Morda pa sanje neumne deklice le niso tako neumne
Kranjska gimnazijka Hana Bujanović Kokot iz 3. h objavila svoja dela v antologiji Slišiš goreti sonce in v reviji Poetikon 85/86.
Hiša poezije je društvo, ki od leta 2005 trikrat na leto izda Poetikon, prvo slovensko revijo, namenjeno poeziji, prevodom poezije, refleksiji pesnikov, predstavitvi slovenskih in tujih pesnikov ter recenzijam pesniških knjig in projektov, od leta 2006 pa tudi knjižne zbirke Poetikonove lire, Ginko, Sončnica, vsa nora od svetlobe, in posebne izdaje. Pesniške zbirke v sklopu Sončnica, vsa nora od svetlobe, so vsako leto izbrane na natečaju, ki ga razpiše Hiša poezije in kjer si vsak izmed petih članov strokovne komisije izbere svojega zmagovalca, ki je nagrajen s samostojno pesniško zbirko, vsak pa izbere tudi dva avtorja, ki jima do samostojnega avtorskega dela ni uspelo priti, a si objavo vseeno zaslužijo, ti pa so vsi del antologije, ki izide v sklopu natečaja.
Letos sem se uspela s svojo pesniško zbirko Moje telo je ozvezdje po izbiri Marcella Potocca uvrstiti v antologijo Slišiš goreti sonce, moja dela pa so bila prav tako objavljena v reviji Poetikon 85/86 v rubriki Mlada poezija. Svoja dela sem lahko predstavila v torek, 19. novembra 2019, v Pritličju, kjer so se predstavili tudi drugi avtorji, objavljeni v antologiji in Poetikonu. Objava ob avtorjih z že toliko izkušnjami mi tako daje zagon za nadaljnje ustvarjanje in prizadevanje za prepoznavanje ter povezovanje mladih ustvarjalcev.
Sanje neumne deklice
Hana Bujanović Kokot
Sanje neumne deklice so preproste:
želi si rdečega balona,
ki bi jo ponesel v nebo,
kjer bi ji ptice dale krila
in ji pele o družini,
katere del je zdaj postala;
želi si objema,
ki bi izvabil iz nje nasmeh,
za katerega ni vedela,
da obstaja, in upanje,
da bo nekoč sledil še eden;
želi si mame in očeta,
ki bi naselila votla telesa odraslih,
s katerimi živi –
potem ji ne bi bilo treba želeti si rdečega balona.
A če jo kdo vpraša,
bo dejala ljubezni
(rekla bi hišo za punčke
kot ostala dekleta,
a hiša za punčke stane
in bi si jo bilo nesmiselno želeti)
in vsi se ji bodo smejali,
neumnemu otroku, ki ne ve,
da kaj takega kot ljubezen ne obstaja.
Cmera
Hana Bujanović Kokot
Rekli so, da sem bil jokav otrok.
Tega se ne spomnim,
a vem, da sem jokal,
ko je Christopher Robin zapustil Medvedka Puja.
Spomnim se, da sem jokal,
ko je sestra padla po tleh in se začela tresti,
iz ust pa ji je slina tekla kot morska pena,
kjer se ocean stika z obalo.
Spomnim se, da sem jokal,
ko sem na dvorišču na skrivaj zagrebel potepuško mačko,
za katero sem skrbel zadnji dve leti.
Jokal sem, ko sem nekaj let kasneje zagrebel še svojo.
In ko je mama prvič skrivaj jokala v spalnici, sem jokal z njo.
Ko sem bil v srednji šoli, mi je oče rekel, da nisem več otrok, naj se zadržim.
Ko si je sestra, tresoč se na tleh, pregriznila jezik
in se je njena slina obarvala rdeče, je bil on tisti,
ki je rekel, da le močni preživijo,
on je bil tisti, ki je ubil potepuško mačko, ko jo je našel v moji sobi,
in tisti, ki je raztrgal mamino najljubšo majico,
ko je ona jokala v spalnici.
Ko sem pokopal njega, nisem jokal.