»Avtorjeve teze se jasno izrisujejo vzporedno s potencialno rešitvijo problema.«
PEN nagradil najboljše srednješolske eseje, med njimi angažirani esej Ambroža Mediča iz 3. b
V petek, 13. maja 2022, sva se z mentorico prof. Bernardo Lenaršič udeležila podelitve priznanj za najboljši srednješolski esej. Tekmovanje je razpisal Slovenski center PEN, podelitev priznanj pa je potekala v okviru programa na 54. Mednarodnem srečanju pisateljev, ki je letos ponovno potekalo na Bledu.
Slovenski center PEN je bil ustanovljen z namenom, da ljudi ozavešča o aktualnih dogodkih, združuje pesnike in pisatelje ter podpira njihovo svobodo izražanja že vse od prve svetovne vojne dalje. Mednarodni ugled Slovenskega centra pa se izkazuje s tem, da se sedež Odbora pisateljev za mir nahaja v Ljubljani.
Sodelujoči smo tokrat lahko izbirali med pisanjem eseja z naslovom Bosna in vse svetovne Bosne in eseja na prosto temo, pri obeh temah v kategorijah 1. in 2. letnika ter 3. in 4. letnika. Sam sem si izbral slednjo in napisal esej z naslovom Avtoriteta in vodstvo. V njem sem sebe in bralca izpraševal, ali lahko družba deluje brez vodje in ali ima slednji pravico do prikrivanja določenih informacij. Esej je bil napisan pred volitvami, hkrati pa smo (bili) priča tudi vojnemu stanju na vzhodu Evrope, zato je tema še toliko bolj aktualna. Žirija je v utemeljitvi nagrade zapisala: „Skozi celotno besedilo se prepletata individualna in politična angažiranost. Avtorjeve teze se jasno izrisujejo vzporedno s potencialno rešitvijo problema. Njegova drža je vseskozi konstruktivna in konkretna. / .../ Upoštevajoč zahtevno tematiko eseja je žirija v besedilu prepoznala konsistentno razvojno usmerjenost, ki je nadgrajena z izbornim in čistim jezikom.“
Poleg priznanja smo zmagovalci dobili še podpisano delo predsednika mednarodnega PEN-a, kurdskega pisatelja Burhana Sönmeza, roman z naslovom Istanbul Istanbul. Ob podelitvi priznanj smo slišali tudi odlomke zmagovalnih esejev, sledila sta druženje z mednarodnimi in domačimi gosti ob kosilu. Posebej v čast mi je bilo, da sem se lahko pogovarjal z Nobelovim nagrajencem za mir za leto 2021 Dmitrijem Muratovom, pa tudi z znanimi slovenskimi pesniki in pisatelji, med drugimi z Borisom A. Novakom.
Osvojitev te nagrade mi ne predstavlja zgolj plakete, ampak veliko več. Priložnost. Dokaz. In ne nazadnje tudi neverjetno izkušnjo. Prav zato menim, da je to izvrstna priložnost, da vsi, ki radi literarno ustvarjamo in si želimo svojo razgledanost razširiti tudi preko slovenskih meja, to uresničimo. Vsem vam zato toplo priporočam, da se naslednje leto natečaja, ki bo beležil že 55. obletnico, udeležite tudi sami.
Avtoriteta in vodstvo
Lahko družba deluje brez vodje? Ima ta pravico do selektivnega prikrivanja določenih informacij družbi oziroma cenzure?
Ambrož Medič iz 3. b
Na kaj pomislite, če vam zaupam, da v Sloveniji v delo vlade zaupa le četrtina celotnega deleža prebivalstva, to pa nas popelje na samo dno na evropski ravni? Pa vi? Se najdete med tem deležem ali pa morda pred npr. uvedbo novega zakona pomislite še s svojo glavo? In če, ali dvomite o delu vlade zgolj zato, ker je predlog za uvedbo zakona podal predstavnik nepriljubljene stranke? Morda zgolj radi negirate njegove pobude? Ali družbi koristi vaše (ne)objektivno mnenje? Ali ste dolžni, da se (vsaj) trudite biti objektivni?
Tema eseja se mi je v današnjih časih tako rekoč kar sama ponujala. Ob vsem burnem dogajanju doma in po svetu bi namreč o vodstvu družbe in avtoriteti, ki jo imajo posamezniki v njej, lahko diskutirali precej dolgo. Avtoriteta je namreč v našem življenju prisotna neprestano, bodisi v obliki preproste podrejenosti, ki se poraja v razmerju med dijakom in profesorjem, bodisi z odkrito podrejenostjo zaposlenih direktorjem. A kljub zavedanju stanja ima tudi zaposleni praviloma koristi iz situacije. Kaj pa, ko se ravnovesje prevesi v kaos in bi voditelja bolje opisali z nazivom diktator? Je družba, v kolikor je za to sposobna, odgovorna za vzpostavitev ravnovesja? Zagotovo se že od samega začetka vzpostavitve družbene hierarhije prav to sprašuje vsak posameznik, ki od življenja pričakuje več kot zgolj izpostavitev začaranemu krogu garanja in sledenja izvoljenemu ali samoizvoljenemu predstavniku, ter je za to pripravljen ubrati tudi svojo pot, čeprav se zaveda, da bo deležen blatenja s strani režima, saj vodilnim predstavlja največjo grožnjo za izgubo avtoritete.
Seveda si večina med nami zaradi politike ne povzroča sivih las, saj za to ni potrebe. Vsaj v to nas prepričujejo mediji. Nikar pa ne pozabimo, da za njimi ne stoji nihče drug kot – politika. Celotna problematika se torej zares prične šele na točki, ko se vprašamo: "Je prav, da je usoda našega naroda v rokah le ene osebe? Ene stranke? Ene perspektive?" Gotovo pa se nam ne bi godilo bolje, če bi kot država funkcionirali brez vodje. Do katere mere smemo torej dopustiti avtoriteto vodstvu? Če pomislimo, je nenazadnje moč v rokah večine, vsaj ko se slednja tega prične zavedati.
Dandanes nas globalizacija neprestano povzdiguje na novo stopnjo ozaveščenosti in individualnosti, to pa zagotovo otežuje delo vsakemu vodji. Nenehno spraševanje in primerjanje naše situacije z boljšimi, ki jih najdemo v še razvitejših delih sveta, tako predstavljata glavno gonilo sprememb ali pa vsaj želje po njih. Nikoli pa se ne zavedamo, v kako (ne)totalitarnem režimu kljub vsemu delujemo. Seveda ga moramo negovati in ohranjati, saj lahko kak oportunist že ob naslednji šibkosti in nestrinjanju naroda ter zavezniških dežel prevzame vajeti. Za primer si lahko pod drobnogled vzamemo vojno stanje na vzhodu Evrope, kjer je voditelj v imenu države in državne vojske pričel s poskusom zavzemanja sosednje države, razlog pa naj bi bil blaginja naroda. Tokrat to seveda ne drži, saj so državljani z mnogimi protesti jasno nakazali, da se z vojno ne strinjajo. Seveda so bile prisotne tudi manipulacije medijev, tako zunanjih kot notranjih, ki so predstavljale poskus uvajanja diktature in spreobrnitve demokratičnih glasov na svojo stran. A zakaj se torej vojna ne konča, če si oba »demokratična« pola želita miru? Zaradi močne avtoritete. Avtoritete, ki vlada s strahom. Avtoritete, ki se zaveda, da ji je pot prosta, dokler večina ne udari s pestjo po mizi. Avtoritete, ki bo storila vse v svoji moči, da se to ne zgodi. Se je to dogodilo zaradi napačne izbire vodstva? Ali pa se morda raje vprašajmo, če imajo državljani prej omenjene države sploh možnost izražanja glasu? Ena stvar je gotova. Vodja naj bi deloval v korist naroda. Ko torej slednji postane nezadovoljen, nedvomno nastopi čas za zamenjavo predstavnika in težko pričakovane spremembe.
Na nas je torej, da zavzamemo svoje stališče in koristoljubnežem odvzamemo prekomerno moč. Moč, ki jim dovoljuje poljubno izbiro izpuščanja informacij med publiko. Morda pa bi se lahko osredotočili na omejevanje avtoritete in to sprejeli kot nov standard? Jasno je namreč, da včasih celo vrhovni poveljnik ni najboljši za določeno nalogo in bi mu pri danem opravilu že navaden laik dal vetra. Morda lahko v prihodnosti stremimo k družbeni hierarhiji v obliki kroga in ne več piramide. Tako bi lahko izničili superiornost posameznika na vseh področjih hkrati in odvzeli le specifično profesionalno avtoriteto, obenem pa ohranjali enakost med ljudmi, ki jo v današnji zmedi še kako potrebujemo. Zato cenimo, kar imamo, nikakor pa ne obrnimo hrbta napredku! Bodimo pazljivi pri zaupanju naše ranljivosti (sprejemanja podrejenega stanja avtoriteti) in izrazimo svojo željo na primer tudi na prihajajočih volitvah, kjer lahko pokažemo, kako pomembni so glasovi naroda. Konec koncev smo med najbolj demokratičnimi državami na svetu, opisujejo pa nas kot napredno, samostojno in stabilno deželo. Pa je to zaradi (ne)zaupanja vladi?