Znani kranjski gimnazijci
A B C Č D E F G H I J K L M N O P R S Š T U V Z Ž
priimek in ime | poklic | leto |
Aberšek Aleš | plavalec | 1995/96 |
Adreašič Mateja | notarka | 1990/91 |
Ahačič Adriana | sodnica | 1978/79 |
Ahačič Marija | kulturna ambasadorka | 1954/55 |
Andolšek Matej | zdravnik kirurg | 1975/76 |
Bavdek Srđan | veterinar | 1955/56 |
Bečan Nejc | dirigent | 2002/03 |
Bohorič Janez | direktor Save | 1960/61 |
Bole Vrabec Alenka | igralka, kulturna animatorka | 1954/55 |
Brešar Franc | matematik | 1954/55 |
Brinovec Slavko | geograf | 1954/55 |
Cahunek Toni | igralec, režiser in novinar | 1999/00 |
Ciglič Marjan | režiser | 1962/63 |
Csipö Dušan | odvetnik, tožilec | 1975/76 |
Copf Franz | nevrokirurg | 1972/73 |
Časl Rado | radijski napovedovalec | 1965/66 |
Česen Aleš | alpinist | 2000/01 |
Česen Nejc | alpinist | 2003/04 |
Česen Tomislav | alpinist | 1977/78 |
Delavec Mira | literarna zgodovinarka | 1996/97 |
Dermota Lovrenc | farmacevt | 1956/57 |
Destovnik Pavlin Zoja | zdravnica | 1981/82 |
Dimitrievska Tanja | igralka | 1986/87 |
Dremelj Bojan | direktor | 1977/78 |
Engelman Leon | glasbenik | 1949/50 |
Erjavec Karel | politik, minister | 1978/79 |
Feldin Aljoša | ekonomist | 1985/86 |
Fister Peter | arhitekt | 1958/59 |
Friškovec Robert | zaporniški duhovnik | 1991/92 |
Gašperšič Boštjan | arhitekt, glasbenik in risar | 1956/57 |
Gašperšič Dominik | profesor, stomatolog | 1958/59 |
Gašperšič Rok | direktor, lovec, pisec domoznanskih del | 1959/60 |
Geister Iztok | ornitolog, pesnik | 1962/63 |
Globočnik Damir | likovni kritik, muzealec, fotograf, umetnostni zgodovinar | 1982/83 |
Goličič Boštjan | hokejist | 2007/08 |
Gorenc Boštjan | komik | 1995/96 |
Grašič Primož | kitarist | 1986/87 |
Grims Branko | politik | 1980/81 |
Grlj Božo | režiser | 1976/77 |
Hacin Jožef | pisatelj, prevajalec | 1900/01 |
Hladnik Miran | literarni zgodovinar in univerzitetni profesor | 1972/73 |
Hočevar Janez | odvetnik | 1976/77 |
Jamnik Tomaž | alpinist | 1957/58 |
Janša Zorn Olga | zgodovinarka | 1956/57 |
Janškovec Žiga | igralec tenisa | 1989/90 |
Jeglič Žiga | hokejist | 2006/07 |
Jensterle Marko | novinar | 1976/77 |
Jerala Roman | znanstvenik | 1979/80 |
Ješe Leopold | doktor medicine, začetnik slovenske oftalmologije | 1904/05 |
Ješe Peter | zdravnik ortoped | 1975/76 |
Jevnikar Vesna | igralka | 1981/82 |
Jocif Aljana | novinarka | 1979/80 |
Josipovič Draško | arheolog | 1977/78 |
Jovanović Aljaž | igralec | 2002/03 |
Juvan Simona | radijska napovedovalka | 1967/68 |
Kacin Jelko | politik, evropski poslanec | 1973/74 |
Kajfež Bogataj Lučka | klimatologinja, Nobelova nagrajenka | 1974/75 |
Kalan Valentin | filozof, prevajalec in filolog | 1960/61 |
Kejžar Alenka | plavalka | 1996/97 |
Kejžar Nataša | plavalka | 1994/95 |
Klojčnik Ljuban | arhitekt, industrijski in grafični oblikovalec | 1960/61 |
Knap Bojan | zdravnik | 1977/78 |
Košorok Pavle | kirurg | 1962/63 |
Kovačič Miloš | ekonomist | 1953/54 |
Kralj Ivan | metalurg | 1900/01 |
Kramar Franc | politik, župan | 1978/79 |
Kranjc Matej | alpinist | 1975/76 |
Krišelj Urša | igralka, antropologinja | 1990/91 |
Križnar Polona | športna komentatorka | 1990/91 |
Krumpestar Vekoslav | zdravnik | 1952/53 |
Krušič Bogdan | matematik | 1951/52 |
Kuhar Nejc | turni smučar | 2003/04 |
Kuhelj Anton | konstruktor letal | 1921/22 |
Kuster Vladimir | matematik | 1944/45 |
Lavš Katarina | pedagoginja, publicistka | 1964/65 |
Lipovec Branko | odvetnik | 1977/78 |
Logar Miha | publicist, ustanovitelj Edirisa v Ugandi | 1992/93 |
Markič Peter | alpinist, predavatelj | 1974/75 |
Mayer Mirko | novinar | 2002/03 |
Mencinger Borut | geograf | 1960/61 |
Metlikovič Peter | podjetnik, predavatelj | 1978/79 |
Milić Petar | pianist | 1991/92 |
Moškon Eva | pevka | 2002/03 |
Mrkaić Mićo | ekonomist | 1985/86 |
Mulej Barbara | igralka tenisa | 1992/93 |
Ogris Boštjan | televizijski športni voditelj | 1994/95 |
Ogrizek Dušan | prevajalec, pravnik | 1958/59 |
Paternu Boris | literarni zgodovinar | 1945/46 |
Pavlič Vesna | pravnica, predsednica okrajnega sodišča | 1989/90 |
Pavlin Damjan | odvetnik | 1979/80 |
Perčič Marija, poročena Štremfelj | alpinistka, profesorica | 1975/76 |
Perko Drago | geograf | 1979/80 |
Petrač Dušan | znanstvenik | 1950/51 |
Petrič Darjan | plavalec | 1982/83 |
Petrič Ernest | politik, diplomat | 1954/55 |
Pibernik Barbara | organistka | 1987/88 |
Pibernik France | pesnik in pisatelj | 1948/49 |
Pikelj Franc | zdravnik | 1954/55 |
Pisk Bojan | pesnik | 1952/53 |
Pivk Valentin | ravnatelj Gimnazije Kranj | 1952/53 |
Podlipnik Berdarda | direktorica Komunale | 1976/77 |
Pogačnik Marko | kipar | 1962/63 |
Polenec Natalija | direktorica Tehniškega muzeja Slovenije, arhitektka | 1982/83 |
Por Marko | igralec tenisa | 1989/90 |
Potočnik Janez | politik, komisar EU | 1976/77 |
Potočnik Mihael | pravnik, politik | 1926/27 |
Prah Igor | režiser | 1962/63 |
Pretnar Tone | literarni zgodovinar, verzolog in prevajalec | 1964/65 |
Prezelj Iztok | alpinist | 1991/92 |
Prlja Andrej | zdravnik, spec. ortoped, mag. | 1980/81 |
Prosen Tomaž | fizik | 1988/89 |
Puhar Petra | organizatorka, glasbenica | 1979/80 |
Puhar Zmago | slikar | 1970/71 |
Ramovš Anton | geolog | 1945/46 |
Rems Miran | alpinist, zdravnik | 1974/75 |
Renko Luka | računalničar | 1991/92 |
Roblek Darja | odvetnica | 1974/75 |
Rogelj Roman | predavatelj na EF | 1986/87 |
Rogelj Živa | televizijska voditeljica, novinarka | 1991/92 |
Rozman Franc | ravnatelj Gimnazije Kranj, matematik | 1983/84 |
Rožej Vito | igralec, lutkar, politik, poslanec | 1991/92 |
Rudež Simon | atlet | 1983/84 |
Rus Josip - Andrej | pravnik, politik | 1910/11 |
Rus Marjan | pevec - basist | 1924/25 |
Sajovic Borut | politik, župan | 1978/79 |
Seliškar Marija | pesnica, urednica | 1965/66 |
Shrestha Ravi | kitarist | 1998/99 |
Sicherl Pavel | ekonomist | 1953/54 |
Sirc Ljubo | ekonomist | 1938/39 |
Slapar Janez | general slovenske vojske | 1967/68 |
Slavec Aleš | podjetnik | 1978/79 |
Slivnik Jože | kemik | 1947/48 |
Stepančič Lilijana | direktorica Grafičnega bienala | 1976/77 |
Šavnik Pavel | dermatovenerolog | 1900/01 |
Šemrl Peter | matematik | 1979/80 |
Šifrer Anton | pisatelj | 1930/31 |
Škrlep Rok | televizijski voditelj, komik | 2013/14 |
Šorli Jurij | zdravnik, direktor Bolnice Golnik | 1959/60 |
Štalec Ivan | matematik | 1929/30 |
Šter Andrej | politik, minister | 1976/77 |
Štiglic France | režiser | 1938/39 |
Štremfelj Andrej | alpinist, profesor | 1974/75 |
Štremfelj Anže | športni plezalec | 2001/02 |
Štremfelj Katarina | športna plezalka | 1998/99 |
Štremfelj Marko | alpinist | 1972/73 |
Štrukelj Jagoda | športna plesalka | 1998/99 |
Štular Erika | novinarka | 1990/91 |
Šubic Anton | odvetnik | 1974/75 |
Šubic Miran | novinar | 1975/76 |
Šumi Ignac | umetnostni zgodovinar | 1944/45 |
Švara Danilo | skladatelj, dirigent | 1919/20 |
Teran Janez | športnik, dr. veterine | 1958/59 |
Toman Mihael | biolog | 1972/73 |
Tomazin Iztok | alpinist, zdravnik | 1976/77 |
Trilar Tomislav | ornitolog | 1980/81 |
Trobec Špela | slikarka | 1992/93 |
Turel Matjaž | zdravnik, primarij | 1979/80 |
Tušak Matej | psiholog, predavatelj | 1986/87 |
Udir Alenka | plesna učiteljica | 1957/58 |
Urbanc Manca, por. Izmajlov | pevka | 1993/94 |
Urbanc Marina | filmska igralka | 1974/75 |
Vadnjal Gruden Zora | zdravnica | 1976/77 |
Valič Andrej | arheolog | 1949/50 |
Valič Andreja | zgodovinarka, direktorica Centra za nar. spravo | 1978/79 |
Valjavec Tadej | kolesar | 1995/96 |
Vencelj Peter | matematik, minister | 1957/58 |
Verdikon Oriana | zdravnica | 1972/73 |
Vodopivec Simona | pevka, pedagoginja | 1982/83 |
Vodopivec Tin | komik | 2000/01 |
Vurnik France | pesnik | 1952/53 |
Zagoričnik Simonović Ifigenija | pesnica, oblikovalka | 1971/72 |
Zaplotnik Jernej | alpinist | 1970/71 |
Zaplotnik Žiga | meteorolog | 2007/08 |
Zapušek Primož | ekonomist, vodja HP za Slovenijo in JV Evropo | 1991/92 |
Zavrl Franc | podjetnik | 1979/80 |
Zevnik Primož | profesor | 1991/92 |
Zupan Anton | vodja Rehabilitacijskega inženiringa na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča | 1972/73 |
Zupanc Darko | fizik, direktor RIC-a | 1978/79 |
Žalohar Jure | geofizik, paleontolog | 1995/96 |
Žemva Boris | kemik | 1958/59 |
Žontar Josip | zgodovinar, arhivar | 1913/14 |
Žumer Vladimir | zgodovinar, direktor Državnega arhiva | 1967/68 |
ŠAVNIK, Pavel (Kranj 1882 – Zagreb 1924)
Prvi maturant kranjske gimnazije leta 1901. Medicino je študiral na Dunaju in v Innbrucku, kje je leta 1912 diplomiral. Po diplomi je opravil še specializacijo v Pragi. Že kot študent je bil pomožni asistent na innbruški dermatoveneraloški kliniki. Med prvo svetovno vojno je vodil vojaški venerični oddelek na fronti. Po prvi svetovni vojni se je leta 1920 habilitiral za privatnega docenta in predaval na medicinski fakulteti v Pragi. Leta 1923 je postal redni profesor dermatovenerologije na medicinski fakulteti v Zagrebu in tudi predstojnik klinike. Ukvarjal se je predvsem z zdravljenjem in serodiagnostiko sifilisa. (Wassermannova reakcija) (ES, 13. del, str. 10)
PRETNAR, Tone (Kranj 1945 – Tržič 1992)
Literarni zgodovinar, verzolog in prevajalec Tone Pretnar se je rodil 9. avgusta leta 1945. Leta 1970 je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral iz slovenskega in ruskega jezika ter književnosti, leta 1988 pa je v Varšavi uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom »Mickiewicz in Prešeren«. V 70-ih letih prejšnjega stoletja je bil lektor za slovenski jezik v Varšavi, Gradcu in Krakovu, nato pa docent za primerjalno slovansko književnost in učitelj starejše slovenske književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani.
Po večini se je ukvarjal z verzologijo, sodeloval s poljsko akademijo znanosti in med drugim napisal obsežno razpravo o slovenskem in poljskem verzu. Jedro njegovega dela je v metriki oziroma verzologiji, (primerjalni) teoriji in zgodovini verznega oblikovanja besedil. Njegovi drugi literarnovedni interesi so bili usmerjeni v primerjalno slavistiko (študij slovensko-poljskih literarnih stikov, teorija in zgodovina prevajanja) ter v raziskave iz zgodovine slovenskega slovstva od Brižinskih spomenikov do najnovejših romanov. Poleg znanstvenih študij je objavil več knjig prevodov (poljska, češka, ruska, litovska in angleška pesniška in prozna besedila) in izvirne priložnostne poezije, za katero si je izbral termin grafomanija. Bil je tudi urednik.
Svojo znanstveno pot je torej začel na Poljski akademiji znanosti in umetnosti v Varšavi leta 1972 in kmalu postal mednarodno priznan strokovnjak za verzologijo. Preučeval je tudi poljsko-slovenske kulturne stike, pripravil učbenik slovenščine za Poljake ter sodeloval pri pripravi velikega slovensko-poljskega slovarja. V poljščino je prevajal Cankarjevo prozo, v slovenščino pa poezijo poljskih avtorjev. Za prevod »Kronike ljubezenskih pripetljajev« pisatelja Konwickega je dobil Sovretovo nagrado.
Do leta 1992 je kot lektor redno sodeloval s predavanji na SSJLK (Seminar slovenskega jezika, literature in kulture). Od leta 1986 je bil član žirije mednarodne literarne prireditve Vilenice. Leta 1987 je prejel priznanje poljskega ministrstva za kulturo in leta 1991 Sovretovo nagrado za prevode iz poljščine.
1. oktobra 1992 je odšel na Poljsko na Inštitut za slovansko filologijo Šlezijske univerze, kjer je začel delati kot profesor slovenskega jezika, literature in kulture. Tam je 16. novembra 1992 umrl.
Pokopan je v Tržiču, kjer je bil celo življenje zelo cenjen (prejel je Prešernovo nagrado Gorenjske za leto 1984, Plaketo mesta Tržič za leto 1991 in večkrat Kurnikovo priznanje domačega kraja). Bil je prvi potujoči knjižničar v Tržiču, honorarno je delal v občinski matični knjižnici ter v specialni knjižnici v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču. Od leta 1993 knjižnica v Tržiču nosi njegovo ime. Ob dvajseti obletnici Pretnarjeve smrti so v knjižnici odprli sobo, posvečeno znamenitemu meščanu.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Pretnar
JEŠE, Leopold (Naklo 1886 – Ljubljana 1958)
Maturiral v Kranju 1905, diplomiral na dunajski medicinski fakulteti 1911 in nastopil službo sekundarija v ljubljanski bolnišnici. Leta 1913 se je posvetil okulistiki, leta 1920 postal njen specialist in leto pozneje primarij in vodja očesnega oddelka. Med prvimi v takratni Jugoslaviji je od leta 1936 dalje intrakapsularno operiral sivi mreno in tudi odstop mrežnice. Od leta 1945 je bil redni profesor za oftalmonologijo na medicinski fakulteti v Ljubljani in predstojnik očesne klinike v Ljubljani. Napisal je prvi slovenski učbenik za študente medicine in stomatologije Oftalmologija (1946), učbenik za medicinske sestre Okulistika (1953) in poljudno delo Naše oko in vid. Kot pionir slovenske oftalmologije je napisal okoli 3o razprav, posebej pomembne so tiste o numularnem karatitusu. (ES, 4. del, str. 299)
STELE, France (Tunjice 1886 – 1972, Ljubljana)
Maturiral v Kranju 1906, na Dunaju študiral slovansko jezikoslovje in umetnostno zgodovino. Diplomiral leta 1911 in doktoriral leta 1912 z disertacijo Gotsko slikarstvo na Kranjskem. Po končanem študiju je delal kot deželni konservator za Kranjsko. Med 1. svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu, večinoma v Sibiriji. Po vrnitvi iz Sibirije leta 1919 v Ljubljano je prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo. Po letu 1937 j3 predaval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 1945 kot redni profesor. Utemeljil in vodil je sekcijo za zgodovino umetnosti pri SAZU. Kot konservator je zagovarjal načelo »konservirati, ne restavrirati«. Spomenike je pojmoval kot zgodovinske in kulturne priče preteklosti, zato naj ostanejo takšni, kot so. S svojim koservatorskim delovanjem je prehodil vso slovensko ozemlje od Müllsttata na avstrijskem Koroškem preko Zgornjega Jezerskega, Crngroba, Turnišča do minoritske cerkve na Ptuju, cistercijanskega samostana v Stični. Rezultate svojega dela in odkritij na številnih objektih po Sloveniji je objavljal v člankih v Zborniku za umetnostno zgodovino. F. Stele se je seznanil in pozneje sodeloval z arhitektom J. Plečnikom, kar je bilo zanj še dodatni izziv, da je svoje raziskovanje posvetil vlogi umetnosti v arhitekturi. Izsledke in odkritja svojega dela je objavljal v številnih strokovnih revijah ali samostojnih knjigah, med katerimi so za Slovenijo posebno pomembne Oris zgodovine umetnost na Slovenskem (1924), Monumenta artis Slovenicae I. – II. (1935- 1938), Gotsko stenski slikarstvo (1972), Slovenski impresionisti (1970). Celotni opus Steletovih del obsega okoli 600 enot in mnogi njegovi učenci, umetnostni zgodovinarji, ki so nadaljevali njegovo delo. Leta 1940 je dr. Stele postal redni član SAZU. Bil je član ali dopisni član več tujih umetnostnih akademij ali združenj. Leta 1962 je prejel zlati doktorat dunajske univerze, 1969 častni doktorat ljubljanske univerze,1966 Prešernovo nagrado in odlikovanje red zaslug za narod z zlato zvezdo ter leta 1969 Herderjevo nagrado. (Es, 12. del, str. 308/09)
Maturiral je leta 1911. Po maturi je pričel študirati pravo na Dunaju, vendar je bil kot politični osumljenec poslan v vojaški delovni oddelek. Po vojni se je udeležil bojev za slovensko severno mejo in potem leto 1921 končal študij prava v Ljubljani; po diplomi je študiral še filozofijo in se posvečal zlasti razmerju med etiko in pravom. Do okupacije l. 1941 je služboval kot sodnik v Ljubljani. Po okupaciji je zastopal slovenske sokole na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte in postal njen predsednik. Leta 1942 je postal na osvobojenem ozemlju poverjenik za sodstvo SNOO, januarja 1943 po podpredsednik IO OF. Na zasedanju Avnoja v Jajcu je bil izvoljen za podpredsednika in člana zakonodajne komisije Avnoja. V funkciji člana Avnoja je delal še na Visu in Beogradu. Do leta 1953 je bil podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine SFRJ, med leti 1954 do 1958 po predsednik republiškega zbora Ljudske skupščine LRS. Kot nekdanji aktivni član sokola je po vojni deloval v Zvezi za telesno vzgojo Partizan, dve leti tudi kot predsednik. Svojo bogato družbenopolitično udejstvovanje je predstavil v knjigi Pričevanja in spomini (1989). J. Rus je nosilec spomenice 1941 in reda narodne osvoboditve.
(Vir: Osebnosti M – ž, MK Lj. 2008, str. 985)
Maturiral v Kranju leta 1911. Zemljepis in zgodovino je študiral na Dunaju, kjer l. 1919 tudi doktoriral. Med leti 1919 in 1925 je študiral še pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1930 tudi promoviral. Znanje iz pravne in gospodarske zgodovine je dodatno izpopolnjeval še v Pragi, Gradcu, Dunaju in Heidelbergu. Pestra pot gimnazijskega profesorja je prehodil od Niša, Celja, Maribora in Ljubljane do Kranja, ki jo je zaključil leta 1950. Med drugo svetovno vojno je opravil pomembno nacionalno-varstveno delo, ko je za osrednji matični urad v Kranju rešil pred uničenjem mnoge župnijske knjige z območja Gorenjske; v tam času je vodil tudi podružnico celovškega Gauarchivav Kranju. Krajši čas je bil privatni docent in pozneje predavatelj na Pravni fakulteti in znanstveni sodelavec na inštitutu za politično ekonomijo Ekonomske fakultete v Ljubljani. Na pobudo kranjskega župnika A. Koblarja je napisal obsežno, nadvse izčrpno in pregledno Zgodovino mesta Kranja (1939). Področje Žontarjevaga raziskovalnega dela je bila pravna zgodovina, pravna arheologija, pravno narodopisje kot tudi obravnava srednjeveških pravnih ustanov ter nastajanje srednjeveških pravnih norm. Proučeval je tudi obrambo proti Turkom iz česar je nastalo delo Obveščevalna služba in diplomacija avstrijskih Habsburžanov v boju proti Turkom (1973).
(Vir: Enck. Slov. 15. del, MK Lj. 2001, str. 375)
Maturiral leta 1920, leta 1925 pa je bil v Frankfurtu ob Majni promoviran za doktorja političnih in državnih ved, leta 1930 pa je prav tu na Hochovem konservatoriju diplomiral iz kompozicije, dirigiranja in operne režije. Kljub njegovi doktorski disertaciji o politiki in družboslovju je ostal le komponist in dirigent. Vse od leta 1925 je bil z občasnimi prekinitvami dirigent ljubljanske Opere, med leti 1957 – 59 pa tudi njen direktor. Vse od leta 1947 je poučeval dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, od leta 1962 do 1972 kot redni profesor. Kot komponist je D. Švara prešel več obdobij: v tridesetih letih je bil privrženec bolj radikalnih smeri (neoklasicizem in delno ekspresionizem), kar potrjuje tudi sodelovanje z Mednarodnim društvom za sodobno glasbo. Iz tega obdobja sta med drugim 1. in 2. simfonija in opera Kleopatra. V naslednjem obdobju se je Švara nagibal k neo- in postromantiki in slovenski folklori. Iz tega obdobja so poleg mnogih drugih del operi Veronika Deseniška, Slovo od mladosti in Simfonia da camera in modo istriano. D. Švara je mojstrsko priredil več slovenskih ljudskih pesmi, mrd. Moj očka ima konjička dva, Sirota Jerica, Variacije na narodno O Martinu Kebru. Bil je izvrsten pianist, klavirski spremljevalec in tudi glasbeni kritik. Leta 1973 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado.
(Vir: Encikl. Slov. 13. del, MK Lj. 1999, str. 172)
Maturiral v Kranju 1925, diplomiral iz pedagogike in filozofije na filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1930, leta 1931 pa še iz petja na Državnem konservatoriju pri profesorju Betetti in se tako uveljavil predvsem kot odličen operni in tudi koncertni pevec zahvaljujoč se svojemu izredno močnemu glasu. V ljubljanski operi je debitiral leta 1931 in do leta 1935 predstavil večje število najzahtevnejših basovskih vlog v operah: Rusalka, Knez Igor, Havanščina, Parsifal. Med leti 1935 do 1939 je bil najprej član zagrebške Opere, potem pa Dunajske državne opere. V tem času je večkrat gostoval tudi v Ljubljani, mdr. s 4 basovskimi vlogami v Hoffmannovih pripovedkah. V slovenščino je prevedel besedila opere Wagnerjevega Parsifala, Rossinijevaga Viljema Tella in Verdijevega Rigoletta. Na gramofonskih ploščah je bilo posnetih več interpretacij njegovih opernih vlog. (ES, 10. del, str. 332)
KUHELJ, dr. Anton (Opčine 1902 – 1980, Ljubljana)
Maturiral 1922 v Kranju, leta 1927 diplomiral iz elektrotehnike na Tehnični fakulteti v Ljubljani, kjer leta 1936 tudi doktoriral. Leta 1949 je postal član SAZU in bil med leti 1961 – 80 tudi njen podpredsednik. Bil je dopisni člana več akademij znanosti in umetnosti v nekdanji Jugoslaviji in član plenuma Akademij znanosti in umetnosti v SFRJ. Leta 1933 je postal docent na Tehnični fakulteti ljubljanske univerze, leta 1946 pa redni profesor za mehaniko na tej fakulteti. Med leti 1952 – 54 je bil rektor Tehniške visoke šole v Ljubljani, od 1954 do 56 pa rektor ljubljanske univerze. Čeprav je bil dr. Kuhelj po stroki elektrotehnik se je posvetil povsem mehaniki; bil je pionir v razvoju te znanosti v Sloveniji. Proučeval in se posebej uveljavil z delom na področju hidrodinamike turbinskih strojev, dinamike gibanja tekočin skozi statorje, rotarje in kaskadne rešetke. Na fakultetah doma in v tujini je predaval na dodiplomskih in podiplomskih tečajih matematiko, teoetično in tehnično mehaniko, mehaniko togih, elastičnih in plastičnih teles, ter dinamiko in hidrodinamiko letalstva. Dr. Kuhelj spada med ponije slovenskega letalstva. S Stankom Bloudkom je sodeloval pri izdelavi jadralnih, športnih, turističnih in šolskih letal in zanje pripravljal aerodinamične in trdnostne izračune. Sodeloval je pri revijah Applied Mechanics Review, Zentralblatt für Mathematik in pri družbi Gesellschaft f'ür angewandte Mathematik und Mechanik v Berlinu. V opus njegovega delovanja spada …. Bil je predsednik Jugoslovanskega društva za mehaniko in njegov prvi častni predsednik. Leta 1973 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo; bil je zaslužni profesor in častni doktor ljubljanske univerze.
(Vir: Osebnosti A – L, MK Lj. 2008, str. 581; Encikl. Slov. 6.del, MK Lj. 1992, str. 65)
Maturiral je 1926 v Kranju, pravo je študiral v Rimu, na Dunaju in v Ljubljani, kjer je leta 1933 tudi doktoriral. Takoj po diplomi se je vključil v levosredinsko delavsko gibanje in je kot odvetnik v Kranju zagovarjal delavce, zato je bil leta 1941 kot organizator delavsko-kmečkega gibanja aretira. V tem času je sodeloval tudi pri levo usmerjenih glasilih kot so Ljudska pravica, Književnost, Sodobnost. Po okupaciji je bil izgnan v Srbijo, od koder se je 1942 vrnil v Slovenijo in se aktivno vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Leta 1943 je postal predsednik Narodnoosvobodilnega sveta slovenskega za Primorsko Slovenijo. Bil je član Avnoja in SNOS. Med leti 1945 in 46 je bi zvezni javni tožilec, nato pa sekretar jugoslovanske delegacije na pariških mirovnih pogajanjih. Od leta 1947 do 1950 je bil vodja stalne jugoslovanske misije pri OZN, pozneje pa pomočnik jugoslovanskega ministra ter veleposlanik v Indiji in Burmi. Do leta 1979, ko je postal profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, je opravljal odgovorne funkcije v skupščini in IS SRS, med drugim tudi jugoslovanski član v arbitražnem sodišču v Haagu. Kot razgledan politik in diplomat je pisal o slovenskih manjšinah, boju za pravične meje, samoodločbi narodov in prizadevanjih za mir. Spoznanja, ugotovitve in dosežke pri svojem delu je opisal v knjigi Delo, spomini, srečanja(1978).
(Vir: Osebnosti M- Ž, MK Lj. 2008, str. 1263)
Maturiral je leta 1930 v Kranju in leta 1934 diplomiral iz matematike in fizike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot srednješolski profesor je poučeval najdlje na gimnaziji v Ljubljani, na Višji pedagoški šoli in na Prirodoslovno matematični fakulteti v Ljubljani pa je predaval metodiko pouka fizike. Štalec je bil izredno življenjski in sodoben profesor matematike. Kot svetovalec za matematiko na osnovnih in srednjih šolah je prenašal na učitelje novosti tako v vsebini kot pri podajanju le-te. Štalec je bil avtor ali soavtor številnih učbenikov iz matematike in fizike ter zbirk nalog. Vse te knjige so pisane nadvse razumljivo, primerno generaciji, zato so doživele več ponatisov. Ob ponudbi različnih matematičnih učbenikov so se profesorji radi odločali za Štalčeve. Bil je častni član Društva Matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Za svoje življenjsko delo je prejel Žagarjevo nagrado. (Sedaj nagrada RS na področju šolstva)
(Vir: Encikl. Slov. 13. del, MK Lj. 1999, str. 134)
Maturiral je leta 1939, nato pa študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani vzporedno pa še igro pri Osipu Šestu. Bil je član Avantgardnega gledališča mladih, med NOB pa član kulturniške skupine in novinar. Od leta 1973 je na AGRFT v Ljubljani kot redni profesor poučeval filmsko režijo in igro. Kot režiser je najprej režiral za Filmski obzornik in kratke dokumentarne filme (Maščujmo in kaznujmo, Mladina gradi) Štigličev prvi celovečerni film Na svoji zemlji je istočasno tudi prvi slovenski zvočni dolgometražni igrani film in prvi film s partizansko tematiko na Slovenskem. S podobno tematiko je še več njegovih filmov, mdr. Dolina miru, Balada o trobenti in oblaku, Ne joči,Peter. Štiglic je posnel prvi slovenski zgodovinski film Amandus in tudi prvi slovenski socialnokritični film za otroke Pastirci. Je prav gotovo prvi med slovenskimi režiserji, ki je prenesel na film mnoga dela slovenskih književnikov (C. Kosmač, F. Bevk, M. Kranjec idr.). Režiral je več TV-nadaljevank (Bratovščina sinjega galeba, Strici so ni povedali, …) Štiglic ni režiral samo v Sloveniji; režiral je za skopski Vardar film in hrvaški Jadran film, katerega Deveti krog je bil nominiran celo za oskarja. Za svoje delo je Štiglic leta 1962 prejel Prešernovo nagrado, leta 1975 nagrado Avnoja, v Pulju tri zlate arene in leta 1978 Badjurovo nagrado.
(Vir: Osebnosti od M do Ž, MK Lj. 2008, str. 1141)
Maturiral je leta 1939 v Kranju, na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral 1943, doktoriral pa na univerzi v Freiburgu v Švici. Že leta 1941 se je vključil v delo OF. Konec leta 1944 je postal pravni referent 5. prekomorske brigade, marca 1945 pa prevajalec v štabu 7. korpusa. Zaradi organiziranja opozicije ob prvih povojnih volitvah je bil na Nagodetovem procesu 1947 obsojen na smrt, pozneje pomiloščen na 2o let prisilnega dela in 1954 izpuščen, 1991 sodno rehabilitiran. Leta 1955 je odšel v Veliko Britanijo, kjer je med leti 1965 in 1983 predaval na univerzi v Glasgowu, nato pa je bil v Londonu direktor Centra za raziskovanje pokomunističnih gospodarstev. Težišče Sirčevega raziskovanja je gospodarstvo, kar je razvidno tudi iz njegovih del: Economic devolution in Eastern Europe (1969), Outline of International Trade (1973), Outline of International Finance (1974), Yugoslav Economy under Self-Managment (1979). Napisal je tudi dve spominski deli: Nesmisel in smisel (1968) in Med Hitlerjem in Titom (1989).
(Vir: Osebnosti od M do Ž, MK Lj. 2008, str. 1028/29; Encikl. Slov. 16. del, ML Lj. 2002, str. 184)
Kot gimnazijec kranjske gimnazije je bil interniran v Dachauu. Po vrnitvi je leta 1945 v Kranju maturiral, leta 1950 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz umetnostne zgodovine in z disertacijo o ljubljanski baročni arhitekturi leta 1960 na tej fakulteti tudi doktoriral. Sredi šestdesetih let se je s štipendijo sklada A. von Humboldta izpopolnjeval v Tübengemu. V šestdesetih letih je delal kot konservator predvsem za mesto Ljubljano in njeno okolico, nato pa od leta 1963 do 1994 najprej kot docent in nazadnje kot redni profesor zgodovine slovenske umetnosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na tej fakulteti je ustanovil Znanstveni inštitut. Težišče Šumijevih raziskovanj je bila zlasti baročna arhitektura na Slovenskem in analiza razvoja slovenskega urbanizma. Ko je sledil elementom prvobitnosti slovenske umetnosti, je v arhitekturi ugotavljal enovitost in enotnost kulturnozgodovinskih in regionalnih posebnosti, ne da bi pri tem prezrl vpliv evropskih slogovnih pobud. Potrebno je poudariti, da je dr. Šumi mdr. sodeloval z J. Plečnikom pri prenovi ljubljanskih Križank in M. Marušičem pri prenovi Železniške postaje v Ljubljani. Med pomembna Šumijeva dela je potrebno omeniti: Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani (1954), Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem (1966), Baročna arhitektura (1969), Pogledi na slovensko umetnost (1975), Po poti baročnih spomenikov Slovenije (1992), Slovenije, Umetnostni vodnik (1992), Obdobje zrelega baroka (2007) idr. Za svoje obsežno delo je N. Šumi leta 1990 prejel Steletovo nagrado, leta 1997 nagrado RS za znanstvenoraziskovalno delo in leta 2001 nagrado Izidorja Cankarja.
(Vir: Osebnosti od M do Ž, MK , Lj, 2008, str. 1155; Encikl. Slov. 13. del, MK, Lj., 1999, str. 166)
Boštjan Gašperšič (Kropa, 1938 - 1983) je bil arhitekt, glasbenik in risar. Delal je skupaj z arhitektom Edom Ravnikom pri izgradnji Portoroža, je avtor številnih družinskih hiš.
(Vir: http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf)
Dominik Gašperšič (Kropa, 19. 02. 1940). Profesor, stomatolog. Leta 1966 je diplomiral, leta 1981 pa doktoriral na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1970 dalje je zaposlen na Medicinski fakulteti na Katedri za zobne bolezni in normalno morfologijo zobnega organa. Od leta 1996 dalje je njen redni profesor. Med leti 1998- 2004 je bil tudi predstojnik omenjene katedre. Področje njegovih raziskav so bolezenske spremembe zob, razvojne in antropološke zobne napake in klinična problematika zobovja. Leta 2001 je prejel Lavričevo priznanje, ki ga za uspešno pedagoško delo podeljuje Študentski svet medicinske fakulteta v Ljubljani.
(vir: gorenjci.si Osebnosti od A do L, Ljubljana 2008)
Rok Gašperšič (Kropa, 9. 8. 1941), ing. gozd. Direktor, lovec, pisec domoznanskih del. Rok je rojen v Kropi, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo v Kranju in Fakulteto za gozdarstvo v Ljubljani. Kot dopolnilno izobrazbo ima še šolo za poslovodne kadre v gospodarstvu pri GZS, strokovni izpit in več seminarjev za delo pri zunanjetrgovinskih poslih in v gospodarstvu. Dosedanje zaposlitve: Biro za gozdarsko načrtovanje v Ljubljani (1970-71), Slovenijales Ljubljana (1971-75), Lesnina Ljubljana (1975-80), SOZD »GLG« Bled - (1980-89), predsednik Poslovodnega odbora in glavni direktor sozd GLG (1985-89) po ukinitvi sozdov pa komercialni direktor LIO Škofja Loka (1989-1992), predstavnik Waldcommerce AG (1992-93), direktor Wertholz d.o.o. (1993-2004). V letih 1992 – 2006 je bil predstavnik Waldcommerce AG za Srednjo Evropo. Upokojil se je februarja 2004. Deloval je tudi na političnem področju, bil je delegat v Zboru Občin RS, svetnik občine Radovljica, sodnik porotnik okrožnega sodišča v Radovljici in predsednik KS Srednja Dobrava. Rok je zelo dejaven v kulturi in lovstvu. Je član pevskega zbora iz Krope od leta 1961 in član Lovske družine Kropa od leta 1961. Bil je več mandatov predsednik LD Kropa in z dodatnim izobraževanjem dosegel naziv lovski mojster. Leta 2009 je v samozaložbi izdal knjigo Mišače in rodbina Pegam - Monografija vasi, leta 2011 v založbi LD kropa knjigo O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico. Med strokovnimi članki velja omeniti Gozd in Kropa – prispevek za Kroparski zbornik in članki in komentarje v časopisih Lovec, Kmečki glas, Družina itd. Rok je fotograf in njegov fotografski opus je vizualni dokument o našem bivanju, dogodkih in naravi, njegova zbirka obsega preko 40.000 tisoč enot. Preko 2000 svojih posnetkov o Kropi, Kroparjih in njihovemu življenju je podaril v strokovno uporabo Kovaškemu muzeju v Kropi. Rok ima bogato zbirko različnega domoznanskega gradiva, del slikovnega gradiva je viden tudi v tem delu.
(vir: Kadrovska evidenca SOZD GLG Bled)
Lovrenc Dermota, farmacevt, je bil rojen leta 1938 v Kropi. Bil je direktor farmacevtskega podjetja Farmadent d.o.o. in kasneje direktor Mariborskih lekarn.
(Vir: http://dar-radovljica.si/Kdojekdo/KROPARSKI%20KDO%20JE%20KDO.pdf)
»Bili smo prvi od povojnih maturantov kranjske gimnazije ... pisana povojna dijaška druščina, zbrana z vseh vetrov, iz partizanskih host in taborišč in tujih vojsk …. napol vojaki napol otroci …. vse drugo, samo čisto pravi dijaki ne« je leta 1976 v Jubilejnem zborniku 75 Gimnazije Kranj zapisal dr. Boris Paternu. Maturiral je leta 1946, slavistiko končal na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1951 in leta 1960 na tej fakulteti tudi doktoriral. Od leta 1961 je bil zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 1972 do upokojitve kor redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Od leta 1985 je redni član SAZU. Je zaslužni profesor ljubljanske univerze, častni doktor Primorske univerze, ambasador RS v znanosti, prejemnik Kidričeve nagrade in od leta 1996 nosilec častnega znaka svobode RS. Dr. Paternu je proučeval zlasti Prešerna, kritiko, starejše slovensko pripovedništvo in tudi sodobno liriko. Plod njegovega šestdesetletnega znanstvenoraziskovalnega dela so številna dela, ki so obogatila slovensko literarnozgodovinsko stroko; med njimi: antologija Slovensko pesništvo upora 1941—1945, I – IV, (1987-1997), dvojezična antologija slovenske poezije Na zeleni strehi vetra/Auf dem grunen Dach des Windes (1980), Pogledi na slovensko književnost I-II (1974), Od ekspresionizma do postmoderne (1999), Estetske osnove Levstikove literarne kritike (1962), France Prešeren in njegovo pesniško delo I—II (1976, 1977), France Prešeren (1994), v nemščini.
(Vir: Osebnosti M--Ž, MK, Lj., 2008, str. 800; Encikl. Slov. 8. del, MK, Lj., 1994, str. 271)
Maturiral je leta 1946 v Kranju, diplomiral iz geologije leta 1950 na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti v Ljubljani in na tej fakulteti leta 1956 tudi doktoriral. Najprej je bil zaposlen na Geološko-paleontološkem inštitutu ljubljanske univerze, od leta 1961 pa na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, od leta 1970 do 1992 kot redni profesor za geologijo in peleontologijo. Dr. Ramovš je raziskoval zlasti stratigrafsko razdelitev paleozoiskih in mezozojskih skladov v Sloveniji ter preučeval karbonske in permske ramenonožce v Sloveniji in delih Jugoslavije. Opisal je več novih taksonov, po njem so poimenovali eno družino, tri rodove in pet novih vrst. Objavil je številne poljudnoznanstvene članke, zlasti v Proteusu, znanstvene razprave in preko 10 strokovnih knjig; med njimi: Geološki razvoj slovenskega ozemlja (1958), Zemlja skozi milijone let (1960), Geologija (1978), Slapovi v Sloveniji (1983), Hotaveljačan skozi čas (1995), Graščina Polhov Gradec. Kamnita in kulturna dediščina (Soavtor, 2007). Ramovš je zaslužni profesor ljubljanske univerze ter prejemnik Levstikove in Kidričeve nagrade.
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj., 2008, str. 930)
Maturiral je na Gimnaziji Kranj leta 1948, leta 1955 diplomiral iz kemije na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1965 doktoriral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Trideset let je delal na Inštitutu Jožefa Stefana v Ljubljani, od leta 1958 kot vodja odseka za kemijo fluora. Leta 1969 je pričel predavati anorgansko kemijsko tehnologijo na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, po letu 1974 kot redni profesor. Predaval je tudi na številnih evropskih univerzah. Dr. Slivnik se je posvečal predvsem temeljnim raziskavam fluora, žlahtnih plinov in hidrazinijevih spojin. Uvedel je metodo, ki je omogočala sintezo ksenonovega heksafluorida, in reševal vprašanja, povezana s proizvodnjo fluora ter izluževanjem urana iz domačih rud, kar je predstavljalo za tisti čas izjemen tehnološki in praktični dosežek. V programu Mednarodne agencije za jedrsko energijo na Dunaju se s sodelavci raziskoval ločitev radioaktivnega ksenona in kriptona ter pripravo njunih stabilnih trdnih spojin. Razvijal je postopke za predelavo sulfatnih in fluoridnih industrijskih odpadkov v sekundarne surovine. Slivnikovo znanstveno raziskovalno delo potrjuje več kot dvajset pridobljenih patentov. Leta 1980 je prejel Kidričevo nagrado.
(Vir: Osebnosti M---Ž, MK, Lj., 2008, str. 1041)
Maturirala l. 1957 v Kranju, diplomirala iz zgodovine leta 1962 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1968 tudi doktorirala z disertacijo o delovanju zgodovinskih društev na Slovenskem v 19. stoletju. Po nekajletnih zaposlitvah na gorenjskih osnovnih šolah je poučevala štiri leta na kranjski gimnaziji. Po odhodu z gimnazije je bila knjižničarka na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 1980 naprej pa predavateljica, nato docentka, in od leta 1994 izredni profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Čeprav je bila prof. Janševa relativno kratek čas na gimnaziji, je poleg odličnih pedagoških sposobnosti pokazala, da ji je cilj raziskovanje in prav to dvoje je mnoge njene dijake potegnilo v študij zgodovine in področje raziskovanja. Že kot profesorica kranjske gimnazije je pričela raziskovati njeno zgodovino, ki je bila – do druge svetovne vojne – objavljena v Jubilejnem zborniku 75 Gimnazije Kranj (Izdala in založila gimnazija Kranj l. 1976.). Področje raziskovalne dejavnosti dr. Janševe je bila agrarna reforma, zgodovina turizma, problematika krajevne zgodovine, zgodovina delovanja zgodovinskih društev v Sloveniji ter zgodovina kranjske gimnazije. Med letoma 1972 do 1979 je bila glavni urednik Kronike, časopisa za slovenski krajevno zgodovino. S tega področja tudi njeno obsežnejše delo Historična društva na Kranjskem. Plod njenega raziskovalnega delovanja je tudi več učbenikov in bibliografij (tudi v soavtorstvu).
(Vir: Osebnosti A--L, MK, Lj., 2008, str. 399/400; Encikl. Slov., 4. del, MK, Lj., 1990, str. 286)
Na Gimnaziji Kranj je maturiral l. 1951, 1956 je diplomiral iz fizike na ljubljanski univerzi, 1971 pa doktoriral na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu. Po diplomi je štiri leta poučeval na Gimnaziji Kranj, nakar je odšel na študij v Združene države Amerike. Od leta 1975 dela dr. Petrač v laboratoriju za reaktivni pogon (Jet Propulsion Laboratory) ameriške vesoljske agencije NASA v Pasadni ko višji znanstveni svetnik, kjer je bil tudi prvi rezervni kandidat za polet v vesolje. Spada med vrhunske strokovnjake za področje vesoljske tehnike; mdr. načrtuje in razvija opremo in postopke za uporabo v breztežnih razmerah v vesoljskem prostoru, zlati na vesoljskem taksiju in mednarodni vesoljski postaji. Odkril je metodo za hlajenje merilnika na umetnem satelitu s tekočim helijem pri izredno nizkih temperaturah; metoda je dobila ime po njem. Dr. Petrač ni nepoznan širšim znanstvenim krogom. Je član new yorške Akademije znanosti, član raziskovalnega združenje Sigma ski in drugih ameriških in svetovnih znanstvenih združenj. Za svoje znanstveno raziskovalno delo je leta 1990 prejel Mendelsshonovo nagrado (za dosežke v kriofizikli), leta 1993 pa medaljo NASE-e. Dr. Petrač se rad vrača na Gorenjsko. Z vsakokratnim vračanjem se ji oddolži za »njeno državljanstvo« z določenim predavanjem na kranjski gimnaziji ali pa nekje na širši Gorenjski.
(Vir: Osebnosti M---Ž, MK, Lj., 2008, str. 830)
Na Gimnaziji Kranj je maturiral leta 1952 in leta 1960 diplomiral iz biologije na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti v Ljubljani. Najprej je delal na Inštitutu za biologijo človeka na Medicinski fakulteti v Ljubljani in Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer je bil od leta 1980 do 1982 tudi ravnatelj, pozneje pa kustos. Leta 1980 je osnoval speleobiološki laboratorij v jami Tular pri Kranju, kjer je gojil in proučeval jamske živali, predvsem človeško ribico. Bil je urednik revije Naše jame, mojster umetniške fotografije, artist Mednarodne zveze za fotografsko umetnost in publicist. Napisal je večje število poljudnoznanstvenih člankov predvsem za Proteus; objavil je tudi več prevodov. Leta 1988 je napisal knjigo Kraški svet. Pojavi, značilnosti, življenje v podzemlju. Mestna občina Kranj mu je leta 2008 podelila naziv častnega meščana.
(Vir: Osebnosti A—Ž, MK, Lj. 2008, str. 10)
Na kranjski gimnaziji je maturiral leta 1953, iz slavistike je diplomiral leta 1958 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1963 pa doktoriral na univerzi v Zagrebu. Od leta 1969 je predaval slovenistiko na univerzi v Novem Sadu, po letu 1981 na univerzi v Osijeku, od leta 1992 pa na Pedagoški akademiji v Mariboru. Proučeval je skoraj vsa področja slovenske književnosti in se posvečal stilnim analizam; obravnaval je tudi vprašanja samega razvoja slavistike, literarne teorije in kulturologije. Razvil in utemeljil primerjalno jugoslavistiko. Dr. Pogačnik je poleg lastnih literarnozgodovinskih del uredil tudi več izdaj literarnih del, mdr. Freisinger Dankmaler (1968), Starejše slovensko slovstvo (1980), Slovenačka književnost v 30 zvezkih, izbor, (1979—1987). Med pomembnejša Pogačnikova literarnozgodovinska dela spadajo: Zgodovina slovenskega slovstva I—VIII (1968—1972) (Skupaj z dr. Zadravcem), Jernej Kopitar (1977), Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo (1972), Differenzen und Interferenzen (1989), Kulturni pomen Slomškovega dela (1991), Slovensko slovstvo v obdobju razsvetljenstva (1995), Slovenska književnost I (1998) in III (Soavtor) (2001). Od leta 1997 je bil dr. Pogačnik redni član SAZU, od leta 1996 član Akademije znanosti v Gotingenu, je zaslužni profesor mariborske univerze, od leta 1998 ambasador RS v znanosti in prejemnik Herderjeve nagrade (1996).
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 867/67)
Maturiral je leta 1953 v Kranju, diplomiral pa leta 1959 iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Večji del svoje delovne dobe je posvetil radijskemu novinarstvu, mer letoma 1991 in 1995 je bil direktor Radia Slovenija. V slovenski literaturi se je uveljavil kor pesnik, prevajalec in kritik. Objavil je tri pesniške zbirke: Pred zidom in onkraj (1969), Vsegazavedanje (1972) in Ubežnik v poeziji (1993). Dramatiziral je več del slovenskih pisateljev in za radio priredil več romanov. Veliko je F. Vurnik tudi prevajal, zlasti iz slovanskih jezikov (M. Lalič, G. Kovačić, T. Arsovski, I. A. Bunin, N. V. Gogolj idr.). Pisal je tudi eseje in spremne besede ter komentarje za literarne oddaje po radiu. Kot kritik se je posvečal literaturi in gledališču; v gledaliških kritikah je zasledoval predvsem skladnost ali neskladnost besedila s celotno odrsko podobo. Tovrstne kritike je objavil v knjigi Odmevi iz parterja, kjer so zajete uprizoritve slovenskih dramatikov od 1958 do 1983. Svoja doživetja in izkušnje je po dnevnikih zapisih objavil v knjigi Življenje kot eksperiment (1997).
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 1297; Encikl. Slov. 14. del, MK, Lj. 2000, str. 402
Na kranjski gimnaziji je maturiral leta 1954, leta 1960 diplomiral iz farmacuje na Fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Kovačič se je uveljavil kot odličen farmacevt in nič manj odličen gospodarstvenik. Vse od leta 1964 je bil zaposlen v tovarni zdravil Krka v Novem mestu. Leta 1984 je postal predsednik poslovodnega odbora in od leta 1989 do upokojitve leta 2005 generalni direktor. Premišljeno in zato zelo uspešno je vplivala na modernizacijo podjetja, raziskovalno in razvojno dejavnost, uvajanje sodobnih tehnologij in razvoj strokovnih potencialov. S tehnologijo in izdelki je uveljavil Krko zlasti na vzhodnih tržiščih (Poljska, Ukrajina, Rusija). Pod Kovačičevem vodstvom je Krka veliko vlagala ne samo v lastni strokovni in tehnološki razvoj temveč posredno tudi izven Krke same, zlasti v šport in izobraževanje. Na desetine študentov je dobivalo Krkine štipendije, za posebne dosežke pa so prejemali študentje in diplomanti Krkine nagrade. Kovačič je bil v svojem času predsednik Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije. Za svoje delo le leta 1991 prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije, isto leto tudi Minarikovo odličje in leta 2002 srebrni častni znak svobode RS.
(Vir: Osebnosti A—L, MK, Lj. 2008, str. 538)
VELIČKOVIĆ PERAT, dr. Milivoj
Na kranjski gimnaziji je maturiral leta 1957, diplomiral na Medicinski fakulteto v Ljubljani leta 1963 in leta 1982 na tej fakulteti tudi doktoriral. Deset let je bil zaposlen v zdravstvenem domu v Kranju, od leta 1973 pa na Pediatrični klinike Kliničnega centra v Ljubljani kot vodja oddelka za razvojno nevrologijo. Leta 1990 je postal izredni profesor za razvojno nevrologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, isto temo pa je predaval tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Posebej se dr. Veličković posvetil otroški in razvojni nevrologiji in se ob tem specializiral za zgodnjo diagnostiko in pravočasno obravnavo otrok s cerebralno paralizo in drugimi razvojnimi motnjam rizičnih novorojenčkov. Od leta 1994 je dr. Veličković član izvršilnega odbora Mednarodnega združenja za otroško nevrologijo v Bruslju.
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK. Lj. 2008, str. 1244)
POLENEC, Andrej
Maturiral je na Gimnaziji Kranj leta 1964 in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani 1971. Najprej je dela v tovarni Sava v Kranju, od leta 1985 v Iskra Commerceu v Ljubljani, po letu 1981 pa je vodil Iskra Commerce v Parizu. Izkušnje na omenjenih delovnih mestih, ki so mu dale širok pogled na gospodarske razmere in dogajanja doma in v tujini in še posebej na povezavo domačega gospodarstva s tujimi, so bile dovolj prepričljive, da je leta 1987 postal glavni direktor Telematike in dve leti pozneje mešene družbe Iskratel v Kranju. V času vodenja te družbe se je družba povezala z d. d. Siemens, se tehnološko in kapitalsko izpolnila in postala evropsko konkurenčna na trgih visoke tehnologije telekomunikacij, še posebej na vzhodnoevropskih in bližnjeazijskih trgih. Tudi danes, v času gospodarske recesije, je Iskratel še vedno eden od stebrov kranjskega gospodarstva. Leta 2997 je A. Polenec prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije.
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 875)
SLAPAR, Janez
Maturiral 1968 na kranjski gimnaziji, leta 1977 diplomiral na Višji upravni šoli in leta 2004 na Fakulteti za upravo v Ljubljani. Od leta 1971 je delal v Teritorialni obrambi RS, med letoma 1980 in 1988 je bil načelnik Pokrajinskega štaba, od leta 1990 pa poveljnik Teritoriane obrambe za Gorenjsko. V času slovenskega osamosvajanja in po osamosvojitvi je od leta 1990 do 1993 opravljal naloge načelnika republiškega štaba TO in zastopal poveljnika slovenske TO. Leta 1998 je postal vojaški svetovalec, leta 2006 pa obrambni svetovalec stalne misije RS pri OZN v New Yorku. Čin brigadirja Slovenske vojske je dobil leta 1993. Je nosilec zlatega častnega znaka svobode RS.
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 1039)
POTOČNIK dr. Janez
Maturiral je leta 1977 na kranjski gimnaziji, diplomiral iz ekonomije na Ekonomski v Ljubljani leta 1983 in na isti fakulteti leta 1993 tudi doktoriral. Najprej je dela na Službi družbenega knjigovodstva, od 1984 na Inštituti za makroekonomske raziskave in razvoj v Ljubljani (vmes je bil pet let tudi na Inštitutu za ekonomske raziskave), kjer je bil do leta 2001 tudi direktor. Rezultati dela na omenjenih področjih in še posebej njegova vizija prihodnjega razvoja Slovenije so botrovali vladi RS, da ga je imenovala za vodjo ožje skupine za pristop Slovenije v Evropsko unijo, kar je med leti 2002 – 2004 uresničeval tudi kot minister za evropske zadeva. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo l. 2004 je postal evropski komisar za širitev Evropske unije, nato pa leta 2005 komisar za znanost in raziskovanje, kar pomeni ali vsaj moralo bi pomeniti eno najpomembnejših področij Evropske unije. Potočnikovo delo na tem področju je potrdilo njegove sposobnosti in kvalitete, zato je leta 2010 postal komisar za okolje in prostor, kar je gotovo eno najodgovornejših področij Evropske unije.
(Vir: Osebnosti M – Ž, MK Lj. 2008, str. 284)
TRILAR, dr. Tomislav
Maturiral je leta 1981 na kranjski gimnaziji, leta 1987 diplomiral in leta 1995 doktoriral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Po letu 1987 je delal v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, od leta 2000 kot muzejski svetovalec; od leta 1995 vodi kustodiat za entomologijo. Proučuje bioakustiko pojočih škržatov in ektoparazite ptičev in sesalcev, predvsem taksonomijo in favnistiko klopov in muh kožuharic. Je sodelavec pri raziskovanju naravnih ciklov zoonoz v Sloveniji. V soavtorstvu je objavil delo Narava na dlani. Gozdne ptice v Sloveniji (2004) in Skrivnosti gozda (3007)
(Vir: Osebnosti M—Ž, MK, Lj. 2008, str. 1199)
JEVNIKAR, Vesna
Na Gimnaziji Kranj je maturirala leta 1982 in diplomirala na Akademiji za gledališče, film in televizijo v Ljubljani 1987. Po diplomi je bila do leta 1990 v svobodnem poklicu, nato do leta 1997 članica Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, po letu 1998 pa je zaposlena v Prešernovem gledališču v Kranju. Ob svoji redni zaposlitvi v Prešernovem gledališču sodeluje še z lutkovnimi gledališči, v filmih, na televiziji in radiu. V svoji igralski karieri je odigrala vrsto zahtevnih vlog, mdr.: naslovno vlogo v Heddi Gabler (H. Ibsen), Ofelija v Stroj Hamlet (H. Muller), Dorina v Tartiffeu (Moliere), Eliza Dolittle v Pygmalionu (G. B. Shaw), naslovna vloga v Gospodični Juliji (A. Strindberg), Mama v Lepem dnevu za umret (V. Moderndorfer, tudi režiser, ki je o vaji dejal: »To je besedilo, ki se ga ne da vaditi na klasičen način. Tudi na vajah je treba biti, to velja še najbolj za Vesno Jevnikar, tisočprocentno zares …Vloga Mame se giblje po robu … V tem je njena psihologija, njen značaj …«). Igrala je tudi v filmih: Sreča na vrvici, Do konca in naprej, Ruševine … Leta 1986 je V. Jevnikar prejela Borštnikovo nagrado, leta 1986 in 2001 pa Severjevo nagrado.
(Vir: Osebnosti A—L, MK, Lj. 2008, str. 420/21; Repertoar sezone 2009/10 PG Kranj, str. 33)
ŠALI, dr. Andrej
Maturiral leta 1982 v Kranju, diplomiral leta 1987 iz kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani in leta 1991 doktoriral iz biofizike na Birkbeck College-u univerze v Londonu.
Maturiral je na kranjski gimnaziji leta 1955. Leta 1962 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je kasneje leta 1980 tudi doktoriral. V vmesnem času je opravil specializaciji iz interne medicine s subspecializacijo iz kardiologije in specializacijo iz infektologije z epidemiologijo. Od leta 1963 je bil zaposlen v UKC Ljubljana, natančneje na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, kjer je bil deset let vodja tamkajšnje intenzivne enote - Respiracijskega centra. Leta 1993 je postal izredni profesor iz predmeta Infektologija z epidemiologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Po izvolitvi v naziv izrednega profesorja je postal predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja ter predsednik Infektološke sekcije Slovenskega zdravniškega društva. Bil je mentor številnim doktorandom. Prav tako je bil ustanovitelj Tropske in potovalne medicine v slovenskem prostoru, ki je kasneje prerasla v izbirni predmet na Medicinski fakulteti, za kar je bil s strani Ministrstva za zdravje tudi odlikovan. Leta 1985 je za svoje delo prejel državno odlikovanje: »Orden zaslug za narod s srebrno zvezdo«. Leta 1997 je prejel Lavričevo priznanje Medicinske fakultete za pedagoške, raziskovalne in strokovne dosežke. Svoje delo je zatem nadaljeval kot predstojnik katedre iz istega predmeta, delo s študenti je tako opravljal do upokojitve.