"Delo ali smrt za svobodo?"

21. november 2022 / Avtor: Maj Soklič iz 3. h

Dijaki 3. letnika mednarodne mature so pripravili razstavo o koncentracijskem taborišču v Auschwitzu.

Ko smo dijaki 3. letnika mednarodne mature spoznali grozote holokavsta, ko smo bili 7. oktobra 2022 na ekskurziji v Krakovu, v okviru katere smo si ogledali tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz, smo se odločili, da bomo pripravili razstavo, pri kateri smo sodelovali Maj Soklič, Lija Hrastnik, Živa Rozina, Urh Mur in Brina Mohar iz 3. h. Na odprtju razstave 18. novembra 2022 smo se dijaki zahvalili profesorju Marjanu Vebru za organizacijo ekskurzije, nekdanji profesorici Barbki Logar za idejo za ekskurzijo, profesorju Mihaelu Šorliju za lektoriranje in profesorici Nataši Kne za mentorstvo.

Odprtje razstave »Delo ali smrt za svobodo?« 18. novembra 2022

Ob odprtju razstave je Katarina Lija Hrastnik iz 3. h nagovorila publiko dijakov in profesorjev: “Sedmega oktobra v  zgodnjih jutranjih urah smo se dijaki odpravili na tridnevno ekskurzijo na Poljsko. Peljali smo se preko Avstrije ter Češke, na Poljsko pa smo prispeli popoldne. Naša prva postojanka je bilo zloglasno taborišče Auschwitz. Tam smo si najprej ogledali krajši film, nato pa je sledil ogled taborišča. Obisk nas je vse močno pretresel in nam dal vedeti, da se je pomembno spominjati tudi najhujših dogodkov iz preteklosti in jih ne ponavljati. Ravno to smo z našo razstavo želeli prikazati tudi ostalim, ki Auschwitza niso videli.”

Maj Soklič iz 3. h je predstavil zgodovino Auschwitza: “Auschwitz je bil nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno. Sestavljen je bil iz treh glavnih taborišč in okoli 50 manjših. Poimenovan je z nemškim imenom za poljski kraj Oświęcim, ki se nahaja okoli 60 kilometrov zahodno od Krakova. V začetku leta 1940 so nacisti blizu mesta začeli z gradnjo taborišč. Ta so bila glavni element holokavsta, ki je terjal okoli 1,1 milijona žrtev, od katerih je bilo največ Judov in političnih zapornikov. Samo taborišče je bilo razdeljeno na tri glavna in mnoge podružnice: Auschwitz I – koncentracijsko taborišče, Auschwitz II – uničevalno taborišče (imenovan tudi Auschwitz - Birkenau) in Auschwitz III – delovno taborišče (imenovan tudi Auschwitz - Monowitz). Tako kot vsa druga koncentracijska taborišča je bilo tudi to pod vodstvom Himmlerjevih esesovcev. Prvi načrti so bili narejeni v začetku leta 1940. Na začetku so bili ujetniki predvsem intelektualci, zaporniki in uporniki, po sprejeti odločitvi o dokončni rešitvi judovskega vprašanja pa so bili ujetniki bolj ali manj Judje. Auschwitz I je bil sestavljen iz več stavb oziroma blokov, nekateri so imeli funkcijo bivanja, drugi pa so imeli druge naloge, kot so bolnišnični oddelek ali centralna pisarna. Za ljudi jim sploh ni bilo mar, po načrtih naj bi vsakemu taboriščniku pripadalo le 0,28 m2 površine za spanje. Auschwitz Birkenau, ki stoji približno 3 kilometre od Auschwitza I, pa je bil, kot sem že povedal, namenjen samo iztrebljanju ljudi. Naenkrat je bilo v njem lahko kar 100 tisoč ljudi. Taborišče je bilo osvobojeno 27. januarja 1945 s prihodom Rdeče armade. Ob prihodu so vojaki našli kar 7.7 tone las, 44 tisoč paroV čevljev in še veliko drugih osebnih predmetov. Na ta dan obeležujemo svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. S postavitvijo razstave si srčno prizadevamo, da se taki zločini ne bi nikoli več zgodili.”

Večino fotografij za razstavo je prispeval Urh Mur iz 3. h, ki je od odprtju povedal: “Fotografije sam ne vidim kot nekakšne vrste umetnosti. Zame je fotografija samo sredstvo prenašanja informacij, zajetje trenutka, zamrznjenega v času. Tako tudi menim, da je moje delo bolj reportaža kakor razstava, vsaj kolikor se to tiče mojih fotografij. Sledijo si v svojevrstnem zaporedju, najprej od vhoda v Auschwitz I, ulic in stavb, ki sestavljajo morišče, njegova sama notranjost, ki se stopnjuje do najhujšega v tej tako imenovani reportaži, to je uničevalnega taborišča Auschwitz II. Konec je nekako pomirjujoč, kot pri noveli, saj je zadnja fotografija prav spomenik vsem žrtvam. Marsikdo bi rekel, da lahko vsakdo posname ravno take fotografije. In res je. Njihov namen ni umetniški, pač pa to, da zgolj prenesejo zgodbe o zločinu, storjenem na kraju, ki ga prikazuje.” Po eno fotografijo sta prispevali še Ema Bašar in Anja Sitar iz 3. h.

Brina Mohar iz 3. h je na odprtju recitirala svojih pet avtorskih pesmi, ki so tudi del razstave.

 1.
Nekoč sem bil študent zagret,
prvi iz svojega razreda,
in vsi poznali moje so ime,
zdaj postal sem le številka 463.

2.
Da po nepotrebnem muči in mori.
To je vse,
kar človeka loči od zveri.

3.
Ko se bliža čas duhov,
okna temna gledajo v svet,
a v sosednji je tovarni
mrak v ognjeni žar odet.
Ta proizvodnja večno gre naprej,
saj v pečeh iz jekla in iz ruše
ne izgoreva premog,
ugašajo človeške duše.

 4.
Naenkrat nisi človek, ampak smet,
pepelno siv pigment za diktatorjev portret.

5.
V zraku dim življenja,
v lužah solze tihega trpljenja.

nazaj na Novice