Posebna omemba Grossmanovega priznanja 2020 Hani Bujanović Kokot
Napisala je kratko zgodbo Božičnost.
Hana Bujanović Kokot iz 4. h je prejemnica posebne omembe Grossmanovega priznanja 2020. Žirija Grossmanovega priznanja, ki ga podeljuje AGRFT, je sprejela sklep, da s posebno omembo izpostavi dramaturško kvaliteto njene kratke zgodbe/sinopsisa Božičnost. Hana je Grossmanovo priznanje za svojo kratko zgodbo Poljub na čelo prejela že leta 2018.
Božičnost
Opazuje jo, kako sloni ob podboju vrat spalnice in se pogovarja po telefonu. Roko, v kateri ne drži telefona, zakoplje v prame svojih svetlih las, urejeni nohti grabijo po lasišču. On pogoltne cmok, svoje telo opre na podlaket desne dlani, z levo odejo povleče malo višje čez svoj trup in se podrgne po mednožju. S pogledom sledi njenim oblinam. Njena levica je zakopana v lase, grabi jo v pest in jutranji žarki ujamejo zlat lesk poročnega prstana na prstancu. On se skozi okno zazre v kavarno čez cesto. Zasnežena ulica, ljudje kidajo sneg izpred vhodov. Nalahno sneži. Ona se vrne v posteljo, po vseh štirih se priplazi k njemu, telefon vrže na svileno posteljnino, da zdrsne na tla. »Danes bom prespala pri tebi.«
Prebudi se sam. Zasliši cvrčanje olja v kuhinji, vstane iz postelje in se spotakne ob čevelj. Obrne se nazaj k postelji, izpod rjuh izbrska škatlico s cigareti in darilno vrečko, ki jo je skril pod posteljo. Cigareto skobaca do ust, ko se prebija do majhne kuhinje. Vrečko odloži na mizo, z vžigalico podrgne ob rob škatlice in globoko vdihne sveže prižgano cigareto, preden se ji približa, ji ob uho puhne oblak kadilskega dima in šepne: »Nekaj imam zate.« Ona od presenečenja poskoči in zakolne, ko olje špricne na golo podlaket, ugrizne spodnjo ustnico in se prisiljeno nasmehne. Na krožnik naloži tri jajca na oko, dva v procesu počita in spet zakolne. Ko se obrne, zagleda vrečko, zavije z očmi in jo porine na stran, da se ta prevrne. Sede za mizo, z nogo sosednji stol brcne od mize in ga gleda, čakajoč, da sede. V roko mu potisne vilice, v tišini začneta jesti. Na trenutke se vilice na krožniku prepletejo in ona vsakič znova njegove vilice porine stran, uide ji hehet.
Čez dan ona dela. Ko tipka, se zanj ne zmeni. On se odpravi na zrak, avto očisti snega in opravi nakupe zase in za ostarelo sosedo, ki vedno nerga, preden se zahvali. Ko ji da plastične vreče, si masko potegne pod brado in jo poljubi, ona mu v roke potisne svež hlebec kruha. Zahvali se ji, ko zapre vrata, hlebec odloži pri sosednjih vratih. Ko se vrne v stanovanje, ona kuha. Opotečeta se v posteljo.
Drugega kot makaronov jima za kosilo leže na razmetani postelji ne uspe pojesti. Ona svojo glavo položi na njegovo mednožje, ko si podajata cigarete in on glasno bere njena delovna poročila. Ko ji telefon ponovno zazvoni, zavije z očmi, ne oglasi se. Obotavlja se, pogleda na uro in nemudoma vstane. S tal pobira oblačila, on hiti za njo. Ona se za trenutek ustavi in ga razočarano pogleda, on sredi giba obstane. Ona steče v kopalnico in tiho godrnja, skuša si razvozlati lase. On se kljub vsemu obleče. Ko je ni, iz njene denarnice skrivaj sune fotografijo nje z dojenčkom v naročju.
Mudita se po ulicah, ona si masko vleče čim višje in kapo čim nižje. Tekata po božičnih nakupih. Ko končno obstaneta, je temno, ponovno sneži. Ona ga potreplja po ramenu, ostaja dovolj daleč, da je ne more objeti. Nekaj časa se gledata v oči, potem se ona obrne in odide. On potisne roke v žepe in odkoraka v drugo smer.
Vrne se v podstrešno stanovanje, kruh, ki ga je vrgel na tuj predpražnik, zdaj najde na svojem, odklene vrata in hlebec z nogo brcne v stanovanje. Pod odprtim oknom se je nabral sneg. Posoda z zažganimi makaroni stoji na plinskem štedilniku. Nasmehne se. Fotografijo, ki jo je posnel zjutraj, zdaj razvito, s selotejpom nalepi na steno v kuhinji. Darilno vrečko pospravi v omaro, tam jih je na polici že več. »Vesel božič,« šepne.
Ko se vrača domov, ob tla udarja z visokimi petami, ozek vrat poskuša čim bolj zakriti s plaščem. Rdeč vrh nosu ji kuka izpod maske. Vrata doma odpre počasi, bežno zapre oči, si sname masko in vreče z zavitimi paketi odloži na tla ravno dovolj hitro, da v zrak dvigne majhnega otroka, ki priteče k njej. Pritisne si ga ob vrat in se nasloni ob možev prsni koš, ko se ji ta dovolj približa. Vdihne vonj svežih piškotov, ki prežema hišo. Nasmehne se. »Vesel božič.«