Poletne ekskurzije na Kras, v zaledje Trsta in na Kozjansko
Ekskurzije in druženje s sošolci in prijatelji so bili za kranjske gimnazijce lep zaključek šolskega leta
Ekskurzija tretješolcev na Kras
Avtorica: Nuša Kavčič iz 3. e
Na zadnjo letošnjo ekskurzijo smo se tretji letniki odpravili na Kras. Tam smo si ogledali spomenik padlih vojakov prve svetovne vojne in kraško naselje Štanjel. Odpravili smo se tudi v prelepe Škocjanske jame, na koncu smo si ogledali cerkev svetega Martina. Najprej smo se pripeljali do Cerja. Med vožnjo smo lahko opazovali posledice požara. Povzpeli smo se do spomenika Pomnik miru. Ob vstopu v trdnjavo (= spomenik) se je nad nami razprostiralo zvezdnato nebo, pod nami je bil delček Brižinskih spomenikov, pred nami pa je bila slovenska Guernica. Najprej smo si ogledali dokumentarni film o grozotah soške fronte. Nato nam je vodička povedala nekaj zanimivosti o stolpu (npr.: visok je 25 metrov, zgradili so ga študentje in je v obliki križa). Videli smo še sliko slikarja Rudija Španzla (= Ples življenja in smrti), ki je poklon padlim slovenskim fantom v prvi svetovni vojni in jo imamo za slovensko Guernico.
Pot smo nadaljevali v prikupno kraško naselje Štanjel. Z zelo prijetno gospo smo se sprehodili po mestecu. Videli smo grad Štanjel, se sprehodili do Ferrarijeve vile in Ferrarijevega vrta. Vodička nam je povedala, da je vrt zgradil arhitekt Maks Fabiani za svojega nečaka Enrica Ferrarija, ki si je želel oddih po napornem tednu. Leta 1999 je bil vrt razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Zaradi stiske s časom smo si le od daleč pogledali mostiček, bazenček, vodomet in paviljon. Med hojo z vrta smo videli obnovljen čebelnjak, ki lepo dopolnjuje ta prekrasen Ferrarijev vrt. Kar se mi zdi zelo zanimivo, je, da v tem mestu živi le 50 ljudi. Imeli smo tudi čast spoznati najstarejšega prebivalca Štanjela, ki je tudi zdajšnji lastnik Ferrarijeve vile. Tretja postojanka je bilo mesto Sežana. Tukaj smo se izvrstno najedli po zaslugah profesorja Vebra, saj nam je naročil puranji zrezek, pomfrit in palačinke.
Vsi siti smo se odpeljali proti Škocjanskim jamam. Da pa bi prišli do jame, smo morali hoditi okoli 5 minut. Ko smo prišli do vhoda, so nam vodiči povedali, da je jama razdeljena na dva dela. Prvi del se imenuje Tiha jama, drugi pa Šumeča jama. Skozi nizek tunel smo vstopili v Tiho jamo. Čez nekaj časa smo videli največji stalagmit, imenovan Orjak. Orjak se nahaja v Veliki dvorani in je visok 15 metrov. Kar kmalu smo slišali šum reke Reka, kar je pomenilo, da se približujemo Šumeči jami. Bilo nam je obljubljeno, da nas zunaj jame čaka dvigalo, vendar se ta obljuba ni izpolnila, zato smo se morali povzpeti po veliko, veliko stopnicah.
Zadnja postaja je bila cerkev svetega Martina v Slivju. Profesor Veber nam je povedal nekaj podatkov o svetem Martinu. Predstavil nam je tudi freske umetnika Toneta Kralja. Na njegovih freskah se vidi njegovo zaničevanje in norčevanje iz fašizma in nacizma. Negativne like iz biblijskih zgodb je drzno upodobil kot fašistične. Na freski z mrtvim otrokom v Jezusovem naročju je bil upodobljen Poncij Pilat z Mussolinijevim obrazom. Na freski z Jezusom, križem in vojaki pa je imel vojak, ki je bil najbliže Jezusu, na svojem oklepu svastiko. Umetnina, ki me je najbolj fasciniral,a je bil 11. križev pot (enajsta postaja), saj je Tone vojaka upodobil kot Hitlerja (imel je oblečene pumparice ter upodobljene Hitlerjeve lase in brke). Ekskurzija je bila lep »zaključek« letošnjega šolskega leta in je res lepo, da smo dan izkoristili za izobraževalne namene in za druženje s prijatelji.
Avtorica: Nina Pergar iz 3. f
Naša pot se je začela zjutraj z zbiranjem na glavni avtobusni postaji v Kranju ob 7.15. Sledila je razporeditev na avtobuse in odhod. Na začetku ekskurzije je bilo vzdušje malo bolj negativno, saj je kar močno padal dež, vendar to ni nikogar ustavilo, da ne bi vsaj malo zadremal med vožnjo do naše prve postojanke Ajdovščina. V Ajdovščini smo se ustavili na hitro pavzo za WC, kavico in nekateri tudi zajtrk. Nato pa je bil že čas, da se odpravimo proti našem prvem ogledu ekskurzije, in sicer Cerje. Ko smo se povzpeli do stolpa Cerje, sta nas pričakala dva vodiča in ogled se je začel. Stolp je sestavljen iz sedmih nadstropij, vsako nadstropje pa ima svoj pomen oziroma prikazujejo svojo časovno obdobje (od Brižinskih spomenikov do vojne za osamosvojitev Slovenije). Na vrhu trdnjave pa smo si želeli za konec ogledati razgled na Jadransko morje, Furlansko nižino, Julijske Alpe in Vipavsko dolino, vendar vse kar smo videli le meglo, zato smo se obrnili in si ogledali še filmček o soški fronti, nato pa hitro nazaj v avtobus.
In že smo na naslednjem ogledu v Štanjelu. To je vasica, ki je biser kraške arhitekture in kulture. Pri arhitekturi moramo omeniti Maksa Fabiana, ki je zaslužen za izgled vasice Štanjel. Skupaj z vodičem smo si najprej ogledali cerkev svetega Daniela, katere posebnost je limonasti zvonik. Nato smo šli do meni osebno najlepšega dela ekskurzije, in sicer do Ferrarijevega vrta s parkom. Tega sestavljajo tri terase. Na spodnji sta fontana, ki spominja na Benetke, in paviljon, v katerim danes potekajo poroke. Vodič nam je nato predstavil tipično kraško hišo, ta pa je grajena iz čistega kamna. Ker imajo v tistih predelih težave z vodo, so včasih kopali vodnjake in vsaka družina je imela določeno, koliko vode ji pripada. Za zaključek pa smo si ogledali grad oziroma grajsko dvorišče, ki pa je bilo v drugi svetovni vojni kar precej poškodovano. Po končanem ogledu Štanjela smo se vsi lačni odpravili na avtobus in že smo drveli proti Sežani, kjer smo imeli odmor za kosilo. Ko smo se najedli in malo odpočili, pa smo že bili na poti Proti Škocjanskim jamam.
V jami smo videli stalaktite, stalagmite, zavese, stebre oziroma stalagmate. Poleg vseh manjših kapnikov pa smo videli tudi Orjaka, kje pa je največji in najstarejši kapnik v tej jami. Šli smo tudi čez most reke Reke, ki je oblikovala kanjon skozi jamo. Reka ob močnih nalivih rada poplavlja, največja poplava tudi do višine 90 metrov. Skozi jamo vodi veliko stopnic, vendar ker to ni bilo dovolj, smo morali od jame nazaj hoditi še 30 minut po samih stopnicah do začetne točke, saj dvigala niso smeli uporabljati zaradi inšpekcije. Vsi preznojeni, utrujeni, zadihani in rdeči kot paradižniki smo se vrnili v avtobus in se odpeljali na še zadnji ogled v Slivju.
Profesor Veber nam je tam predstavil cerkev svetega Martina in razložil freske ter poslikave, ki prikazujejo in kritizirajo nacizem in fašizem. Na slikah lahko opazimo, da so dobri liki (npr.: Jezus) oblečeni v modro, rdečo in belo barvo, ki naj bi prikazovala dobre slovanske narode. Medtem pa so bile slabe osebe (npr.: Pilat, ki obsodi Jezusa) oblečene v zelene, rdeče in bele obleke, ki pa prikazujejo Italijane. Ne kritizirajo pa samo z barvami, ampak tudi s tem, da so nekatere slabe osebe oblečene v značilne nemške kratke hlače, dve osebi imata celo obraza, ki spominjata na Hitlerja in Mussolinija. Tako so se v tistem času upirali fašizmu in nacizmu.
Tedaj pa je bil čas za odhod proti domu. Po napornem dnevu, sta povečini na avtobusu zavlada tišina in spanec. Nazaj smo se vozili malo dlj, saj se je zgodila nesreča in nastajali so zastoji. Na splošno mi je bila ekskurzija všeč, razen slabega vremena in težav z odpiranjem vrat našega avtobusa. Najbolj sta se mi vtisnila v spomin stolp Cerje in Ferrarijev vrt, ki je meni osebno bila najlepša destinacija te ekskurzije.
Avtor: Toni Kišek iz 3. f
V torek, 6. junija 2023, smo se odpravili na celodnevno ekskurzijo na Kras. Iz Kranja smo se ob 7.15 odpeljali proti Primorski, vendar je bila na avtocesti gneča zaradi dežja. Ko smo se peljali mimo Postojne, nam je profesorica razlagala o naravnogeografskih značilnostih Krasa in Vipavske doline. Prvi postanek je bil v Ajdovščini, kjer smo pojedli zajtrk oziroma malico in šli na WC. Po postanku smo se z avtobusom odpeljali do Cerja, kjer smo med potjo videli opustošene gozdove, ki jih je prizadel požar. Cerje je spomenik v obliki trdnjave, ki stoji na vrhu hriba in opominja na tamkajšnje dogodke iz preteklosti. Znotraj objekta smo videli del razstave, ki pa je še v nastajanju. Objekt naj bi bil posvečen vsem Slovencem, ki so branili slovensko zemljo. Razstava zaenkrat obsega le dogodke 1. svetovne vojne, v načrtu pa imajo tudi razširitev na 2. svetovno vojno in slovensko osamosvojitveno vojno. V najvišji etaži je razgledišče, vendar zaradi megle nismo videli skoraj ničesar. Na lepe dni naj bi se sicer videlo od Trsta do Triglava. Po ogledu smo se z avtobusom odpeljali proti Štanjelu.
Po polurni vožnji smo prispeli v Štanjel, kjer so nas sprejeli vodiči. Ogledali smo si del gradu Štanjel in cerkev, ki ima zvonik v obliki minareta. Glavna zanimivost pa je bil Ferrarijev vrt, ki ga je zasnoval Maks Fabiani. Vrt je zelo lepo urejen in ima svoje umetno jezero in vodovod. Ima tudi paviljon in pešpot do sosednje vasi Kobdilj. Ogledali smo si tudi nekaj tradicionalnih hiš s kamnitimi žlebovi. Ti žlebovi so vodo zbirali v vodnjaku, ki je bil včasih edini vir vode za okoliške prebivalce. Po ogledu smo bili že nekoliko lačni, zato smo komaj čakali na kosilo. Na kosilo smo se odpeljali v Sežano. Na voljo smo imeli 50 minut in nekateri smo nekaj časa izkoristili za ogled dela mesta. Zadovoljni smo se odpeljali proti Škocjanskim jamam.
Čeprav nas je profesorica strašila z enourno vožnjo, smo bili tam v pičlih petnajstih minutah. Do vhoda v jamo pa smo se morali še malo sprehoditi. V jamo smo vstopili šele po natančnih navodilih vodičev, in sicer treh skupinah. Prvi del jame je bil suh, s številnimi kapniki in dvoranami. Drugi del pa poteka ob reki Reki, ki si je utrla približno sto metrov globok kanjon. Pogled na reko, ki je šumela v globočini, osvetljeno skozi meglice z reflektorji, je bil res veličasten. Ko smo se sprehodili skozi jamo, nas je čakalo še okoli 500 stopnic, potem pa smo se z avtobusom odpeljali proti Slivju. V Slivju nam je profesor Veber predstavil slike Toneta Kralja, ki simbolizirajo boj proti nacizmu in fašizmu. Nekateri liki zelo jasno predstavljajo fašiste – eden ima značilne Hitlerjeve brke. Ogledali smo si slike in križev pot, nato pa se odpeljali domov. Na poti domov smo naleteli na hudo gnečo pri Vrhniki, zato smo del poti prevozili po regionalni cesti. Med potjo smo še reševali učne liste in se veselili sonca po muhastem vremenu. Ekskurzija je bila zanimiva, sploh za ljubitelje zgodovine, saj so bili ti kraji močno zaznamovani v obdobju med vojnama. Velik vtis pa so name naredile tudi Škocjanske jame. Na splošno mi je bila ekskurzija poučna in prijetna.
Ekskurzija drugošolcev v zaledje Trsta
Avtorica: Lucija Žbogar iz 2. d
»Ta ekskurzija (v zaledeje Trsta) mi je bila res všeč. Še dodatno pa jo je polepšalo že čisto poletno vreme in pa italijanski sladoled v Ogleju. Hvala, ker nam lahko to omogočite.« Meta Mekina iz 2. d
V četrtek, 4. maja 2023, smo se odpravili na celodnevno ekskurzijo v zaledje Trsta. Zbrali smo se na glavni avtobusni postaji v Kranju in se odpeljali proti Italiji. Pot nas je vodila po avtocesti mimo Vrhnike in Logatca. Ponovili smo znanje o Cerkniškem jezeru in se spomnili, da je Cerkniško jezero eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Vsako leto ga opazimo na kraškem polju in še preden se ga dodobra nagledamo v suhem delu leta izgine. Pot smo nadaljevali do mejnega prehoda Fernetiči in brez težav prispeli v Italijo. Naš prvi postanek je bilo svetišče na Vejni, ki se nahaja na nadmorski višini 30 metrov. Postavili smo se na razgledno točko in uživali ob razgledu na zaliv in mesto. V daljavi smo lahko opazili tudi Devinski grad blizu Rilkejeve poti, ki smo jo kasneje tudi prehodili. Svetišče je posvečeno Mariji, Materi in Kraljici. To, kar mi je bilo res všeč in je svetišču dalo v mojih očeh poseben čar, je arhitektura. Cerkev je namreč oblikovana v črki M kot simbol device Marije. Svetišče sem si zelo dobro zapomnila tudi po tem, da je tu Mati Božja za posvetitev prosila prerokinjo Lucijo, mojo soimenjakinjo. S prijateljicami smo si ogledale notranjost.
Po ogledu cerkve smo se odpeljali proti Sesljanu, kjer smo začeli pohod po Rilkejevi poti, posvečeni pesniku in pisatelju Rainerju Marii Rilkeju. Rodil se je 4. decembra 1875 v Pragi, umrl pa 29. decembra 1926 v Švici. Napisal je mnogo pesmi, ena od njih je tudi Devinska elegija (ciklus pesmi). Pot mu je posvečena, ker je bil nekoč gost na Devinskem gradu. Grad smo opazovali z ene od mnogih razglednih točk, ki jih pot ponuja. Sama sem opazila tudi bunker iz 1. svetovne vojne. Po poti smo hodili okoli dva kilometra ob Sesljanskem zalivu. Zanimivo se mi je zdelo, ko je profesorica razlagala, katere znane osebnosti so tudi hodile po tej poti, med njimi tudi Anton Aškerc in Simon Gregorčič. Naš naslednji postanek je bil zelo blizu, saj smo si ogledali izvir reke Timave oz. reke Reke. Mnogi trdijo, da reki nista »v sorodu«, saj naj bi Reka od Timave prejemala le eno tretjino vode. Timava slovi po tem, da je ena krajših v Italiji, kar je ne naredi nič manj posebne. Tik ob izviru reke še danes stoji cerkev Sv. Janeza Krstnika. V njej so našli grafit v glagolici. Menijo, da gre za risbo romarja, ki je v njej pustil pečat.
Pot smo nadaljevali v Sredipolje, ki je znano po kostnici, posvečeni padlim italijanskim vojakom v Italiji. Tudi ta kostnica me je prevzela s čudovito arhitekturo. Prevladuje predvsem beton in je minimalističnega izgleda. Načrtovala ssta jo arhitekt Giovanni in kipar Giannini. Sestavljena je iz treh visokih kamnitih križev, kapelice in vojaške opazovalnice. Nad vsako grobno celico smo lahko opazili napis »PRESENTE«, kar pomeni prisoten. Povzpeli smo se vse do vrha in začuda imeli dovolj energije še ves dan. Vzpon je obsegal kar 22 različnih stopnišč. Občudovala sem delo, ki so ga vložili v to prečudovito zgradbo, zato mi ni bilo težko priti do vrha.
Naš naslednji postanek je bil v Tržiču, kjer smo si napolnili baterije v McDonaldsu in si privoščili sladoled. Videli smo se s prijatelji z drugih avtobusov in izmenjali vtise. Po koncu postanka smo se odpeljali v Gradež, ki je del Gradeške lagune. Ogledali smo si baziliko Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata. Najprej smo prisluhnili zgodbi o Jonu. Jona vržejo v morje, da bi se neurje umirilo. Pogoltne ga riba, ki ga v trebuhu obdrži tri dni in tri noči, kasneje pa ga izpljune na kopno. To zgodbo smo si ogledali tudi v podobi freske. Tudi tukaj smo imeli krajši postanek, nato pa smo se odpeljali nazaj v Slovenijo. Ko smo bili na domačih tleh, nas je čakal še zadnji ogled te ekskurzije.Ustavili smo se v Goriških brdih, znanih po svoji razgibani pokrajini, vinogradništvu, okusnem vinu, pridelavi medu in gojenju najboljših češenj. Poleg češenj pa Goriška brda slovijo tudi po marelicah, jabolkih, hruškah in figah. Postanek smo imeli na razglednem stolpu na Gonjačah, ki je visok kar 23 metrov. Ko sem se vzpenjala, ga kar ni in ni bilo konca. Ko sem končno prišla na vrh, je bil razgled fantastičen: videlo se je vse od Brd pa do Julijskih in Karnijskih Alp, Dolomitov, Furlanije, Tržaškega zaliva, Krasa in Trnovskega gozda. Nekateri so se ustrašili višine in so raje ostali na tleh.
Po ogledu stolpa smo se posedli v avtobus in priznam, bila sem izčrpana. Zaspala sem in v Kranju izstopila utrujena, a hkrati vesela, saj sem dan preživela z najboljšimi prijatelji, veliko novega sem se naučila in potovala po zanimivih krajih. Lepo smo se imeli, kakor se imamo vedno vedno na šolskih ekskurzijah.
Ekskurzija prvošolcev na Kozjansko
Avtorica: Eva Jere iz 1. f
V torek, 6. junija 2023, smo se dijaki prvih letnikov odpravili na ekskurzijo na Kozjansko. Pot smo zjutraj začeli v Kranju, se odpeljali proti Posavskem hribovju in prispeli do Krškega, kjer smo skozi okna avtobusa opazovali jedrsko na reki Savi, s pomočjo katere tu pridobivajo elektriko. Naša prva postojanka je bila Brestanica. Tam smo si ogledali znameniti grad Rajhenburg, ki mi je bil zelo všeč. Vodička nas je popeljala po veličastnih sobanah tega gradu in nam predstavila, kako so živeli ljudje v obdobju gotike. Na stenah je bilo naslikanih veliko fresk, ki pa že spadajo v renesanso. Odkrite so bile leta 1979. V gradu so nam predstavili življenje na gradu med vojno in nam tudi povedali, kako so se prebivalci gradu branili pred napadalci.
Po ogledu gradu smo pot nadaljevali proti Kozjanskem. Kozjansko je splošno znano po veliki revščini, slabih prometnih povezavah in poplavah. Ime izhaja iz kraja Kozje iz 2. svetovne vojne. Tu prevladujejo listnati gozdovi, med sadjem pa lahko najpogosteje najdemo jabolka in grozdje, saj imajo veliko jablan in vinogradov. Ko smo se pripeljali v Rogaško Slatino, smo si za začetek ogledali tukajšnjo znano steklarno. Prikazali so nam, kako oblikujejo steklo ter iz njega naredijo različne kozarce, vaze in še marsikaj drugega. Te izdelke potem pošiljajo po celem svetu. Zelo zanimiva se mi je zdela tudi trgovina, v kateri so bili različni stekleni pokali, nekateri so stali kar 8000 €.Ura je bila že kar pozna, zato smo naredili postanek za kosilo. Jedli smo v gostilni Bohor, na poti do Celja.V Celju smo imeli voden ogled mesta. Žal nas je ujel dež, a je bilo še vseeno zanimivo. Videli smo kip znane popotnice Alme Karlin in slišali njen življenjepis, ki se me je zelo dotaknil, saj tudi sama zelo rada potujem.
S tem se je naša ekskurzija približevala koncu. Pred seboj smo imeli še nekaj ur vožnje do Kranja. Po poti smo peli, poslušali glasbo in skozi okno opazovali naravo. Ekskurzija mi je bila zelo všeč, saj sem spoznala še druge dele Slovenije, v katerih nisem prav pogosto. Z veseljem bi se še kdaj odpravila na Kozjansko, saj me je tamkajšnja pokrajina zelo navdušila.
