In memoriam, slovenske žrtve holokavsta
Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Robert Golob je kranjske gimnazijce počastil s svojim obiskom
Avtorica: Dora Stepanović iz 3. h/Fotografije: Rebeka Košir, Maruša Šink, Mak Detela, Luka Bavdaž, Manca Gorjanc
V sredo, 22. 1. 2025, je na Gimnaziji Kranj ob 80. obletnici osvoboditve nacističnih koncentracijskih taborišč in konca 2. svetovne vojne potekal dogodek In memoriam, slovenske žrtve holokavsta. Dijaki iz 3. h so pripravili razstavo o taborišču Auschwitz-Birkenau in pripravili pogovor z ukradenima otrokoma prof. dr. Janezom Žmavcem in Vladimirjem Guno. Prireditve so se udeležili tudi predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Robert Golob, izredni član SAZU prof. dr. Peter Vodopivec in drugi ugledni gostje, ki so z nami obeležili to pomembno obletnico. Dogodek sta odprla dijaka 3. letnika mednarodne mature Sabina Nadine Bogoev in Jaša Urh. Najprej sta slovesno odprla razstavo o taborišču, nato pa sta vse prisotne prijazno povabila v večnamenski prostor, v katerem se je odvijala glavnina prireditve. Obiskovalce je toplo pozdravil ravnatelj Gimnazije Kranj mag. Aljoša Brlogar, nato pa sta prisotne nagovorila še prof. dr. Peter Vodopivec in dr. Robert Golob. Prof. dr. Vodopivec je izpostavil, kako počasi se je uveljavljala resnica o nasilju v koncentracijskih taboriščih po 2. svetovni vojni in kako pomembne so spominske prireditve, kot je razstava naših dijakov, da se ta spomin ohrani. Govoril je tudi o Auschwitzu in taboriščih, v katera so internirali Slovence. Predsednik vlade dr. Robert Golob je poudaril pomembnost miru in spoštovanja do sočloveka. Izpostavil je, da vojno nasilje posebej prizadene najranljivejše – otroke. Ponovil je besede, ki po vojni odmevajo najdlje: »Nikoli več.«
Profesorica Barbara Logar je bila prva, ki je na Gimnaziji Kranj dala pobudo za ekskurzijo v Auschwitz. Zato smo na prireditvi izkoristili priložnost in jo vprašali, kje je dobila navdih za tako ekskurzijo. Razkrila je, da se razlog za to skriva v večnosti teme, ki se jo dijaki učimo pri zgodovini – vojne. Dijakom je želela približati grozote, ki so se takrat dogajale, in prikazati svet vojne na realen, pa čeprav krut način. Gimnazija Kranj je 4. septembra leta 1945 nudila prenočišče zadnji skupini ukradenih otrok, preden so jo naslednji dan mahnili naprej proti Celju, upajoč, da bodo spet združeni s svojimi sorodniki. Ti otroci so namreč pretekla tri leta preživeli v prevzgojnih zavodih v Nemčiji, ločeni od svojih staršev, ki so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau v gotovo smrt. Imeli smo priložnost, da smo izkušnje dveh ukradenih otrok slišali iz prve roke, preko pogovora s prof. dr. Janezom Žmavcem in Vladimirjem Guno, ki ga je vodila dijakinja 3. letnika mednarodne mature Manca Ilinčič.
Izvedeli smo, kako je potekalo vsakodnevno življenje ukradenih otrok ter kakšna je bila nemška prevzgoja. Večinoma so morali korakati in hkrati prepevati nemške koračnice ter seveda pomagati pri delu na poljih. Čeprav so si Nemci prizadevali, da bi otroke popolnoma prevzgojili, pri tem niso bili uspešni. Otroci so se namreč med seboj vseeno pogovarjali v slovenščini, pa čeprav so bili za to hudo kazovani. Gospod Guna je z nami delil izkušnjo, ki je poslušalcem slikovito prikazala trpljenje, ki so ga otroci v tistem času doživljali. Nekega dne je namreč hodil po stopnicah in ker se na nekem delu ni dovolj hitro obrnil, ga je paznica grdo porinila. Ob padcu si je zlomil roko in nogo ter dobil pretres možganov, od katerega je okreval še dolgo po vrnitvi v Celje. Prav tako je opisal izkušnjo vrnitve v telovadnico osnovne šole v Celju, kamor so jih pripeljali po osvoboditvi, da bi jih prišli iskat njihovi sorodniki. Gospod Guna je s svojo sestro čakal sam v prazni telovadnici, saj so mamo v Auschwitzu raztrgali psi, ker ni bila sposobna delati, očeta pa je ustrelil oficir, ker je želel videti svoje otroke. Čakala sta zelo dolgo, nihče ju ni prišel iskat, poslali so ju k daljnim sorodnikom, ki so ju zelo hitro dali v rejo. Oba sogovornika sta poudarila pomembnost širjenja izkušenj, kot so njune, saj se take grozote še kako prehitro pozabijo, prav tako pa danes ni več veliko ljudi, ki bi te spomine lahko delili z nami. Ključnega pomena je, da se zavedamo, kaj pomeni vojna, in si z vsemi močmi prizadevamo, da je nikoli ne bomo izkusili na lastni koži. Pogovor je zaključil prof. dr. Janez Žmavc z močnim sporočilom: »Bodočnost stoji na mladih!«
Slovesni govor prof. dr. Petra Vodopivca, izrednega člana SAZU in člana Skupnosti internirancev Dachau
Spoštovani gospod ravnatelj, spoštovani gospod predsednik vlade, spoštovani gospod župan, cenjena gospoda Žmavc in Guna, gospe profesorice in gospodje profesorji, gospa profesorica Nataša Kne, dragi dijakinje in dijaki. Dovolite, da začnem, čeprav rojen po drugi svetovni vojni in zgodovinar po poklicu, s spominom. Pripadam generaciji rojenih neposredno po vojni in mnogim med nami so starši pripovedovali o vojni in nasilju, ki so ga doživeli. Tako se živo spominjam pogovorov z očetom, ko nama je z bratom pripovedoval o internaciji v Dachauu, o okrutnosti taboriščnih SS-ovcev in blokovskih kapojev, nezadostni hrani in skrajno napornem fizičnem delu, hkrati pa tudi požrtvovalni solidarnosti med zaporniki. Toda v šoli smo o koncentracijskih taboriščih in skrajnem nasilju nad taboriščniki slišali mnogo manj, v središču pozornosti so bili okupatorsko nasilje, partizanski boj in protiokupatorsko gibanje v mestih.
Takšno seveda tedaj ni bilo le slikanje vojnega časa v šoli, takšna je bila politika spomina na vojno: vse pozornosti so bili deležni osvoboditelji, partizani in drugi protiokupatorski borci, medtem ko za trpljenje tragično umrlih in preživelih v taboriščih ni bilo posluha. Zbirka novel Mož, ki je strigel z ušesi, v kateri je dachauski zapornik, literarni kritik in esejist Vladimir Kralj popisal življenje v Dachauu, se je leta 1949 v založbi, ki ji jo je zaupal, nepojasnjeno izgubila in je, ko jo je ponovno napisal, izšla šele leta 1961. Podobno kot pri nas so bile strahote koncentracijskih taborišč in medvojni genocid Judov v prvem povojnem obdobju tudi drugod v Evropi, v ZDA in celo v Izraelu odrinjeni na obrobje javnega spomina. Kot je zapisal italijanski antifašist, zapornik v Auschwitzu Primo Levi, so se začele »prve novice o nacističnih uničevalnih taboriščih širiti že leta 1942«, toda »opisovale so tako okruten pomor«, da so se zdele malo verjetne. Po vojni pa so v razmerah novo pridobljenega miru prevladale težnje po čim hitrejši obnovi in pustiti vojne grozote čim prej za seboj. V takšnem ozračju za pričevanja taboriščnikov, ki so se vrnili iz taborišč, ni bilo pravega zanimanja, mnogi med njimi so se pod vplivom travmatičnih taboriščnih izkušenj sploh zavili v molk. Bilo je, kot da se uresničujejo cinične napovedi SS-ovcev, da preživelim taboriščnikom, ki bodo po vojni pripovedovali, kaj so doživeli, svet preprosto ne bo verjel. »Morda bo prišlo do dvomov, razprav in zgodovinskih raziskav, vendar nič ne bo gotovo, saj bomo skupaj z vami uničili tudi dokaze. Pa tudi, če se kakšen dokaz ohrani in če kdo od vas preživi, bodo ljudje dejali, da so stvari, o katerih pripovedujete, preveč pošastne, da bi jih verjeli,« so jim dejali.
Resnica o koncentracijskih taboriščih in holokavstu je, naj bo to danes še tako težko razumljivo, prihajala na dan počasi in še nekaj časa ni bila temeljito raziskana. Prva pričevanja o razmerah in množičnem ubijanju v taboriščih so bila sicer v svetu kot v Sloveniji objavljena že med drugo svetovno vojno in v letih po njej, toda zgodovinarji in drugi raziskovalci so začeli grozote taborišč bolj sistematično raziskovati šele od šestdesetih let preteklega stoletja dalje in do konca stoletja je izšla množica spominskih, zgodovinopisnih in literarnih del o življenju v taboriščih in holokavstu (samo bibliografija o Auschwitzu obsega več kot 10 tisoč naslovov). Muzej narodne osvoboditve v Ljubljani (današnji Muzej novejše in sodobne zgodovine) je prvo obsežnejšo razstavo o okupatorskih zaporih in taboriščih pripravil leta 1960 in tedaj je bilo ugotovljeno slovensko zaostajanje pri raziskovanju zaporniških in taboriščnih izkušenj slovenskih zapornikov. Od začetka sedemdesetih let je nato izšla vrsta spominskih in strokovnih zbornikov o nemških in italijanskih taboriščih, objavljene pa so bile tudi prve obširnejše razprave o Slovencih v italijanskih in nemških taboriščih. Raziskovalci so se pri raziskovanju življenja v taboriščih in umrlih in umorjenih zaradi uničene dokumentacije srečevali z nemajhnimi težavami. Zlasti v nemških uničevalnih taboriščih privedenih v taborišče, ki so jih takoj po prihodu usmrtili, večinoma niso niti popisali. V Auschwitzu, »največjem medvojnem morišču v Evropi«, je bilo med milijon 300 tisoč deportiranimi registriranih le 400 tisoč zapornikov, med umrlimi in pomorjenimi pa več kot 960 tisoč Judov. V Auschwitz je bilo, kot vemo, deportiranih milijon sto tisoč Judov, po številu jim je sledilo 140 tisoč Poljakov, 20 tisoč Sintov in Romov, okoli 10 tisoč sovjetskih ujetnikov in prav toliko zapornikov drugih narodnosti, med njimi 2300 z ozemlja današnje Slovenije (več kot 1300 jih je umrlo). Še posebej nedoumljivo je, da je bilo med taboriščniki več kot 230 tisoč mlajših od sedemnajst let ter otrok in dojenčkov, od katerih je bilo ob osvoboditvi živih le še 750. S področja današnje Slovenije je bilo v koncentracijska taborišča v Italiji, Nemčiji, na Madžarskem in na Hrvaškem interniranih okoli 59 tisoč prebivalcev, več kot 10 tisoč pa jih je umrlo (med njimi je bilo več kot 500 Judov).
Danes smo zopet priča brutalni vojni na evropskih tleh in ob nesprejemljivi brezbrižnosti nemajhnega dela sveta množičnemu pobijanju nemočnih civilistov in njihovih otrok v Gazi, spomin na grozote druge svetovne vojne, nacizma in fašizma pa se izgublja. V zadnjih osemdesetih letih smo se lahko neštetokrat, konec preteklega stoletja ob krvavem razpadanju Jugoslavije celo v naši neposredni bližini, prepričali, da spomin na še tako okrutno preteklo nasilje ne more preprečiti novih izbruhov nasilja, nasprotno: vedno znova je predmet zlorab, političnih manipulacij, celo izgovorov za nova nasilna dejanja. Toda spoštljiv spomin na množične žrtve nasilne preteklosti in njihovo trpljenje je nepogrešljivo orožje proti pozabi in nenadomestljiv del našega samozavedanja in odnosa do sveta. Zato iskrene čestitke in priznanje organizatorjem današnje spominske prireditve, dijakom in mentorjem, ki so pripravili razstavo.
