Končno spet odprava Mepi
Kranjski gimnazijci so se odpravili na pohod po severnem robu Ljubljanske kotline.
Kaj imajo skupnega dež, žulji, vročina in boleče rame? Vse to smo doživeli mepijevci, ki smo prvi junijski vikend preživeli na terenu. Letošnja junijska odprava je potekala po severnem robu Ljubljanske kotline. Zlatniki so se na pot odpravili že v četrtek, 3. 6. 2021, in se iz Kranja odpravili proti Bašlju. Gozd je bil brezkončen in orientacijsko zahteven, a kljub temu so se izkušene pohodnice odlično znašle in prispele do prvega prenočišča. Po naporni noči smo se jim v petek, 4. 6. 2021, pridružili še srebrniki. Najprej nas je pot vodila navzdol, a kmalu se je obrnila in začeli smo sopihati v klanec. Na vrhu Štefanje Gore smo si privoščili zasluženo kosilo, pot navzdol pa je minila veliko hitreje in sredi popoldneva smo prispeli v Praprotno Polico. Najprej smo se izmučeni sesedli na tla, nato pa smo postavili šotore. Med kuhanjem večerje nas je zmotil dež, hitro smo se umaknili pod streho in do večera opazovali, kako so padale debele dežne kaplje.
Naslednje jutro so se nam pridružili še brončki, ki so se pogumno podali na pot že zelo zgodaj zjutraj. Nekaj časa smo tudi mi še hodili v hladu, kmalu pa je postala tako vroče, da smo se razveselili počitka v vsaki senci, ki smo jo na poti na Šenturško Goro in proti cerkvi sv. Ane našli. Z vrhov, ki smo jih osvojili, se je videla celotna Ljubljanska kotlina in med kosilom smo uživali v razgledu. Proti zadnjemu prenočišču v Komendi pa smo kar precej hiteli, saj se je začelo oblačiti in nismo hoteli, da nas dohiti dež. Ta je na srečo nekoliko počakal, tako da smo lahko uživali v večerji, ki smo si jo kot pravi mepijevci skuhali sami. Zvečer smo novinci doživeli Mepi krst in dokazali, da se ne ustrašimo nobenega izziva in se znajdemo tudi v najbolj čudnih situacijah. S skupnimi močmi smo nato zakurili ogenj in tako se je ob pogovoru ter smehu večer prevesil v noč. Čeprav smo vedeli, da je čas za spanje, je bilo tako prijetno sedeti ob ognju v dobri družbi, da smo klepetali še kar nekaj časa.
Zato pa je bilo zbujanje zjutraj toliko težje. Proti jutru je začelo deževati, shladilo se je in nihče ni hotel zapustiti toplega šotora ter se odpraviti na dolgo pot do Kranja. A smo vseeno pospravili tabor ter se z nahrbtniki na rami in polni optimizma podali na pot. Zadnji dan je bil bolj ravninski ter zato malo lažji, bili pa smo že kar precej utrujeni od prejšnjih dni. Zadnji kilometri od Vogelj proti Voklemu in Kranju so minili bolj kot ne v odštevanju do cilja, in ko smo končno zagledali zadnjo točko poti, smo zbrali še zadnje atome moči ter pohiteli na cilj, kjer so nas pričakali ponosni mentorji, ki so vse dni s strani pazili na nas ter nas spodbujali, da nismo obupali.
Odprava je bila sicer naporna, a bila je zabavna. Vsi si jo bomo zapomnili, po pogovorih in smehu, težkih nahrbtnikih in neprehodnih poteh ali pa preprosto po tistem neverjetnem občutku, ki ga občutiš, ko končno prispeš na cilj z zavedanjem, da ti je uspelo.
