Poletni koraki po Krku
MEPI-odprava 2026
Med 5. in 8. septembrom 2026 smo se podali na MEPI-odpravo na otok Krk. Osemnajst dijakov je bilo razdeljenih v štiri skupine: dve skupini sta opravljali odpravo za srebrno MEPI-priznanje, dve pa za zlato MEPI-priznanje. Pred nami so bili štirje dnevi hoje, težki nahrbtniki, vročina, kampiranje in veliko kilometrov, hkrati pa tudi morje, sonce, druženje in nepozabna izkušnja.
Iz Kranja smo se odpravili že ob 5. uri zjutraj. Prvi dan smo začeli v Punatu in se peš odpravili proti mestu Krk. Po uspešno prehojeni poti smo prenočili v kampu Bor, kjer smo se prvič zares prepustili ritmu odprave, saj smo poskrbeli za svoje obroke in si po napornem dnevu vzeli čas za počitek in druženje.
Naslednje jutro smo pot nadaljevali iz kampa Bor proti Malinski, dan pa zaključili v kampu Glavotok. Tudi tam nam je kampiranje hitro postalo domače. Veseli smo bili prostega časa, ko smo se lahko osvežili v morju, poklepetali in se skupaj nasmejali dogodivščinam preteklega dne.
Tretji dan nas je čakala posebno lepa pot. Iz Glavotoka smo hodili ob morju, mimo številnih zalivov in skozi mogočne hrastove gozdove. Pogledi na obalo in kristalno čisto morje so nam dajali dodatno energijo, ko so noge postajale vse težje. Dan smo zaključili v kampu Aminess blizu Njivic.
Krk nas je pričakal v pravem poletnem vzdušju. Čeprav se je šolsko leto že začelo, je bilo na otoku še vedno obilo sonca, temperature so bile visoke in morje je bilo prijetno toplo ter čisto. Kopanje po večurni hoji je bilo zato več kot zaslužena nagrada.
Zadnji dan nas je pot vodila proti kraju Omišalj. Takrat smo v nogah že čutili vse prehojene kilometre, na ramenih pa težo nahrbtnikov. Kljub vročini, utrujenosti in bolečim nogam smo drug drugega spodbujali, si pomagali in skupaj nadaljevali pot proti cilju. Ko smo cilj dosegli, je bilo zadovoljstvo zato še toliko večje.
MEPI-odprava pa ni bila le preizkus telesne vzdržljivosti. V štirih dneh smo se tudi bolje spoznali, se naučili sodelovati in sklenili nova prijateljstva. Ko je komu zmanjkalo energije, so ga drugi spodbudili. Ko je bilo težko, smo si pomagali. Prav v takšnih trenutkih smo lahko najbolje občutili, kaj pomeni biti del skupine in zakaj je skupni cilj včasih veliko lažje doseči kot individualnega.
Domov smo se vrnili utrujeni, a polni lepih vtisov. Za nami so ostali kilometri poti, kampi, zalivi, hrastovi gozdovi in težki nahrbtniki, z nami pa so se vrnili spomini na sončne dni, kopanje, večere ob šotorih, nova prijateljstva in občutek, da smo zmogli nekaj, kar se nam je na začetku morda zdelo zelo zahtevno.
Na Krku smo dokazali, da MEPI ni le pot do priznanja, ampak predvsem pot do novih izkušenj, prijateljstev in spoznanja, da z vztrajnostjo ter medsebojno podporo zmoremo več, kot si mislimo.
