Mag. Franc Rozman je šolnik v pravem pomenu besede
V pokoj je odšel dolgoletni ravnatelj Gimnazije Kranj, od njega smo se poslovili vsi zaposleni in upokojenci.
Dolgoletni ravnatelj Gimnazije Kranj mag. Franc Rozman je odšel v pokoj. Na Gimnaziji Kranj je maturiral, na njej je bi zaposlen 33 let, od tega je 23 let ravnateljeval, kar je najdaljši ravnateljski staž v zgodovini naše gimnazije. Zagotovo je tako dolgo ravnateljevanje redkost v vsej Sloveniji. Mag. Rozman pa ni zaznamoval le Gimnazije Kranj, temveč tudi širši slovenski, predvsem pa gorenjski prostor. Je šolnik v pravem pomenu besede.
Na Gimnaziji Kranj je maturiral leta 1984. S svojo gimnazijo je obdržal stik tudi v času študija. Leta 1989 se je zaposlil na Gimnaziji Kranj kot učitelj matematike. Diplomiral je leta 1990, leta 1995 pa še magistriral iz izobraževalne matematike. Ob zaposlitvi je na Gimnaziji Kranj prevzel mentorstvo dijaške skupnosti. Takoj je prevzel tudi mlade raziskovalce. Leta 1992 je ustanovil regijsko srečanje mladih raziskovalcev, s katerim je gorenjskim dijakom omogočil enake pogoje ob zaključka šolanja, kot so jih imeli dijaki v Ljubljani in Mariboru. Menil je, da odlično šolo učitelji gradimo lahko le v sodelovanju z dijaki. Leta 1996 je postal ravnatelj Gimnazije Kranj. Svojo vizijo je s tem lažje uveljavljal. Gimnazijo Kranj je ohranjal kot vodilno izobraževalno ustanovo na Gorenjskem in v Sloveniji. Leta 2009 je na njegovo pobudo kot tretja gimnazija v Sloveniji pridobila program mednarodna matura. Podpiral je najrazličnejše ravni dijaškega udejstvovanja, od akademskih do dodatnih vsebin, tako je spodbujal kulturno-umetniške vsebine, denimo zborovsko petje in orkester, ustvarjalno pisanje, tekmovanja iz znanja, raziskovalno dejavnost in šport. Ravnateljevanje je zaključil leta 2019 in prevzel mesto pomočnika ravnatelja, zdaj odhaja v pokoj.
Poklon njegove gimnazije dolgoletnemu ravnatelju
Mag. Franc Rozman je matematik in pedagog po duši. Težko je reči, kaj je na prvem mestu. Sijajen intelekt, spojen s srčnostjo, sta sestavini, iz katerih so narejeni najboljši ljudje. Njegova logika razmišljanja je izvirna, prodorna in nepopustljiva. Nemara ga to kdaj spravi v težave. Nemara se kdaj zdi, da je nekoliko robat v svojem značaju. Vendar je v njegovi duši neskončno veliko prostora. Predvsem je v njej veliko ljubezni, ljubezni do bližnjega. Vedno ponudi roko tistemu, ki jo potrebuje. Odlikuje ga neverjeten občutek za sočloveka. To se pokaže predvsem takrat, ko je človek v stiski. Nič kolikokrat smo ga občudovali, ko je kot ravnatelj z modrostjo in občutkom za pravico razrešil in pomiril medčloveške odnose, ki so se marsikomu zdeli nerešljivi. Je človek s karizmo, avtoriteto in zavidljivo delovno etiko. V rosnih dvajsetih je že pristal na dializi, dvakrat ima že transplantirano ledvico, pa vendar ne poznamo večjega borca, ki trmasto in nepopustljivo živi življenje po svoji meri. Naj ilustriramo: Pred nekaj leti, tik pred transplantacijo druge ledvice, je napol živ, napol mrtev osvojil vrh Triglava. Samo on ve, kakšne muke in radosti je preživljal. Samo on ve. Ne moremo, da ga ne bi občudovali, spoštovali, cenili in ga imeli radi kot izjemnega človeka. Za nas je zelo poseben. Radi rečemo: Ima srce in glavo na pravem mestu. Njegova ljubezen so joga, meditacije, tehnike sproščanja in posestvo v bližini Litije, kjer si ureja novi dom. Njegova ljubezen je tudi matematika. Tako zelo velika, da je marsikateri matematični teorem in zakon, ki je bil že dokazan, dokazoval na novo, in ne prevelika, da ne bi bil prizanesljiv do dijakov. Po kmečko trmast in nepopustljiv značaj ga sili v vedno nova razmišljanja, v vedno nove podvige. Njegova ljubezen je tudi politika, saj si tako zelo želi svet spreminjati na bolje. Mladostne sanje, da bi namočil Saharo, za katero zdaj, ko je starejši in modrejši, ve, da je najbolje, da ostane kar puščava, je v politiki poskušal uresničevali kar v Sloveniji kot občinski svetnik, če bi mu bilo dano prevzeti državo, bi se trudil za pravico. Vendar očitno so stvari, ki morajo ostati v sanjah kot nedosegljivi ideali. Naj mu bo usoda naklonjena, naj po brezkompromisni predanosti svoji gimnaziji v svoji Litiji živi izpolnjeno življenje. Naj za božjo voljo končno malo lenari. Čisto ga gimnazija ne bo zapustila nikoli, preveč ji je dal in preveč mu je dala, da bi se to lahko zgodilo.