»Če ne gre, spremeni pristop in najdi tisto svojo pravo pot.«

02. oktober 2019 / Avtor: Ema Balkovec in Manca Corn iz 3. c

Intervju s kranjskima gimnazijkama in športnicama Mio Krampl in Emo Klinec.

»Če ne gre, spremeni pristop in najdi tisto svojo pravo pot.«

O športu in šoli z Mio Krampl, 19-letnico, ki je letos končala gimnazijo, odkljukala maturo in maturantski ples, začela nabirati izkušnje prek študentskega servisa in dosegla do zdaj dva največja dosežka v karieri, in 21-letno Emo Klinec, ki je premagala hudo poškodbo kolena, se vrnila na skakalnico, dokazala, da sodi med najboljše skakalke sveta, ter prav tako na naši šoli dokončala maturitetni tečaj.

Kdo vaju je navdušil nad športom, s katerim se zdaj ukvarjata?

MIA: Pri meni je najprej začel plezati starejši brat, ki je bil precej dober. Tako sem enkrat na njegovo tekmi poskusila plezati na mali steni in mi je kar šlo, bilo je zabavno, zato so starši v prvem razredu vpisali tudi mene. Najprej je šlo bolj za hobi in igro, nato pa je ta hobi prerastel v strast in šport, s katerim se ukvarjam še danes.

EMA: Mene so prav tako navdušili v družini, saj imam starejšega brata in sestro, ki sta bila prav tako skakalca. Zdaj sta sicer že končala kariero in sta postala trenerja. Skakati sem začela pri šestih letih.

Ali je pri vajinem športu kakšna posebna, specifična stvar, zaradi katere vaju je izbran šport še posebej pritegnil?

MIA: Pri plezanju je tako, da je dokaj unikaten šport, vsak gib zase je čisto nekaj novega. Medtem ko plezaš, si res v steni oz. skali sam s seboj oz. s steno, kar predstavlja poseben občutek svobode, ko iščeš nove ideje, kako bi rešil te gibe, in mislim, da sta ravno svoboda v steni in neponovljivost gibov tisto, kar me je pritegnilo.

EMA: Meni je všeč to, da moraš biti kot skakalec zelo splošno razvit. Zelo pomembni so gibljivost, ravnotežje, moč, koordinacija ter eksplozivnost, to je torej tistih pet komponent, ki jih moraš za dober skok sestaviti. Seveda je pa pač letenje potem tisto, ki naredi piko na i.

Imata morda tudi kakšnega vzornika? Bi lahko delili z nami kakšno motivacijsko misel?

MIA: Pri plezanju je tako, da v bistvu večina punc, ki so bile moje vzornice, ko sem bila majhna, od Maje Vidmar, Mine Markovič do Janje Garnbret in še nekaj drugih, že toliko časa tekmuje, da smo zdaj skupaj v reprezentanci in skupaj tekmujemo, tako da so poleg vzornic postale še moje kolegice.

EMA: Moja motivacijska misel je ta, da nikoli ne moreš biti tako dober, da ne bi mogel biti še boljši, se pravi, da vedno stremiš k temu, da bi tiste stvari, pri katerih si še šibek, popravil. Kar pa se vzornikov tiče, v Sloveniji so to zagotovo vse sotekmovalke, od katerih se marsikaj lahko naučiš, v tujini pa sta to serijski zmagovalki Sara Takanaši in Sarah Hendrickson.

Ema, ti si utrpela močno poškodbo kolena in, če se ne motim, zaradi tega tudi nisi mogla nastopati na olimpijskih igrah. Nam lahko malo opišeš to obdobje?

EMA: Tako je, moja prva poškodba leta 2014 je bila poškodba desnega kolena, ki mi je preprečila nastop na olimpijskih igrah v Sočiju. Bila sem že v ekipi, ampak potem je šlo vse v drugo smer in sem morala iti na rehabilitacijo. V roku petih let sem se čisto vrnila nazaj in se zdaj ponovno poškodovala, sem pa v tem času tudi naredila dve maturi, najprej poklicno in zdaj še splošno maturo. Vmes sem nastopila na olimpijskih igrah v Pjongčangu, tako da sem nek cilj vseeno dosegla, je pa res, da v športu štejejo zmage.

Mia, kaj bi rekla, da je pri plezanju tvoja največja prednost?

MIA: V bistvu je plezanje sestavljeno iz fizične moči in, lahko bi tako rekli, psihične moči. Moraš biti ustvarjalen in znati hitro razmišljati, da lahko, ko vidiš smer, hitro ugotoviš, kakšne gibe moraš narediti, da boš prišel do vrha. Menim, da je fizična moč nekako moja prednost, saj imam pri tehniki še kar nekaj pomanjkljivosti, kjer lahko še napredujem.

Ali imata pred tekmami kakšen poseben ritual, da odpravita tremo?

MIA: V bistvu imam precejšnjo srečo, saj na tekmah nimam tako velikega problema s tremo. Kadar pa sem imela tremo, sem se v glavi vprašala, zakaj sem tukaj. Tukaj sem, ker rada plezam, in če v nečem uživaš, nima smisla, da si živčen, tako da sem samo hotela čim prej odplezati smer in v njej uživati.

EMA: Nervoznost bi jaz povezala s pripravljenostjo, saj menim, da si veliko manj živčen oz. to lažje prenašaš, če se čutiš pripravljenega. Če pa veš, da nekje nisi dober, pa verjetno prideš na tekmo pod večjim stresom, saj veš, da boš težko dosegel rezultat, ki si ga želiš. Medtem ko sem na rampi, poskusim odmisliti čisto vse. Veliko je tudi v samem dihanju, da se sprostiš, tako da bi jaz rekla, da je to tisto, kar mi pomaga odpraviti tremo.

Ali vama gledalci kdaj predstavljajo motnjo s svojim navijanjem ali to lahko odmislita? Vama to mogoče samo še bolj pomaga?

MIA: Starši me res podpirajo in tudi dostikrat pridejo v tujino gledat tekme, ki so v Evropi. Nikoli nisem imela problemov, da bi bila zaradi navijačev pod večjim pritiskom ali da bi se morala pred družino dokazati, ker vem, da me bodo vedno podpirali, pa če bom na tekmi odplezala dobro ali slabo. Navijanje družine je samo še večja motivacija, saj greš po dobri tekmi lahko takoj do njih in jih objameš – to pa je še večja nagrada.

EMA: Zame je to tako, kot bi šla z navijači skupaj v temo in se tako počutim močnejšo. Navijanja na domačih tekmah ne slišim, če pa je tekma v Ljubnem, kjer je precej gledalcev, te pa to le ponese in ti da dodaten zagon.

Kateri je vajin dosedanji največji uspeh oz. na katerega sta najbolj ponosni?

MIA: Letošnje 2. mesto na svetovnem prvenstvu. Tukaj sem res vedela, da sem pripravljena na finale, ker sem pred to tekmo že dvakrat prišla v finale svetovnega pokala. Upala sem tudi na stopničke in nisem mogla verjeti, da je to realno mogoče, nato pa mi je uspelo in to je zame zaenkrat res največji uspeh.

EMA: Res je težko izbrati samo enega. Iz mladinske kariere je to 2. mesto na svetovnem prvenstvu, iz članske pa vseh 7 stopničk v svetovnem pokalu in obe zmagi, ki sem ju poleti osvojila, tako da je za zdaj moj cilj to prenesti v zimo.

Obe sta tukaj, na Gimnaziji Kranj, opravljali maturo. Ema, ti maturitetni tečaj, Mia, ti pa kot redna dijakinja. Ali ti je bilo težko usklajevati šolo s športom?

MIA: V 4. letniku sem bila v šoli kar pogosto odsotna, vendar to spet ni bil tako velik problem, mogoče moraš samo doma malo več delati, da vse nadoknadiš, vendar pa so mi tukaj vsi profesorji in sošolci priskočili na pomoč. Sošolci so mi pomagali s snovjo, učitelji pa s tem, da so mi prilagajali datume kontrolnih nalog. Nisem bila odlična dijakinja, ampak to tudi ni bil moj cilj. Moj cilj je bil narediti gimnazijo in zraven uspešno trenirati, kar mi je nekako uspelo. Še vedno se mi zdi, da vsega skupaj ni bilo tako težko usklajevati.

Ali imata kakšnega profesorja, ki vama je še posebej ostal v spominu?

MIA: Definitivno so mi vsi profesorji ostali v spominu. Stiki z vsemi so bili zelo v redu. Še vedno pa se mi zdi, da je zelo pomembno, da imaš dobrega razrednika, ki te razume in ve, da je tvoj cilj še vedno šport. Moja razredničarka je bila Justina Jocif, ki sem ji zelo hvaležna za vso pomoč.

EMA: Moja pot je bila kar precej drugačna. Poklicno maturo sem naredila na Biotehniškem centru Naklo, kjer sem tudi veliko manjkala. Ko sem prišla v šolo, sem najprej dobila vso snov, jo nato prepisala itd. Na Gimnaziji Kranj sem bila nato postavljena pred velik izziv. Maturitetni tečaj traja eno leto, jaz pa sem prišla v šolo aprila s poškodbo kolena, torej sem morala narediti 4 leta gimnazije v 2-3 mesecih. Matura je tudi drugačna kot pisanje testov, tako da sem se pripravljala izključno nanjo. Bi pa izpostavila profesorico Uršo Petrič, ki se je zame dodatno potrudila in z mano delala individualno, prav tako tudi profesorica Tina Lušina Basaj. Hvala Gimnaziji Kranj, ki me je res lepo sprejela in mi omogočila, da grem zdaj lahko naprej ter si ob karieri ustvarim še dodatno pot.

Ali imata za nadaljnje šolanje že kakšne načrte?

MIA: Jaz sem v šolskem letu 2018/19 končala maturo in se odločila, da si bom vzela leto premora ravno zato, da se v tem času dokončno odločim, kaj me veseli in kaj bom šla naprej študirat. Zaenkrat me še vedno najbolj veseli dvopredmetni študij za učitelja matematike in tehnike oz. matematike in fizike.

EMA: Jaz sem vpisana na Filozofsko fakulteto smer Anglistika, tako da kmalu pričnem s študijem. Usklajevanja obveznosti si še ne predstavljam. Dolgoročen cilj je seveda, da to naredim, v kolikšnem času mi bo uspelo in kako bo to vplivalo na moje počutje in kariero, pa bomo še videli. V primeru, da bom opazila, da gre stvar v napačno smer, bom spremenila načrte, ampak trenutno se počutim sposobno to dvoje uskladiti, probleme bomo pa že sproti reševali. Sama težko predvidim, kako bo.

Kako pogosto pa imata treninge?

MIA: Pri meni je čisto odvisno. Če gremo na priprave, bomo v centru oz. v dvorani po cel dan in z manjšim premorom, drugače pa petkrat na teden, kakšen dan pa imam tudi po dva treninga. Pri plezanju je sicer tako, da ne rabiš veliko treningov, ker moraš nekako vzdrževati fizično moč, s katero pa jaz nimam toliko problemov, tako da več delam samo na tehniki.

EMA: Z ekipo imamo treninge šestkrat na teden po 2-3 ure. Včasih jih imamo dvakrat dnevno, če gremo na primer skakat. Med počitnicami sem zjutraj hodila teč in delala na gibljivosti. To so stvari, ki jih v ekipi ne delamo, ampak mora zanje poskrbeti vsak sam. Po treningih pa je treba poskrbeti še za regeneracijo, da prideš na naslednji trening spočit.

Kako pa to, da sta za opravljanje mature oz. maturitetnega tečaja izbrali ravno Gimnazijo Kranj?

MIA: Po končani osnovni šoli se še nisem čisto odločila, kaj točno me veseli, posledično sem se odločila za neko splošno gimnazijo. Med odločanjem sem bila pozorna na to, da je gimnazija v Kranju, saj je tako zaradi treningov bolj priročno. Izbirala sem med Gimnazijo Kranj in Gimnazijo Franceta Prešerna. Na Gimnaziji Franceta Prešerna takrat za športni oddelek še niso imeli programa splošna gimnazija, ampak samo ekonomsko smer, in ker sem hotela imeti splošno maturo, sem se odločila za Gimnazijo Kranj.

EMA: Jaz sem sprva načrtovala, da bom šla na Gimnazijo Škofja Loka, vendar je tam maturitetni tečaj veliko manj pogost, ker je manj vpisanih, zato mi je nato ostala Gimnazija Kranj. Sem pa že od začetka popolnoma zaupala v delo te šole in verjela, da če bom opravila maturitetni tečaj, bom opravila tudi maturo.

Katere predmete pa sta vzeli na maturi?

MIA: Jaz sem opravljala poleg treh glavnih predmetov še geografijo in fiziko. Fizika mi je všeč, saj mi gredo bolj naravoslovni predmeti, kot sta fizika in matematika.

EMA: Jaz pa sem izbrala biologijo in psihologijo. Biologija je bolj moje področje, saj zajema človeka in naravo. Ko sem izbirala predmete, sem gledala na to, da bom od tega tudi kaj odnesla. Psihologija me zelo zanima, poleg tega me je profesorica spodbudila in motivirala.

Za konec bi vaju prosili še za kakšen nasvet oz. spodbudo za vse ostale, ki so prav tako športniki in zaenkrat samo sanjajo, da bi nekoč dosegli take uspehe, kot sta jih vidve že do zdaj.

MIA: Jaz bi rekla samo, da vedno, tudi v tistih težkih trenutkih, ko ne gre, samo vztrajaj. Zelo malo je takih, ki se že rodijo dobri in talentirani, takih, ki jim ni treba trenirati za zmago. Večina nas je morala za to garati in še vedno garamo. Najbolj pomembno pa je seveda uživati in s tem bodo prišli tudi rezultati.

EMA: Jaz bi samo rekla, da če si nekaj zastaviš in če ne gre, spremeni pristop in najdi tisto svojo pravo pot.

nazaj na Novice