Do Budve in nazaj
Kranjski gimnazijci so bili avgusta na tradicionalni maturantski ekskurziji po nekdanji Jugoslaviji.
Maturantske ekskurzije so bile letos pod vprašajem do zadnjega trenutka, kar je povzročilo veliko nemirov med maturanti, njihovimi starši in celo profesorji, ampak ko sedaj gledamo nazaj, smo dijaki Gimnazije Kranj veseli, da smo ostali potrpežljivi in potovanje vseeno izvedli.
Začeli smo pred šolo, v avtobusu, preplavljenem z zvoki kot: »Imate dokumente? A čisto zares? Potrdila o cepljenju v zrak! Ja, tam zadaj tudi!« Tako smo po temeljitem preverjanju začeli pot do Zadra, ampak v jutranjih urah atmosfera res ni spominjala na maturantsko ekskurzijo — vsi smo namreč zaspali že pred Medvodami, ko pa smo se postopoma prebujali in se je prižgala glasba (natančneje najbolj zlajnane balkanske pesmi, ki vam lahko padejo na pamet), smo nekako dojeli, da smo na maturantskem izletu, na Balkanu in se zabava lahko začne. Po dolgi vožnji je prijal sprehod, še posebej z enim najlepših razgledov: Plitvička jezera. Nacionalni park, ustanovljen leta 1949, obsega 16 manjših jezer, ki so med seboj povezana s slapovi, poleg tega pa skozi park teče še reka Korana, ki jo krasijo jame, livade, bukve, jelke in smreke, ki rastejo ob njej. Razgledi so bili enkratni, pohod pa dolg, zato smo se veselili Zadra in postanka za kosilo.
Kot nam je povedal profesor, je Zadar mesto, skrito za veličastnim obzidjem, z bogato zgodovino od poselitve v pradavnini, do bojev z Benetkami v srednjem veku in velikih imen renesančne umetnosti, kot sta Lucijan in Franjo Vranjanin, vse do sodobnih morskih orgel, ki so bile verjetno edina stvar poleg kosila, ki so večino dijakov dejansko zanimale. Pot smo nadaljevali proti Biogradu na Moru, kjer smo se namestili v hotel, presenetil pa nas je tudi band s koncertom ravno pod našim hotelom, tako da smo lahko pred spanjem uživali v njihovi glasbi.
Naslednje jutro je sledil izlet na Kornate, in sicer s turistično ladjico, na kateri so nas že takoj postregli s piškoti in drugimi dobrotami. Vožnja je bila čudovita, ampak postajalo je vedno bolj vroče, kar je posadka hitro rešila s postankom za osvežitev v morju in kosilom, da smo si nabrali moči za šprint proti avtobusu takoj po izkrcanju, da smo ujeli večerjo v Neumu, po kateri smo izkusili živahnost mesta in se posladkali s palačinkami, ki so jih ponujali praktično na vsakem vogalu.
Čeprav smo se na ladjici pritoževali nad temperaturami, smo se v Mostarju naučili, kaj pravzaprav pomeni vročina. Ozke ulice, ki na srečo niso bile tako polne kot po navadi, so sončne žarke kar lepile nase in dekletom v mošeji ni bilo ravno prijetno, zato smo se po ogledu zatekli v najbližjo senco, kjer se nas je usmilil še veter in smo lahko tam poslušali profesorjevo predavanje o Mostarju, muslimanski veri ter turškem načinu življenja.
Kasneje tega dne smo se na poti ustavili še na Kravicah, kjer smo se kopali pod slapom in si privoščili kavo ali sladoled, nato pa smo nadaljevali pot proti hotelu v Trebinju.
Tloris mesta Trebinje je še posebej zanimiv, saj je podobno kot Zadar obdan z obzidjem, ampak tokrat v obliki pravokotnika, znotraj katerega se ulice prepletajo kot labirint, zato ni bilo nič čudnega, da se nas je večina na poti do zbirnega mesta večkrat izgubila, ampak kratka učna ura orientacije ni nikomur škodila.
Mislim, da moram na tej točki omeniti še našo izjemno šoferko avtobusa, ki nas je brez problemov pripeljala po ostrih ovinkih do Lovčena, kjer smo si ogledali Njegoševo grobnico.
Za tem pa smo se ustavili še na Cetinju in si v narodnem muzeju ogledali, kako je živel kralj Nikola, ki je Črni gori vladal med leti 1860 in 1918. Ta dan smo nočili na Žabljaku in ko smo se naslednje jutro zbudili, smo bili prepričani, da nismo več avgusta na Balkanu, ampak nekje na Aljaski. Misel na odhod na 2000 m visoki Savin kuk nas ni prav nič pogrela, ampak ko nas je gondola pripeljala nad meglo, je posvetilo sonce in spet smo lahko nosili kratke rokave ter nabirali brusnice, za katere nismo vsi prepričani, da so bile brusnice. Takrat se še nismo zavedali, da raftanje za Črnogorce ne pomeni mirnega veslanja po reki Tari in opazovanja brzic, ampak tretjo svetovno vojno med rafti, kjer so nas vodiči naučili, kako z veslom udariti ob vodo tako, da sosednji raft maksimalno zalije.
Po kosilu smo se odpravili proti Budvi, kjer smo se po dešifriranju vseh enosmernih ulic nastanili v hotelu in se zvečer sprehodili ob morju ter denarnice izpraznili na stojnicah z domačimi izdelki. Ravno smo se začeli pritoževati, da nismo bili skoraj nič na plaži, smo se ustavili v Cavtatu, mestecu blizu Dubrovnika, kjer smo plavali ter kartali in se družili na plaži. Za konec dneva pa smo se zapeljali še v Dubrovnik, kjer smo imeli voden ogled mesta po glavni ulici in obzidju.
Sledila je še zadnja nočitev v Neumu, nato pa povratek v Kranj z dvema postankoma: prvim za ogled Modrega in Rdečega jezera, drugim pa v Šibeniku. Ekskurzija je bila lep zaključek poletja, ki se nam bo zagotovo vtisnil v spomin.