Burja, megla in dež nas ne ustavijo
Mepijevci kranjske gimnazije so se odpravili na Nanos.
Po vsaki poskusni odpravi sledi glavna odprava; to smo kandidati za srebrno priznanje MEPI v letošnjem šolskem letu začeli na vrhu visoke kraške planote Nanos in končali v naselju Grgar blizu Nove Gorice, kandidati za zlato priznanje pa so imeli za sabo že dan sončne hoje. Ko smo zgodaj zjutraj prispeli na Nanos, je bilo oblačno in pihal je močan veter, vendar smo vseeno polni energije in motivacije pričeli z glavno odpravo. Pot nas je vodila proti severovzhodnemu delu Nanosa, nato pa smo se spustili do naselja Sanabor in ponovno dvignili do naselja Col. Sledil je še zadnji vzpon do vrha Kovk, kjer smo zaključili prvi dan odprave. Planinska pot do vrha nas je vodila po kraških travnikih in gozdovih, nazadnje pa smo hodili po ozki stezici na robu planote. Takrat nas je ujela tudi manjša nevihta, ki pa nam na srečo ni prišla do živega.
Prvo noč smo zaradi slabih vremenskih razmer (naliv, burja …) prespali v hlevu in garaži pri gostoljubnem kmetu v bližini zadnje točke prvega dne. Preostanek dneva smo si skuhali topel obrok, pili topel čaj in se družili brez signala na telefonih. Naslednje jutro smo pot nadaljevali po južnih obronkih Trnovskega gozda. Sprva nam je razgled zakrivala megla, okoli poldneva pa se je razjasnilo in odprl se je prekrasen pogled na Vipavsko dolino in mesto Ajdovščina. Ob koncu dneva je sledil vzpon do planinske koče Antona Bavčerja na Čavnu, ko smo izkusili trdno moč svoje volje in živcev. Motiviranost, vztrajnost in skupinski duh so nas pripeljali do cilja in ob treh popoldne smo si že kuhali topel obrok pred planinsko kočo. Sledilo je postavljanje šotorov in skupinsko druženje ob večernem ognju, da nas je grel v hladni noči. Vse skupaj pa je popestril krst novopečenih MEPI-jevcev; ti so morali v enem izmed izzivov prepoznati lastnika umazanih nogavic.
Zadnji dan odprave smo pot začeli po makadamski cesti, s katere smo kmalu zavili na gozdno pot. Prva kontrolna točka je bil vrh Veliki rob. Vreme nam je šlo na roko, zato smo lahko z vrha opazovali razgled na Novo Gorico in njeno okolico. Nadaljevali smo po kraški pokrajini proti večjemu naselju Trnovo, potem smo se spustili vse do vasi Ravnica, Zagorje in na koncu do naselja Grgar, kjer se je naša odprava zaradi poslabšanja vremena zaključila. Na cilju sem končno lahko odvrgla nahrbtnik z ramen in se vsa premočena od dežja usedla na stol v lokalu. Kmalu je utrujenost zamenjalo nepopisno veselje ob spoznanju, da smo odpravo uspešno opravili. Po končani odpravi je sledila še diskusija, ki je tokrat potekala na avtobusu, ki nas je odpeljal proti Kranju. Glavna odprava je bila zanimiva izkušnja. Med njo smo morali biti pripravljeni na kakršne koli razmere – dež, burjo ali meglo. Ne glede na to, da nam vreme ni bilo ravno naklonjeno, smo odpravo vsi uspešno zaključili. Na cilju sem občutila zmagoslavje, da smo skupaj uspešno premagali sprva nepremagljive ovire in skupaj osvojili še eno stopnjo pri programu MEPI.
