Govor diamantnega maturanta Gimnazije Kranj Jana Krajnika na sprejemu pri predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju
Matura kot končno dejanje srednješolskih let je zdaj za nami, začenja pa se novo obdobje, obdobje študija, v katerem se bomo usmerili vsak v svoje področje in znotraj tega nadgradili svoje znanje.
Lep pozdrav v mojem imenu, sem Jan Krajnik, maturant Gimnazije Kranj in v imenu vseh diamantnih maturantov bi se najprej rad zahvalil predsedniku Republike Slovenije, gospodu Borutu Pahorju, in ministru za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jerneju Pikalu, za sprejem tu na Brdu.
Ta sprejem kaže predvsem na to, da se znanje v Sloveniji ceni, kakor se na primer ceni slovenske športne uspehe. In prav je tako, kajti oboje zagotovo prispeva k identiteti naše države. Izobrazba ima v Sloveniji velik pomen in na tem področju smo na svetovnih lestvicah v samem vrhu. Čeprav se v zadnjem času v medijih pojavljajo kritike na račun slovenskega šolskega sistema, pa se mi zdi, da jim odlični rezultati v znanju dovolj glasno odgovarjajo. Slovenski šolski sistem je dober – omogoča pridobitev velike količine splošnega in strokovnega znanja ter spretnosti, ki ostanejo človeku vse življenje. Omogoča razvijanje različnih sposobnosti, deloma v okviru rednega pouka, še več pa v okviru šolskih in obšolskih dejavnosti, ki spodbujajo raznolikost interesov in s tem tudi znanj – to pa je zagotovo temelj učinkovite družbe.
Seveda pa šolski sistem ni nič brez ljudi, ki v njem delujejo. Učenci, pa naj gre za osnovnošolce, dijake ali študente, smo tisti, ki moramo pokazati voljo in vložiti veliko truda, da naše želje postanejo realnost in da se naše trdo delo pretvori v želene rezultate. Šolski sistem je za vse enak in vsem omogoča enake možnosti za uspeh; od vsakega posameznika pa je odvisno, kako jih bo izkoristil. Na naši poti šolanja nismo bili nikoli sami – za naše uspehe so zagotovo zaslužni tudi profesorji, ki so se štiri leta trudili, da so nas čim bolje pripravili na t. i. zrelostni izpit, hkrati pa so nam predajali tudi znanje za življenje, in starši, ki so nas spremljali in podpirali od malih nog. Na tem mestu bi se sam zato rad zahvalil svojim staršem za podporo in profesorjem na Gimnaziji Kranj za njihov trud. Svojih srednješolskih let se bom kot zagotovo še marsikdo tukaj z veseljem spominjal.
Matura kot končno dejanje srednješolskih let je zdaj za nami, začenja pa se novo obdobje, obdobje študija, v katerem se bomo usmerili vsak v svoje področje in znotraj tega nadgradili svoje znanje. Na trg dela bomo tako vstopili s strokovnimi znanji, ki jih bomo lahko ponudili delodajalcem. Žal pa iz vsakdanjika opažam, da na trgu dela znanje nima vedno prve in najpomembnejše vloge pri zaposlovanju – njegova vloga se namreč razlikuje glede na sektor zaposlitve. Če v zasebnem sektorju velja, da izobrazba skupaj s sposobnostmi in spretnostmi predstavlja prioriteto, pa tega za zaposlovanje v državnih podjetjih ne bi mogel trditi. Žal opažam, da v njih velikokrat prevladujejo politične ali sorodstvene povezave in ne znanje; to pa se mi zdi izjemno zaskrbljujoče in v tem vidim tudi enega izmed dejavnikov za odhajanje mladih intelektualcev v tujino. Zdi se mi pomembno, da znanje igra ključno vlogo pri zaposlovanju in da se ceni, tako kot tudi danes s tem sprejemom.
Zaključil bi rad z mislijo enega izmed ustanovnih očetov Združenih držav Amerike, Benjamina Franklina, ki je dejal: »Investiranje v znanje izplača najvišje obresti.« To se mi zdi izjemnega pomena za družbeni napredek in zato upam, da bi si vsi danes tukaj, pa tudi generacije, ki bodo sledile, to misel vzeli k srcu.