Med finalisti za najprestižnejšo mladinsko literarno nagrado tudi kranjska gimnazijka Julija Vrtar iz 4. b
Festival mlade literature Urška je najodmevnejše mladinsko literarno tekmovanje pri nas.
Julija Vrtar, dijakinja 4. b, svoje pisanje jemlje skromno, a njen uspeh dokazuje drugače. Festival mlade literature Urška je eno izmed najodmevnejših in največjih mladinskih literarnih tekmovanj v Sloveniji, izbor zmagovalca, ki ga v organizaciji JSKD okronajo vsako jesen, pa poteka skozi skoraj celo leto. Najprej so izbrani predstavniki regij, izmed katerih se potlej določi šest finalistov iz vse Slovenije in šele potem je izbran zmagovalec. Na tekmovanje se lahko prijavijo vsi avtorji proze ali poezije do 29. leta starosti, Julija Vrtar, ena izmed šestih letošnjih finalistov in edina izmed njih, ki se je na tekmovanje prijavila s prozo, pa je bila s svojimi osemnajstimi leti skoraj deset let mlajša od vseh ostalih finalistov, vključno z letošnjo zmagovalko, uršuljanko iz Maribora, 29-letno Nino Medved. Festival se je uradno zaključil v četrtek, 17. oktobra, ko je Julija v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna svoj napredek in dela skupaj z ostalimi finalisti predstavila na dogodku Urška po Urški. Tako Julija zvezde dosega daleč pred ostalimi in kljub temu, da ji je zmaga ušla le za ped, so o njenih delih pisali v Mentorju, kjer njena dela opisujejo kot presežek – neke sorte prozni krokiji, miniature, ki zmorejo pravšnjo mero naracije, ustvarjajo razpoloženje, v tem drobirju je polno preobratov, suspenza ..., – z njimi pa se je predstavila v Kranju, Škofji Loki in Ljubljani.
Kdaj si začela pisati?
Že v osnovni šoli sem čutila željo po izražanju z besedami in takrat sem se tudi prav ponesrečeno lotila pisanja poezije. Po nasvet sem se s svojimi izdelki zatekla k učiteljici slovenščine, ki pa je mojo poezijo vljudno zavrnila, češ naj še malo povadim. Spodbudila me je, da tudi veliki avtorji po več let ustvarjajo svoja dela in preprosto potrebujem čas. Prva zavrnitev me je spodbudila k razvijanju in nadgrajevanju dela – dala mi je vedeti, da pisati ne pomeni le sesti in nekaj vreči iz sebe na papir, da za tem stoji ogromno prebranih besed, trdega dela in znanja. Kasneje, v tretjem letniku srednje šole, pa sem na gimnaziji skupaj s prijateljico obiskala krožek ustvarjalnega pisanja, na katerem je ena izmed dijakinj ravno prebirala svojo zgodbo – ta me je tako navdušila, da sem si rekla, to si želim postati tudi jaz. Takrat sem spoznala, da se lahko tudi v prozi igraš z besedami in v njej ustvariš melodijo, zven … Vedno sem mislila, da je proza le pripovedovanje zgodbe na nek skoraj direkten način, takrat pa sem spoznala, da je to toliko več in se lahko tudi tam z besedami prav tako igraš kot s poezijo. Tako sem se osem let iskala v poeziji, preden sem se končno našla v prozi.
Kako si se razvila v zadnjem letu, odkar si se lotila proze?
Na začetku sem se vedno trudila prilagajati drugim, skrivaj sem se spotikala skozi življenje in iskala med pisanjem. Govorila sem o tujih zgodbah, ker so se mi moje zdele nepomembne. Potem pa sem spoznala, da tudi jaz lahko napišem kaj pomembnega, našla sem ljudi, ki me podpirajo, in skozi prozo sem našla svoj glas. Po drugi strani pa me še vedno preseneča dejstvo, da sem se uvrstila med šest finalistov tekmovanja Urška, saj težko verjamem, da me nekdo uvršča med tako dobre ustvarjalce – sem pa izredno vesela in počaščena za takšno priložnost. Uvrstitev mi pomeni potrditev, da se moje pisanje razvija v pravo smer in da imam občutek za pisanje. Urška mi je dala veliko spodbudo za naprej, hkrati pa sem od takrat komaj kaj napisala, saj me vsakič znova prežame stres, da ne bo tako dobro kot takrat, da ne bom dosegla pričakovanj. Ne morem reči, da drugi pričakujejo več od mene, kot so prej, a moja osebna pričakovanja so zagotovo višja. Pričakujem neko napredovanje, popolnost …, pričakujem, da bom nekaj, za kar sem prej potrebovala pet let, naredila v enem.
Kaj ti je sodelovanje na Urški pomenilo?
Sodelovanje je dalo mojim delom določeno vrednost, ki je sama v njih nisem videla, hkrati pa mi je dalo motivacijo za nadaljnje ustvarjanje. S kritikami, ki sem jih prejela, sem zrasla in začela raziskovati ustvarjanje proze in slog, kot si ga poprej nisem upala … Konec koncev mi je dalo pogum.
Kaj ti pomenijo neuspehi?
Sprva bolečino, kasneje pa področje, na katerem se lahko izboljšam, če želim.
Kaj je zate pri pisanju največji izziv?
Sprejeti kritike in pohvale – kritike, ker se počutim, kot da nisem dovolj dobra, pohvale pa, ker ne verjamem v njihovo iskrenost. V tem trenutku tako iščem kritika, ki bo dovolj nepristranski, da ne bo vsakega dela pohvalil, hkrati pa ne popolnoma nastrojen proti meni, da bo znal v meni videti tudi dobre stvari. Kljub temu pa, ko kritiko sprejmem, z njo opazno tudi zrastem.
Dejstvo pa je, da pri nekateri delih nočem sprejeti kritike in želim, da ostanejo takšna, kot so, surova, saj niso bila napisana z željo po neki estetski dovršenosti, ampak preprosto zato, ker sem morala neko čustvo ali občutenje spraviti na papir.
Kaj želiš s pisanjem doseči?
To se tudi sama pogosto vprašam. Trudim se ljudi voditi skozi proces ozaveščanja lastnih čustev, da ta začutijo skozi moje besede in jih vidijo v pogledih, ki jih prej niso poznali. Postavim jih v neprijetne položaje in jih prisilim, da se s sabo soočijo, konec koncev sami sebe raziskujejo. Moj cilj pri pisanju je ustvariti lik, v katerem bodo lahko otroci videli junaka, vzor. Želim si doseči mlajše otroke in želim si navdihniti vsaj enega – se ga dotakniti tako iskreno, da sem jaz tisto, kar mu pomaga priti skozi dan.