»Zdaj imam vsaj razlog, da se še kdaj vrnem.«
Kranjski gimnazijci tradicionalno spoznavali domovino
Ekskurzija po Notranjski in Dolenjski
Avtorica: Eva Jere iz 3. f
V torek in sredo, 24. in 25. septembra 2024, smo imeli dijaki tretjega letnika organizirano ekskurzijo na Notranjsko in Dolenjsko. Najprej smo se mimo Ljubljanskega barja, Rašice in Ribnice zapeljali v Kočevje, kjer smo se ustavili v Pokrajinskem muzeju. Tam smo si za začetek ogledali kratek film, v katerem so bile predstavljene lepote Kočevskega, kot so dinarski jelovo – bukovi gozdovi, visoke kraške planote ter kraška polja. Nato nas je vodička popeljala po muzeju in nam na razstavi o kočevskih Nemcih, ki so nekoč tu živeli, povedala veliko novega. Še posebej zanimiv mi je bil krošnjarski koš, ki je imel zadaj skrit prostor, s pomočjo katerega so krošnjarji preprodajali prepovedane izdelke, npr. sol. Sicer pa nam je dala vedeti, da razmere na Kočevskem v zgodovini še zdaleč niso bile lahke. Ljudje so se množično odseljevali in že pred prvo svetovno vojno je nekaj kočevarskih vasi za vselej izginilo. Pot smo nadaljevali do gradu Snežnik, kjer smo imeli voden ogled gradu. Ne le, da je celotna okolica gradu čudovita, tudi grad sam je zelo razkošen. Vsi prostori, tako jedilnica in prostor za poroke ter Anin in Hermanov salon, so lepo okrašeni. Nagačene živali smo težko prezrli, saj v sobah le-te predstavljajo glavni okras. Od grajskih soban sta mi bila najbolj všeč Anin in Hermanov salon. Vendar pa se naša ekskurzija tu še ni zaključila, naša naslednja in meni najzanimivejša postojanka je bila Križna jama. Obuli smo škornje in se s svetilkami podali v temo pod zemeljsko površje. Videli smo okostje jamskega medveda, ki se je tu več stoletij ohranilo zaradi primernih pogojev, kot sta nenehna tema in konstantna nizka temperatura. V tej jami, še posebej prepoznavni po svojih podzemnih jezerih, me je najbolj očarala vožnja z ladjico. Vodička nas je z vesli zapeljala malo naprej po jami in uživali smo v turkiznem odsevu vode ter svetlikajočih biserih na stropu, ki nastajajo zaradi nekih bakterij. Za nekaj časa pa nas je celo spodbudila, da smo ugasnili svoje svetilke in se prepustili popolni temi jame, kakršna je navadno. Res se ne opazi razlike, če mižiš ali gledaš v to temo. Četudi mi je bila jama še tako všeč, sem bila vesela, ko sem spet ozrla sončno svetlobo.
Naša ekskurzija se je počasi bližala koncu, zadnji postanek smo naredili v Rakovem Škocjanu. Po hribu smo se spustili do Malega naravnega mostu, ki v višino meri kar 42 metrov, nato pa smo se vrnili v Kranj. Ekskurzija se mi je zdela zanimiva, saj smo obiskali dele Slovenije, v katere sama ne zahajam prav pogosto. Kljub temu da je bilo veliko vožnje in da vreme ni bilo najlepše, smo se imeli karseda lepo. Všeč so mi bili vodeni ogledi v Pokrajinskem muzeju v Kočevju, na gradu Snežnik in v Križni jami. Tudi Rakov Škocjan je bil zares mogočen, škoda le, da se nismo zapeljali še do Velikega naravnega mostu. Pa vendar, zdaj imam vsaj razlog, da se še kdaj vrnem na Notranjsko.
Ekskurzija po Koroški
Avtor: Matic Ogris iz 2. c
V sredo, 25. 10. 2024, smo se dijaki drugega letnika odpravili na ekskurzijo po Koroški. Ker je do tja dolga pot, smo porabili veliko časa za vožnjo, med katero smo se peljali mimo velikega števila slovenskih znamenitosti, med drugim tudi mimo Termoelektrarne Šoštanj. Po nekaj urah vožnje smo prispeli do rudnika v Mežici, kjer so nas natrpali v vagončke (8 v en vagon) in zapeljali globoko v notranjost rudnika, v katerem so včasih kopali svinec. Rudnik je bil na pogled zelo zanimiv, saj je kamnina taka, da se nikoli ne sesede, kar pomeni, da je bilo veliko dvoran, ki so imele luknje izvrtane kar v steno. Posebnost tega rudnika je tudi, da je večinoma usmerjen gor in ne dol. Potem smo v Ravnah na Koroškem imeli kosilo, ki je bilo dobro, nato pa smo se odpeljali proti svojemu naslednjemu cilju, in sicer Libeličam. Kraj je znan predvsem po tem, da so z vztrajnim delom uspeli premakniti mejo tako, da so danes Slovenci in ne Avstrijci, saj naj bi to ozemlje po koroškem plebiscitu pripadlo Avstriji. Zraven majhne cerkve v tej vasi je tudi manjša kostnica, ena od treh ohranjenih cerkvenih kostnic v Sloveniji. Naš zadnji postanek je bila še ena navadna cerkev, ta pa je posebna zaradi tistega, kar je pod njo, in sicer temelji ene najstarejših krščanskih cerkva v Sloveniji in pa tudi nekaj starih slovanskih in plemiških grobov. Po tem obisku smo se odpravili na domov.
Ekskurzija po Gorenjski
Avtorici: Lote Benedik in Zala Pivk iz 1. f
V torek,, 24. 9. 2024 smo se z avtobusom odpeljali na ekskurzijo polno dejavnosti in zanimivih ogledov. Najprej smo šli proti Selški dolini. Peljali smo se skozi Škofjo Loko v Železnike. Tam smo šli v muzej in izvedeli veliko o delovanju plavža, izdelovanju izdelkov iz železa in klekljarstva. Pokazali so nam stroj, ki izdeluje sponke za papir, in videli smo zelo lepe čipke. Izpolnjevali smo naloge na aplikaciji in prva naloga je bila, da smo se slikali pred plavžem. Nadaljevali smo proti Sorici in na Soriško planino. Hitro smo skočili iz avtobusa, da smo pogledali kip Ivana Groharja. Sorica je bila kljub dežju lepa destinacija za ogled. Pot smo nadaljevali naprej proti Bohinju in si ogledali ledeniško dolino ter Korita Mostnice. Tam smo šli na krajši pohod, kjer smo opravljali naloge in si ogledovali naravne znamenitosti. Zaradi dežja je bila pot veliko bolj blatna in mokra, vendar je bila vseeno položna in lepa. Na cesti nas je presenetila čreda krav, pot pa smo nadaljevali do kamna v obliki slončka. V Bohinjski Bistrici smo si privoščili kosilo. Po kosilu smo se odpravili proti Pokljuki, vmes pa smo si ogledali Bohinjsko jezero. Na Pokljuki nas je čakala vodička, ki nas je popeljala po barju. Tam smo videli različne rastlinske in živalske vrste. Pot okoli barja je bila zelo lepo urejena. Da obiskovalci ne bi hodili po barju so uredili prikupne lesene mostičke. Pot smo nadaljevali proti Bledu, kjer smo izvedeli veliko o Triglavskem narodnem parku. Tukaj smo se za izziv slikali pred muzejem. V muzeju smo videli različne vrste živali in rastlin, ki uspevajo oz. bivajo v Triglavskem narodnem parku. Predstavili so nam zavarovana in ogrožena bitja, ogledali smo si tudi film.
Proti koncu ekskurzije smo šli v Radovljico v njihovo graščino, kjer se med drugim nahaja čebelarski muzej. Muzej je zelo lepo urejen. Naša ekskurzija se je tukaj zaključila in v Kranj smo se vrnili polni zanimivih izkušenj.
