to, da so pri letališču?« smo se vsi živčno spraševali, ko smo že pol ure stali na avtobusni postaji in nestrpno čakali na prihod Hrvatov iz Splita, ki so bili pri nas na izmenjavi, med torkom, 27. 1. 2026, in nedeljo, 1. 2. 2026. K sreči so se mimo letališča samo peljali in že čez nekaj minut so prispeli v Kranj. Tega trenutka smo se vsi iz dna srca veselili, saj smo se že prej kontaktirali preko različnih platform in ugotovili, da bo ta izmenjava zelo zabavna, ker se vsi zelo dobro ujamemo. Po prihodu in hitrem spoznavanju svojih gostov nismo preveč mučili, ampak smo jih samo odpeljali v svoje domove, kjer so se lahko spočili, umirili in seveda tudi dobro najedli.
V sredo zjutraj je bilo seveda težko vstati iz postelje, saj je bila noč za večino dokaj kratka, ampak kljub temu nas je do šole privedla misel na zabaven dan. Prve tri šolske ure smo se skupaj s Hrvati udeležili pouka po urniku. Sledile so delavnice, na katerih smo se najprej spoznali in si s pomočjo razglednic, na katerih so bile slike znamenitosti, financirane s strani EU, obeh držav, predstavili svojo kulturo in način življenja. Ko smo se vsi vsaj malo spoznali, predvsem pa se nasmejali zaradi naše nerodnosti in nevednosti o naših znamenitostih, je sledila delavnica, na kateri smo spoznali, katere so glavne vrednote Evropske unije in kaj sploh pomenijo. Delavnice so tako hitro minile, razmišljanje in pogovarjanje pa nas je precej zlakotilo, zato je sledil odmor za kosilo. Po kosilu smo se odpravili po Kranju, kjer nam je dijakinja Lara predstavila najbolj znane znamenitosti in nam povedala nekaj zanimivih zgodb. Vsi mokri in premraženi od dežja, ki nam med sprehodom ni prizanesel, smo se vrnili v šolo, kjer nas je čakala še zadnja dnevna aktivnost – igranje igre BOTC (Blood on the Clocktower). Nihče od nas ni vedel, kako se ta igra igra, zato zanimanje na začetku ni bilo največje, ko pa smo ugotovili, kaj točno moramo delati, smo se za igro tako zelo zagreli, da so bile spletke neizbežne, zaupanje med igralci pa vedno manjše. Ko je bila igra končana – njeno igranje je trajalo tri ure, smo se polni adrenalina in dobrih vtisov vrnili domov, kjer smo se poskušali umiriti in se spočiti za nov dan.
Četrtek je bil dan, ko smo bili slovenski in hrvaški dijaki skoraj ves čas ločeni. Najprej smo imeli štiri redne ure pouka, nato so sledile delavnice, na katerih smo do konca obdelali vse evropske vrednote in spoznali, kako poteka debata na turnirjih in kakšen pristop je najboljši, da sodnike res prepričamo, da je naša stran boljša. Po tej delavnici smo se ločili, slovenski dijaki smo odšli nazaj na redne ure, hrvaški pa so imeli še eno delavnico na temo, ki so jo obravnavali za debatni turnir. Po tej šolski uri smo bili ponovno ločeni – hrvaški dijaki so se pripravljali na turnir, ki je potekal v soboto, slovenski dijaki pa smo imeli hitro debato na temo »Vsi dijaki bi morali prejemati štipendijo.« Dan, poln debatiranja, je hitro minil in kmalu je spet napočil čas, ko smo se lahko vrnili domov, seveda smo bili vsi polni pričakovanj na petek, ko nas je čakal ogled dveh zelo lepih mest – Bleda in Ljubljane.
V petek so nas noge tako rekoč izstrelile iz postelje, saj smo komaj čakali izlet. Večina slovenskih dijakov je sicer odšla na športni dan, nekaj pa nas je bilo skupaj s Hrvati. Tisti, ki smo odšli na izlet, smo se zjutraj dobili v gimnaziji, iz katere smo nato odšli proti avtobusni postaji, katere smo odšli na avtobus proti Bledu. Na Bledu nas je pričakal profesor Peter Zupan, ki je bil naš vodič. Po odmoru za stranišče smo se po obali Blejskega jezera odpravili proti Občini Bled, nato pa nazaj proti obali, kjer smo se sprehodili do zemljevida Bleda, kjer nam je prof. Zupan povedal o nastanku Bleda, se dotaknil zgodovine gradu in nam povedal o tekmah veslanja na Blejskem jezeru. Sprehod ob jezeru nas je vodil mimo blejskega srca, kjer smo se vsi fotografirali in se spoprijateljili z labodi in racami. Nato pa je sledil težji del, sprehod do cerkve sv. Martina, kjer smo si ogledali njeno notranjost, in nato sprehod do gradu, do katerega pa vodijo same stopnice. Kljub temu da smo jih na začetku poskušali prešteti, smo nekje na sredi poti nad štetjem obupali in samo še hodili proti vrhu, kjer nas je pričakal odličen razgled. Ko smo se vsi vsaj malo odpočili od vzpona, smo odšli nazaj proti cerkvici, nato proti najstarejšemu središču Bleda, potem pa je sledila nagrada – odmor v slaščičarni ob konkretnem kosu blejske kremne rezine. Ogled Bleda je bil s tem končan, in ko smo se vsi segreli in najedli, smo z avtobusom odšli proti Ljubljani.
V Ljubljani smo se najprej sprehodili do Trubarjeve ulice, potem pa imeli odmor, med katerim smo lahko odšli na kosilo. Seveda smo izbrali restavracijo s hitro prehrano, saj za kaj imenitnejšega nismo imeli dovolj časa, ker smo bili preveč zaposleni z ogledovanjem izložb in trgovinic. Po kosilu nas je pot vodila do Zmajskega mostu, nato do tržnice in na koncu do gradu – seveda ponovno z vzponom v klanec. A čeprav je bila pot utrujajoča, nas je na vrhu čakal odličen razgled po celi Ljubljani, dobili pa smo tudi nekaj sončnih žarkov. Po ogledu gradu nam je začelo že malo zmanjkovati časa, zato smo odšli nazaj proti centru do Tromostovja, kjer sta nas profesorici zapustili in nam dali dovoljenje, da se po Ljubljani razgledamo še sami. Po njunem odhodu sta dve uri v Ljubljani hitro minili, bili pa sta polni smeha, zabave, sprehajanja, pitja matche in bubble čaja ter še kakšnih drugih aktivnosti. Okoli šestih smo se tako dokaj utrujeni vrnili v Kranj in vsi odšli domov, saj smo se hoteli naspati za sobotno debato.
Sobota nam je prinesla nekaj tekmovalnega duha, saj je v Mariboru potekal turnir v debatah. Vsem je šlo resnično dobro, naši jeziki so tekli, kot bi bili namazani. Dan je bil resnično utrujajoč, domov smo se vrnili šele pozno zvečer. Vsi smo vedeli, da nas čaka samo še en dan, ki ga bomo lahko preživeli skupaj, zato smo se slovenski dijaki še posebej potrudili, da so bili hrvaški dijaki nad zadnjim dnem navdušeni.
Nedelja je tako prinesla številne aktivnosti, ki jih hrvaški dijaki ne morejo izkusiti vsakodnevno, recimo smučanje, kepanje, vožnjo s traktorjem, božanje konj. Ko je nastopil čas ločitve, nam je bilo resnično hudo. Vsi smo se namreč zelo povezali ter ustvarili številne dobre spomine. Prav vsi pa komaj čakamo na september, ko bomo slovenski dijaki odšli v Split, kjer se bomo lahko naužili sonca in morja ter skupaj s svojimi prijatelji preživeli še en izredno lep teden.
