Mepijevci na poskusni tridnevni odpravi od Kranja do Vrhnike
Odprava nas je mepijevce naučila veliko novega: vztrajnosti, medsebojnega zaupanja, prilagajanja na različne vremenske razmere, solidarnosti, prijaznosti in tega, da zmoremo veliko več, kot si mislimo.
»Ni bilo lahko, ampak nam je uspelo, in bilo je vredno.« S temi besedami so si ob koncu poskusne odprave Mepi, ki je bila v četrtek, petek, soboto in nedeljo, čestitali utrujeni in ponosni mepijevci.
Odprava se je za zlatnike začela že v četrtek ob 9. uri, ko smo se zlatnice iz skupine Marjetice zbrale pred Gimnazijo Kranj, se nastavile objektivu in se peš odpravile proti prvi točki. Kmalu za njimi so se na pot odpravile srebrne skupine (Japčki, Smrkci, Knedli, Vektorji, Gobice), ki so se prav tako morali povzpeti na razvpiti Jošt; ta je bil tokrat zaradi težkih nahrbtnikov, ki smo jih nosili, kar velik zalogaj. Od Jošta nas je pot prvi dan peljala do Križne gore, od koder smo se po gozdnih poteh spustili proti Škofji Loki in poiskali prostor za prenočišče na Kamnitniku. Prva stvar po prihodu v tako imenovani tabor je bil seveda počitek, nato pa je sledilo postavljanje šotorov in kuhanje toplega obroka, tj. makaronov. Zvečer je naše načrte za skupno druženje ob ognju prekrižal dež, ki je padal tudi vso noč in premočil številne šotore, spalne vreče, armaflekse … Toda to nas, vztrajnih mepijevcev, ni ustavilo. Zjutraj smo se, kot načrtovano, če ne še hitreje, odpravili iz tabora. Prva postaja je bila Sv. Barbara, ki je bila za nas mala malica, tudi v dežju. Pred dežnimi kapljami so nas med vzponom na naslednjo točko, Grmado, varovale šotorke, močne pelerine, ki so nam jih posodili prijazni skavti. Z Grmade smo se vsi že pošteni utrujeni in lačni odpravili do Pograjskega doma pred Polhovim Gradcem, kjer smo prespali drugo noč. Dež nam tudi tokrat ni prizanašal, a naši skrbni mentorji so poskrbeli za vse in nam pomagali pri postavitvi tabora.
Tretje jutro je bilo hladno in vlažno, za srebrne je bil to zadnji dan in so imeli polno energije za to, da bi čim hitreje prišli na cilj. V tabor so prišli tudi bronasti (Veveričke, Želodi, Apolonove muze in Telebajski), ki so tam svojo odpravo šele začeli in se na pot odpravili s prav takim navdušenjem kot srebrni. Tudi zlatnice se nismo vdale, vsi smo pospravili šotore in nov dan se je začel. Škofijski hrib je bil za utrujene noge in boleča ramena kar naporna točka, a na vrhu je bila načrtovana prva malica. Od tod smo vse skupine še nekaj časa nadaljevale po isti poti, nato pa smo se ločili. Srebrni so svojo pot nadaljevali mimo cerkve sv. Urha in jo končali v Drenovem Griču, bronasti in zlati pa smo se vzpeli proti Korenu nad Horjulom do cerkve Sv. Mohorja in Fortunata. Po zahtevnem vzponu smo se spustili proti Horjulu in tam postavili zadnji tabor. Tokrat nam je bilo vreme naklonjeno, skuhali smo večerjo in zakurili ogenj, se ob njem podružili in kartali.
Zadnji dan odprave za zlate in bronaste je potekal hitro, zlatnice smo vstale zelo zgodaj, da bi gledale sončni vzhod, a žal ni bilo česa videti. Bronasti pa so se kljub temu ušteli, ker niso vstali prej, saj so morali šotore pospravljati v dežju. Prva orientacijska točka je bilo Podčelo, pošteno smo se morali potruditi in povprašati kar nekaj domačinov, da smo prišli na pravi kraj. Od tam je sledil vzpon do cerkve sv. Miklavža na Kurenu, nato pa še dve točki: Močilnik in končni cilj Vrhnika. V Močilniku nas je presenetila lepo uhojena sprehajalna pot in čudovita narava, tam smo si tudi malce odpočili. Ko smo si nabrali nove energije, smo se s hitrim tempom odpravili do cilja. Zagledali smo znak za Vrhniko in vedeli, da nam je uspelo. Srečni smo se odpravili do zadnje kontrolne točke in z mentorjem opravili evalvacijo odprave, potem pa smo se odpravili domov.
Odprava nas je mepijevce naučila veliko novega: vztrajnosti, medsebojnega zaupanja, prilagajanja na različne vremenske razmere, solidarnosti, prijaznosti in tega, da zmoremo veliko več, kot si mislimo. Spletli smo tudi kar nekaj novih prijateljstev in mislim, da smo na odpravi vsi zares uživali v lepih trenutkih (in toplih spalnih vrečah).
