V čast nam je bilo, profesor Veber
Ekskurzija na Kras
V ponedeljek in torek, 15. in 16. 6. 2026, smo se dijaki 3. letnika Gimnazije Kranj odpravili na svojo zadnjo redno ekskurzijo. Ta ekskurzija ni bila posebna samo zato, ker je bila zadnja takšna, ali pa zato, ker smo si prvič ogledali luknjo na koncu slepe doline, ampak zato, ker je bila zadnja za profesorja Vebra. Bila je zadnja redna ekskurzija, a prav zato posebna. Še bolj smo cenili vsako besedo, šalo in kritiko. Tako je bilo, odpravili smo se na Kras.
Začela se je kot vsaka druga, odhod ob 7.30 s kranjske avtobusne postaje. Počakajmo, da vsi, prikolesarijo, pritečejo, pridrvijo, nekateri najpoznejši tudi na motorjih. Vsi smo, gremo! Juhuuu, končno konec pouka, lahko zaspimo. Sladkih sanj je kmalu konec, prebudi nas glas profesorja, ta nas bo opremil z vsemi potrebnimi informacijami: »Po avtocestnem kraku Slovenika se odpravljamo v deželo dobrih vin in slastnega pršuta … prva postaja: Slivje.«
In že se peljemo. Po pol ure pomahamo Cankarju in zapustimo domačo Ljubljansko kotlino ter zajadramo v dinarsko-kraški svet. Prečkamo Postojnska vrata, ki so zelo pomembna za tranzitni promet med srednjo Evropo in severnim Jadranom. Pot nas pelje mimo Nanosa, pod njim pa opazimo vetrnice – vetrne elektrarne, ki jih v Sloveniji zaradi primanjkljaja stalnih vetrov ni veliko. Že za ovinkom se odpre pogled na Vipavsko dolino in Kras. Pri Kozini zavijemo na glavno cesto in s tem v Podgrajsko podolje, po katerem je v preteklosti tekla reka. Pri smerokazu zavijemo proti severu na še manjšo cesto. To lahko pomeni samo eno, prišli smo v Slivje.
Vasica je znana po cerkvi s prav posebnimi in drznimi freskami. V letih med drugo svetovno vojno jih je naslikal slovenski slikar, grafik in kipar Tone Kralj. V freske in okrogle reliefe križevega pota je podtaknil fašistična voditelja Mussolinija in Hitlerja – povzročitelja vojne in krivce za trpljenje slovenskega naroda. Po ogledu cerkve pa smo si pod vasjo ogledali še slepo dolino, ki se konča s strmo steno in ji zato rečemo slepa. Iz slepe doline v pravo jamo.
Obiska jame smo se še posebej veselili. Prijeten jamski hlad je presahnil reke, ki so nam tekle po obrazu zaradi neznosne vročine. Vodiči pa so nas spomnili, kaj je stalagmit, kaj pa stalaktit ter nas sprehodili po poteh in mostovih skozi ene največjih podzemnih dvoran v Evropi. Škocjanske jame je izdolbla reka Reka, ki tukaj ponikne, potem pa se v Italiji spet pojavi kot Timava. Žal pa je bilo jame prehitro konec. Ob izhodu in misli na vzpon čez vseh 400 stopnic do roba pa so na obraz spet pognale kaplje znoja. Na vrhu smo si ogledali udornico, ki je nastala, ko se je delu jame zrušil strop. Nato je sledila težko pričakovana malica.
V Sežani smo imeli eno uro za potešitev lakote, s tem pa smo že vstopili na Kras. Po našem, slovenskem Krasu je ta oblika površja dobila ime, saj so jo prvič raziskovali prav tukaj. Na Krasu smo si ogledali tipično naselje Štanjel in Ferrarijev vrt. Pravimo, da so to akropolska naselja, saj jih najdemo na vrhu griča, od koder so imeli dober razgled na sovražnika ali prijatelja. Danes dober razgled omogoča občudovanje okoliških vinogradov ter sega vse od morja pa do gričev Vipavske doline. Poletna vročina je zaradi koprene začela usihati, mi pa smo se odpravili proti predzadnji točki na svoji poti.
Ogledali smo si spomenik, postavljen v spomin na grozote soške fronte, ki je na tem območju divjala v času prve svetovne vojne. Na koncu nam je profesor Veber razložil še geološki nastanek Vipavske doline in zakaj v Goriških brdih sadje in trta tako dobro uspevata. Še poslednje dejanje – ogled Hublja in zahvala.
Nad Ajdovščino smo se zapeljali od skrivnostnega izvira Hublja. Šumelo je, ptičje petje je odmevalo v ozadju, bilo je lepo, čudno, izgubljeno v neskončnosti trenutka, bilo je zadnje. Na obrazu nekaterih naveličanje, drugi pa so cenili zadnje besede in bili ganjeni, ker je bila ta zadnja. Zadnja redna ekskurzija. Bilo jih je veliko, v Sloveniji in po Evropi. Toliko dijakov, toliko spominov. Ne vem, če bi jih lahko naštel s prsti na rokah. Profesor Veber pa nas ni naučil le tistega, kar je moral, ali pa kar se učijo tudi drugod. Dal nam je več, povedal nam je: »No, tukaj so izumili torto saher.« Cenili smo vsako uro. Hvala, bilo nam je v čast.
