Več kot 120-letna sekvoja spremljala več kot 14 tisoč kranjskih gimnazijcev
Veduta mesta Kranj nikoli več ne bo enaka. Dijaki bodo od zdaj naprej maturirali brez nje.
Poslednja sekvoja ob Gimnaziji Kranj (okrog 1900–24. avgust 2024)
Sekvoja je bila sopotnica skoraj vsem generacijam kranjskih gimnazijcev in na Gimnaziji Kranj je do zdaj maturiralo več kot 14 tisoč dijakov. Danes še pokončno in mogočno stoji ob Gimnaziji Kranj, jutri je ne bo več. Za nas nepredstavljivo neizbežno. Prvi šolski dan bodo dijaki prvič po 110 letih začeli brez naše zveste sopotnice. V petek, 23. avgusta 2024, smo na poslovilnem obredu sklenili krog okrog častitljivega bitja in se sekvoji zahvalili za sobivanje in zaščito. Priča smo bili zgodovinskemu dogodku, nanj je prišlo kar nekaj ljudi odprtega srca, ki so v njeno lubje in pod deblo položili divje cvetje in vzeli slovo od nje. Profesorica Nataša Kne je predstavila njeno 120-letno zgodovino in njen pomen, letošnja maturantka mednarodne mature Eva Tofant je pod mentorstvom profesorice Ane Žunič v njen spomin napisala pesmi in ju prebrala, profesorice biologije so pripravile poslovilni obred. Profesorica biologije dr. Petra Košir je predstavila sekvojino biologijo in vodila obred s simboliko kroga kot neskončnega vračanja, zato smo sekvojo obkrožili. Ob sekvoji je dijakinja Špela Škufca na violino zaigrala Lipa zelenela je. Ob sekvojo in v njeno lubje smo položili divje cvetje, ki ga je na še ohranjenih travnikih nabrala profesorica Urša Petrič. Slovesa sta se udeležila tudi župan Mestne občine Kranj in predsednik Alumnov Gimnazije Kranj Matjaž Rakovec ter podžupan Mestne občine Kranj Janez Černe, oba sta kranjska gimnazijca.
Leta 1914 so ob Gimnaziji Kranj zasadili vsaj 10 sekvoj, ki so jih pripeljali iz Amerike, poslednja med njimi je v soboto, 24. avgusta 2024, doživela svoj konec. Devet sekvoj je bilo zasajenih pred gimnazijo ob današnji Koroški cesti. Bile so del parka, ki so ga zasadili pred gimnazijo, čez cesto ob domu Storžič in so ga v 60 letih preteklega stoletja po brezobzirnih Ravnikarjevih načrtih posekali, danes ga poznamo kot Slovenski trg. Na zadnjem dvorišču naše gimnazije je bil pravi arboretum v malem. V njem so bili ribnik in vrsta eksotičnih dreves. Gimnazija se je kopala v zelenju. Skozi desetletja so območje Gimnazije Kranj vztrajno krčili in utesnjevali. Vse se je moralo umakniti zavoljo "napredka". Gimnazijo Kranj so postavili na nekdanjem širšem samostanskem območju. Samostan je baje vključeval krasen vrt. V tem smislu je Gimnazija Kranj nadaljevala kranjsko botanično tradicijo.
Tudi poslednja sekvoja je v Kranj prišla leta 1914, ko je pri njeni zasaditvi sodeloval gozdar Jurhar. Kolikor ve povedati upokojena profesorica biologije Marija Aljančič, ki se je tudi prišla poslovit, je bila sekvoja, ko je prišla iz Amerike v Kranj, stara že 12 do 14 let. Bila je pravo mlado drevo. Če to drži, potem ni le sopotnica Gimnazije Kranj že 110 let, temveč tudi njena sovrstnica. Stavba Gimnazije Kranj je bila zgrajena leta 1897, sekvoja je v Ameriki vzbrstela okrog leta 1900, potemtakem je tako kot gimnazijska stavba stara več kot 120 let. Natančno starost bomo izvedeli, ko bodo prešteli letnice. Verjetno je med Gimnazijo Kranj in Majdičevo vilo kar uspešno rastla vsaj 60 let, do 60. ali 70. let preteklega stoletja, ko so Majdičevo vilo porušili, zgradili Hotel Creina in parkirišče skoraj do debla sekvoje. Naslednji poseg se je zgodil, ko so med gimnazijo in sekvojo položili električne vode, tako so ji koreninski sistem usodno poškodovali kar z dveh strani. Sekvojo so v celoti obdali z asfaltom, ki so ga kasneje odstranili, tako določen čas ni imela ne dovolj hranil ne dovolj vode. Zaradi poškodovanih korenin se je začela nagibati. Leta 1999 so strokovnjaki ugotovili, da bo potrebno ukrepati, sicer se bo sekvoja zrušila. Takrat je bila visoka skoraj 28 m, v premeru je merila 130,5 cm. Ugotovili so, da sekvoja samostojno ne bo zmogla več stati in da je potrebno sidranje v gimnazijsko stavbo, kar se je zgodilo leta 2003, ko so ji nadeli jeklen obroč in jo s štirimi jeklenicami pritrdili na gimnazijo. Leta 2011 so jekleni obroč, ki ga je sekvoja prerasla, odstranili in ga nadomestili z najlonskimi trakovi, zamenjali so tudi jeklenice. 10 maja 2023 so sekvojo obrezali, saj je imela veliko posušenih vej, in upali, da ji bodo tako vrnili življenjsko energijo. Le dva meseca zatem je 12. in 13. julija 2023 prišel usodni orkanski veter in kar tri od štirih jeklenic so se strgale. Sekvoja je skoraj zgrmela na tla. Ker se je v zadnjem času sekvojino stanje vztrajno slabšalo, so strokovnjaki sprejeli odločitev za njeno odstranitev. Človek ji je dal življenje ob Gimnaziji Kranj, človek pa je tudi kriv za njeno propadanje, ki je prišlo tako daleč, da ji ni več pomoči. Danes sekvoja v višino meri 33 m, obseg debla je 517 cm, premer 165 cm, površina krošnje meri 300 m2. Ocenjevali so, da je težka od 10 do 13 ton, v resnici je bila težka okrog 40 ton. Kljub slabim razmeram je od zadnjih meritev, torej v zadnjih 25 letih, zrasla za 5 m, čeprav so jo obrezovali, da ne bi več tako rasla. Sekvoja dokazuje, da še živi, da vztraja, zato je slovo še toliko težje. Z juga še danes ščiti stavbo, kot da je skoraj eno z njo, jutri bo na njenem mestu praznina, ki si je danes ne moremo predstavljati. Zaradi ravnanj človeka je zadnja desetletja potrebovala našo pomoč. Gimnazija se ji je za dolgoletno varstvo oddolžila tako, da jo je v zameno zaščitila sama. Dobesedno jo je priklenila nase. Z jeklenicami je privezana na njeno južno fasado, da se zaradi spodkopanih korenin ne bi zrušila. Zdaj se bliža njen konec, gimnazija jo mora spustiti iz svojega objema. Živi fosil, živi spomenik, pričevalka časov se poslavlja. Pogrešali jo bomo.
Pri pouku fizike v učilnici 31 se je profesorjem in dijakom pogled pogosto ustavil na mogočnem drevesu, ki se je s svojimi vejami zibalo pred okni. Vsak dan so se dijaki ustavili pod njeno krošnjo. O velikem drevesu so se dijaki tudi učili. Prerez njenih vejic in zelenja so pogledali pod mikroskopom, pri matematiki so reševali naloge o sekvoji. Majhen svet se skriva v velikem svetu. Drevo, ki bi lahko živelo tisočletja, mora oditi. Odhaja v naš spomin, preoblikovalo se bo v lesovino, za katero upamo, da bo še naprej naša sopotnica. Na Gimnaziji Kranj je pravo mesto za njen kolut z letnicami in pohištvo, da bo tako v zavetju stavbe živela naprej. Sekvoja stremi k višavam neba, Gimnazija Kranj stremi k višavam znanja. Kot simbol naravne vztrajnosti, naše zaveznice in varuhinje bo živela naprej. Sekvoja simbolizira Gimnazijo Kranj in mesto Kranj, katerega veduta nikoli več ne bo ista.
Pesmi o sekvoji letošnje zlate maturantke mednarodne mature Eve Tofant
Kako čas beži
Čas beži in ne zmeni se za samoumevnost.
Čas odloča in ne pušča proste izbire.
Kot vezi, ki so nase priklenile več, kot zmorejo nositi.
Je jez življenja - prehiter in pretih,
da bi zmogel obdržati neskončnost.
Vsi smo bežali. Bežimo naprej.
Stalo je obličje pred šolo
in vsi naši spomini utonjeni v njej.
Stala je šola; velika, mogočna.
Stalo je znanje, ki osvobaja.
Stal je dom in varnost.
Slednja sta bila označena.
Visok steber je štrlel v vse smeri.
V višavje kot Parnas.
Kot vrh, stalnica, ki odhaja.
Metafora za bodrilo. Za srečo. Za uspeh.
Ni metafora, ne bo le spomin.
Postala je alegorija, naša in večna.
Še vreme je sivo, ko pomisli na uro.
In ljudje nismo izjema.
Slovo je vedno težko,
sploh kadar označuje spremembo.
Smaragno zelena jezera
naj bodo papir, na katerem
je zapisan naš spomin.
Ta naš je svetilnik
Že s prvim dijaškim korakom v to smer
se vojna in bitka na morju začne;
veter nevihtni nam jambor podre
in premec prehitro zapluje v čer.
Prav urni vetrovi neurja so tu:
v morju nevihtnem se rado zgodi,
da najbolj izkušeni kdaj se zgubi.
Ne najde priveza, ne najde stanu.
Visoko tam gori na skalnih čereh
stoji naš svetilnik, ki kaže nam pot
in varnejšo plovbo v nevarnih nočeh.
Svetilnik nam kazal bo kam zdaj in kod
do luke te kranjske po stranskih poteh.
Sekvoja – svetilnik; smo plovbi zdaj bot.
Profesorica biologije na Gimnaziji Kranj dr. Petra Košir ob poslovilnem obredu ob poslednji sekvoji ob Gimnaziji Kranj
Mamutovec ali orjaška sekvoja (Sequoiadendron giganteum) je iglavec, ki ga uvrščamo v družino cipresovk (Cupressaceae). Tako so ciprese, paciprese, kleki in brin njeni sorodniki. Naravni areal orjaške sekvoje je na zahodnih pobočjih gorovja Sierra Nevada v Kaliforniji, kjer uspeva na nadmorski višini od 1400 do 2000 metrov. V Evropo so jih prvič prinesli sredi 19. stoletja in jih sadili po parkih. Tako je tudi v Sloveniji posajena na številnih mestih, med drugim tudi v bližnjem Preddvoru. Orjaške sekvoje so najbolj masivna drevesa na Zemlji. In ne samo to, največje orjaške sekvoje so največja živa bitja na našem planetu. Najvišja izmerjena višina teh dreves je 94,8 metra. Naša sekvoja v višino meri 33 metrov. Največji premer, ki so ga izmerili pri tej vrsti dreves, je 8,8 metra, premer debla naše sekvoje pa je 1,6 metra. Teža največjih orjaških sekvoj je bila ocenjena na 1400 ton, kar naj bi ustrezalo desetim sinjim kitom, ki veljajo za največje živali na Zemlji.
In zakaj so ta drevesa tako orjaška? Zato, ker so tako zelo stara. Najstarejša znana orjaška sekvoja je stara 3200 let. Tako stara pa so ta drevesa zato, ker so preživela vse, kar jih je kdaj ogrožalo. Njihov les je s tanini dobro prepojen in tako zaščiten pred glivami in plesnimi ter tudi drugimi lesnimi škodljivci. Njihovo lubje je zelo debelo (od 30 do 60 cm) in jih tako dobro varuje pred gozdnimi požari. V svojem naravnem okolju so izpostavljeni dolgim, mrzlim zimam z veliko snega, zato bremena snega in mraz odlično prenašajo. Potrebujejo pa ogromno zračne vlage. Sušo slabo prenašajo. V mestnih okoljih se ne počutijo dobro in tudi naša sekvoja se ne počuti dobro. Njen koreninski sistem je slab in ne zmore več držati lastne teže drevesa. Zato se bomo morali od nje posloviti. Upamo lahko, da je bila rada tukaj kljub slabšim pogojem za rast. Navsezadnje je bila zelo občudovana. Dijake je navdihovala, da so o njej pisali pesmi in spise, pri biologiji smo občudovali njen notranji svet, ko smo delali prereze čez iglice in vejice. Stoji ob naši šoli in vedno smo bili ponosni na to. Je pa naša sekvoja predvsem živo bitje, živo bitje častitljive starosti, ki si zasluži, da se spoštljivo in s hvaležnostjo v srcu od nje poslovimo.
Vabim vas, da naredimo krog okoli drevesa. Simbol kroga označuje popolnost, celovitost, enost. Krog je tudi simbol zaščite. Kot neprekinjen in neskončen (nima začetka in ne konca) pa krog simbolizira ponavljajoče cikle življenja in smrti. Naša sekvoja se bo jutri poslovila, zametki novega življenja pa so že v njenih semenih. In tako je krog sklenjen.
Poslednja sekvoja ob Gimnaziji Kranj (okrog 1900–24. avgust 2024)
Padla je 24. avgusta 2024. Tolaži nas misel, da smo ji za 20 let podaljšali življenje, ko je bila pripeta na svojo gimnazijo, saj zaradi spodkopanih korenin ni mogla več nositi lastne teže. Poslednja od vsaj desetih zasajenih. Žalosten je prizor, ko odhaja veja za vejo, kos za kosom. Praznina.
Mogočna lipa na severni strani gimnazije še vztraja. Upamo, da bodo v sekvojin štor posadili lipo. Preostali sekvojin koreninski sistem jo bo hranil in varoval. Naj življenje najde novo pot!
