Pridruži se nam naslednje leto – MEPI te čaka!
Kranjski gimnazijci navdušeni nad lepotami slovenske krajine in prijateljskim duhom med dijaki
Ko srebrniki lovimo zlatnike: MEPI-pustolovščina
Avtorica: Gaja Zdešar iz 1. f
Med petkom, 30. 5. 2025, in ponedeljkom, 2. 6. 2025, se nas je pet MEPI-ekip odpravilo na poskusno MEPI-odpravo. Dijaki, ki opravljajo zlato stopnjo, so štartali že v petek in prvo noč prenočili v Bašlju. Srebrniki smo jih ujeli v soboto in iz Bašlja krenili skozi Preddvor, Olševek ter čez Štefanjo goro. Hodili smo vse do Praprotne Police, kjer smo prenočili na obrobju gozda.
Na približno 23 km dolgi poti smo na točkah srečevali svoje mentorje (ali pa so oni poiskali nas), da smo preverili svoje poznavanje orientiranja, obenem pa so nas mentorji usmerili stran od prometnih cest. Ker smo hodili na res vroč dan, smo vsi po tihem sanjali o kakšni reki, potoku ali jezeru. In res smo prišli do ribnikov pri Češnjevku, ki pa so bili – na srečo in hkrati na žalost – pravi raj za biodiverziteto. Plavanje tam ni prišlo v poštev, da ne bi s sončno kremo uničili ekosistema v ribnikih.
Tako smo ob zvokih parjenja žab pojedli lahko kosilo in malo poklepetali z ribiči, ki so v tisto motno in mirno vodo metali svoje trnke. Na cilju prvega dne, na obrobju Praprotne Police, je bilo že živahneje – postavili smo šotore, si podajali frizbi, kasneje pa še postavili improvizirano mrežo za odbojko. Med športom je iz nekaterih kotličkov že zadišalo – pri nekaterih kuskus v porovi juhi, pri drugih jajčka s hrenovkami ali pa riž s piščancem in z ragujem. Kuhanje večerje je bil eden od izzivov oz. preizkusov, ki smo jih morali opraviti, da smo postali »pravi mepijevci«. No, nihče od nas se ni mogel kosati z zlatimi mepijevci, ki so v enem večeru spekli okoli 5 kg mesa in s polnočno obaro nahranili ves tabor. V nedeljo zjutraj smo zgodaj vstali, pospravili šotore, kljub polnim trebuhom zadnje večerje pojedli zajtrk (na meniju so bili ovseni kosmiči z nutello), pripravili nahrbtnike in štartali nov dan. Po mojem mnenju je bil to najbolj vroč in najnapornejši dan. Pot nas je vodila skozi Cerklje na Gorenjskem, Šenturško Goro, potem pa po žgočem soncu mimo Tunjic vse do Komende, kjer smo preživeli drugo noč. Praktično »pod streho« nas je na svojem vrtu sprejela profesorica Urša Petrič in nam do večera razkazala vse svoje velike in male živali – tako smo lahko ljubkovali mucke, zajčke, morske prašičke in celo koze.
Zvečer se je za nas, srebrnike, začel glavni del MEPI-krsta, saj smo bili prvič na odpravi. Izkazali smo se v pisanju poezije, oponašanju MEPI-mentorjev in koz ter v znanju MEPI-načel in drugih posebnosti programa MEPI. Na koncu so nas še malo našeškali, potem pa smo ob klečanju recitirali MEPI-prisego. Za zaključek večera smo ob ognju in spremljavi kitare zapeli nekaj pesmi.
V ponedeljek smo se zbudili v svoj zadnji dan odprave. Vsi malo ožuljeni, opečeni in prepoteni smo se odpravili na zadnjo etapo – iz Komende do Kranja. Motivacija? Domači tuš, sveža postelja in predvsem misel, da naši sošolci medtem rešujejo fiziko, statistiko ali kaj podobno težkega, mi pa v odlični družbi, z glasbo na zvočniku, hodimo in razgibavamo svoje jezike.
Kaj hočeš boljšega?
Sonce nad Gorenjsko, pesem pod zvezdami
Avtorici: Ana Arnejšek in Ami Knaflič iz 1. c
Med 30. majem 2025 in 2. junijem 2025 smo se dijaki Gimnazije Kranj, ki opravljamo zlato in srebrno MEPI-priznanje, podali na poskusno odpravo, polno izzivov, orientacijskih nalog in nepozabnih trenutkov. Zlati mepijevci so svojo pot začeli že na Mlaki pri Kranju in se prvi dan podali skozi čudovito naravo Udin boršta. Dan so zaključili v Bašlju, kjer smo se jim naslednje jutro pridružili še srebrniki.
Drugi dan nas je pot vodila naprej po Gorenjski, mimo tolmuna reke Kokre, kjer smo se nekateri z veseljem ohladili. Oblačila so se nam hitro posušila, saj je sonce neusmiljeno pripekalo. Sledil je vzpon na Štefanjo goro, kjer so nas okrepčali odlični instantni ramen rezanci. Pot nas je vodila tudi mimo slikovitih travnikov ob gradu Strmol, kjer pa nas je doletel jezen klic mentorice – na cilj smo namreč zamujali že tri ure. Čudovita pokrajina žal ni pomagala ublažiti stresa, ki ga je povzročil ta klic. Noč smo preživeli na obrobju Praprotne Police, kjer so nas sredi noči zbudili zvoki mukanja "krav", ki jih je po zvočniku predvajala nekoliko razigrana druščina nam nepoznanih oseb.
Tretji dan smo s težkimi nahrbtniki nadaljevali pot proti Poženiku, kjer smo si pri prijaznih vaščanih obnovili zaloge vode. Po dolgem dnevu hoje nas je pot pripeljala do Brega pri Komendi, kjer nas je profesorica Petrič razveselila s sladoledom in družbo muckov, zajčkov in drugih živali. Po okusni večerji je sledil težko pričakovani MEPI-krst. S pesmijo o MEPI-načelih, z igralskimi vložki, oponašanjem mentorjev in s kozjim blejanjem smo dokazali, da smo pripravljeni postati pravi mepijevci. Sledil je še "uradni" del – nekaj simboličnih udarcev z leseno kuhalnico – in večer ob ognju, kitari in petju.
Zadnji dan smo se odpravili proti Kranju. Pot nas je vodila nad avtocesto, skozi okoliške vasi, vse do težko pričakovanega cilja v Čirčah. Kljub utrujenosti, žuljem in sončnim opeklinam smo vse skupine uspešno prispele na cilj, kjer nas je čakala še evalvacija s profesorji. Zaključek odprave ni pomenil le konca poti, temveč tudi začetek novih prijateljstev in spoznanj. Naučili smo se, da z vztrajnostjo, s sodelovanjem in z dobrim duhom lahko dosežemo več, kot si mislimo.
Pridruži se nam naslednje leto – MEPI te čaka!
