Aritmija, ki daje ritem molku in pisanju
Literarni zbornik Gimnazije Kranj letos ustvarjalo 21 pesnikov in pisateljev ter 9 ilustratorjev
V sredo, 24. 5. 2023, je v šolski knjižnici potekala prireditev ob izidu že osmega literarnega zbornika Gimnazije Kranj, ki letos nosi naslov Aritmija. Prireditev sta povezovali Iza Lota Kovač iz 1. b in Dora Stepanović iz 1. c, v okviru podelitve pa so se jima pridružili tudi avtorji in ilustratorji, ki so s svojimi deli soustvarjali zbornik skozi šolsko leto, in prebrali ter predstavili svoje ilustracije in tekste – letos je bilo pisateljev in pesnikov kar 21, ilustratorjev pa 9. Zbornik je nastajal pod mentorstvom profesorice Bernarde Lenaršič, ki je prav tako nagovorila prisotne. Poleg nje so k nastanku Aritmije prispevali še profesorica Martina Lušina Basaj kot lektorica in recenzentka, profesorici Ana Žunič in Žana Strgar kot pobudnici šolskega natečaja π-jezija, Jernej Kejžar kot dolgoletni sodelavec in oblikovalec gimnazijskih zbornikov ter profesorici Anita Omejec in Monika Jerala kot mentorici ilustratorjev. Dogodek se je zaključil s podelitvijo avtorskih izvodov zbornika vsem zasluženim za njegov nastanek.
O ritmu
uvodnik k Aritmiji mentorice Bernarde Lenaršič, prof.
Morda je tisto, kar loči kaos od kozmosa, ritem; ritem kot enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa (SSKJ). Ritem molka in pisanja. Ritem kot urejenost in enakomernost kot koordinate varnosti, predvidljivost pričakovanega, zvokov, vzorcev, oblik.
Prav literarne oblike kot prvina ritma so letošnji ključ, po katerem so dela razvrščena v zborniku; njihov obseg zaniha od kratkih pesemskih prek daljših proznih nazaj h kratkim. Pa tudi vsaka od uporabljenih literarnih oblik je ritmični okvir, ki sooblikuje unikatna dela 21 mladih literarnih ustvarjalcev, nekatera izmed njih pa so nadgrajena z likovnimi interpretacijami 9 ilustratorjev.
Prav je, da na tem mestu omenimo dela, ki so bila do začetka maja tudi širše prepoznana kot kvalitetna. Dela Brine Mohar so bila objavljena v Kranjskih vajah v okviru Jenkovih dnevov, prav tako so bila – skupaj s pesmimi Ize Lote Kovač – uvrščena na regijsko srečanje Urška. Izabela Letonja se je s pesmijo 2:03 uvrstila na tekmovanje za Malo Veroniko, haiku Rebeke Cankar s podobo peščene ure je bil nagrajen na natečaju za najboljši srednješolski haiku, kratka zgodba Le en večer Ane Poljanšek je bila na natečaju Karitas uvrščena med najboljše štiri.
Zbornik se začenja s klasično japonsko kratko obliko. Haiku s pet-, sedem- in petzložnimi verzi ujame poetične paradokse, napetost med trenutkom in minljivostjo, podobo in spremljajočo mislijo, občutjem in refleksijo (Rebeka Cankar: zmanjkuje časa / počasi me zasipa / peščena ura). Njegovi kratkosti sledita dve manj klasični obliki, ki se vsaka s svojega zornega kota spogledujeta z matematiko – pri Kosovelovih konsih se navdihujeta pesmi, ki za izražanje nasprotij in (nes)končnosti uporabljata matematična znamenja, π-ezija pa kot formalna pesniška igra število π z njegovimi v neskončnost segajočimi decimalkami preslika v besede (Alja Šlenc: Čas …): število črk v n-ti besedi je enako n-ti decimalki števila pi, za števko 0 pa se uporabi besedo z desetimi črkami. Svobodne oblike, ki sledijo, svoj verzni ritem opirajo samo na vsebino (Iza Lota Kovač: Petkova izgubljanja), nato pa se verz izravna v prozo. Dogodki se ritmično zgostijo v dramatične zgodbe (Jan Košir: Beli grad) in poetične črtice (Brina Mohar: O dekletu, ki je hotelo ljubiti), nato pa se spet razpršijo in skrčijo v rimane pesmi (Uma Černe Klofutar: Ujetnik), celo sonete. Čisto zadnji razdelek pripade likovni pesmi, v kateri se združi literarnost z likovnostjo in črke kot semena regratove lučke odpihne veter, praznina, tišina (Izabela Letonja: Lučka).
Naj jih – v še neprepoznanem ritmu – odnese naprej v poletni večer, naj se nekje nekoč oprimejo rodovitnih tal.
