»Praktično raziskovanje je temelj fizike, nobeno znanje teorije ne pomaga, če ga fizik ne zna aplicirati.«
Intervju z Žanom Ambrožičem iz 3. h, ki je osvojil srebrno medaljo na 6. fizikalni olimpijadi EuPho 2022.
Letošnja Evropska fizikalna olimpijada je po letu 2019 prvič spet potekala v živo, in sicer na Univerzi v Ljubljani. Šeste fizikalne olimpijade se je udeležilo 182 tekmovalcev iz kar 37 različnih držav. Tekmovalci so prvi dan reševali eksperimentalni del nalog, naslednji dan pa še teoretične naloge. Za reševanje so imeli vsak dan pet ur časa. Slovenija je kot država gostiteljica imela pravico do dveh petčlanskih ekip. Olimpijade se je udeležil tudi dijak Gimnazije Kranj Žan Ambrožič iz 3. h in z uvrstitvijo na trideseto mesto osvojil srebrno medaljo.
Srebrna medalja na olimpijadi je res izjemen dosežek. Kakšen je bil tvoj odziv, si to pričakoval?
Ker je bila to moja prva olimpijada, sem si za cilj postavil bronasto medaljo, zadovoljen pa bi bil že samo s pohvalo. Ampak letos so bile naloge precej lažje kot prejšnja leta, kar se je videlo tudi po rezultatih, saj je eden od tekmovalcev teoretične naloge rešil z vsemi točkami. Ker naloge tako niso zahtevale kakšnih podrobnih znanj, ampak bolj splošna, so bile tudi zame bolj rešljive, saj še nisem znal čisto vsega, kar bi lahko dobili pod svinčnik. Ko sem po obeh tekmovalnih dneh dobil neuradne rezultate in malo poklepetal o nalogah z drugimi tekmovalci, sem dobil tudi malo upanja za srebro. Na moderacijah (dan za ugovore) mi je uspelo pridobiti še nekaj malega in potem sem nestrpno čakal na podelitev naslednji dan. Po pravici povedano sem med podelitvijo bronastih medalj samo upal, da me še ne pokličejo. In na srečo me niso, izkazalo se je, da sem bil glede na točke približno enako oddaljen od brona in zlata, česar sem se res razveselil. Seveda so se tudi ostali tekmovalci iz naših dveh ekip odlično odrezali, skupaj smo osvojili 3 pohvale, 3 bronaste in 3 srebrne medalje.
Si se bolj veselil eksperimentalnega ali teoretičnega dela in kako sta sploh potekala?
Bolj sem se veselil eksperimentalnega, ker bi vsaj dobil nekaj točk za meritve, saj so bile teoretične naloge iz prejšnjih let res težke, sem pa tudi bolj praktičen tip človeka, raje delam poskuse, kot samo rešujem teoretične naloge na papir, saj eksperimenti res pokažejo, kako narava deluje, in ko jih enkrat izvedem, si potem lahko tudi predstavljam stvari (iz klasične fizike), medtem ko rešujem teoretične naloge.
Naloge smo reševali na Pedagoški fakulteti, v telovadnici so zatemnili okna in postavile stene iz kartona, da smo imeli vsak svoj delovni prostor, opremljen s škatlo s pripomočki, navodili (v prevodu in originalu) ter namizno lučko. Ko smo bili vsi pripravljeni, so ugasnili luči v telovadnici in eksperiment se je začel. Ugotoviti smo morali temperaturo nitke glede na razmerje izsevanih barv glede na moč, ki jo je porabljala žarnica, primerjali smo učinkovitost žarnice in LED-diode in ugotavljali toplotno prevodnost ter albedo bele in črne ploščice. V nalogah smo večkrat morali uporabiti Stefan-Boltzmannov zakon za sevanje črnega telesa, ki ga je zapisal največji slovenski fizik Jožef Stefan. Naslednji dan je sledil še teoretični del, kjer so nas za istimi kartonskimi stenami čakale naloge iz nihanja telesa v čaši s tekočino, električnega nihajnega kroga ter gibanja dipola v magnetnem polju. Tako kot že prejšnji dan so nam vsako uro sporočili, koliko časa še imamo, proti koncu pa še pogosteje. Po eni strani bi si želel še malo časa, da bi morda malo bolje lahko rešil naloge, po drugi strani pa sem bil vesel, ko so oznanili konec, saj je bilo sedenje 5 ur pod stresom kar naporno.
Kako si se pripravljal na olimpijado?
Z veseljem rešujem naloge iz fizike že od osnovne šole, septembra lani pa sem začel bolj zares, po vrsti sem rešil 2 zbirki nalog s preteklih srednješolskih tekmovanj v Sloveniji ravno tako, da sem zaključil pred državnim tekmovanjem. Kar nekaj snovi sem se naučil sam, saj je pri rednem pouku še nismo jemali. Ko sem še isto popoldne po državnem tekmovanju izvedel za neuradne rezultate, sem se lotil priprav za izbirni test čez 2 tedna, za katerega sem moral predelati še osnove moderne fizike. Uspel sem se uvrstiti v ekipo in tako so se priprave nadaljevale, v dobrem mesecu dni je bilo ogromno dela, od dopolnitve matematičnega znanja z diferencialnimi enačbami in približki do novih fizikalnih konceptov, ki jih še nisem poznal. Žal z DMFA nismo mogli izvesti priprav, ker so imeli preveč dela z organizacijo olimpijade pa še po nesreči bi lahko izvedeli, kaj nas čaka na eksperimentalnem delu, tako da smo se pripravljali sami. K sreči sta mi mag. Oliver Ogris in prof. Gregor Igličar stala ob strani, brez njune razlage mi verjetno ne bi uspelo, res sem jima hvaležen za njun čas in trud.
Letos je bila olimpijada spet izvedena v živo po treh letih izvedb na daljavo. Kako bi opisal celotno izkušnjo, kakšna so bila tvoja pričakovanja?
Bilo je zanimivo, spoznal sem veliko dijakov, ki imajo tako kot jaz radi fiziko. Sicer je bila olimpijada organizirana v Ljubljani, tako da nisem potoval v kakšne eksotične kraje, a je bilo vseeno dovolj novega, saj prihajam z zgornje Gorenjske in razen šolskih izletov in državnih tekmovanj ne zahajam v našo prestolnico. Ker je bila večina sotekmovalcev iz Ljubljane in so jo že dodobra poznali, sem se pridružil drugim ekipam na ogledu. Po teoretičnem delu smo si ogledali Škocjanske jame. Vsi smo bili veseli izvedbe v živo, saj je tudi eksperiment veliko zanimiveje izvajati fizično kot vpisati številke v računalnik, ki vrne »meritve« z naključim odstopanjem, kot so to delali na EuPhO v preteklih treh letih. Praktično raziskovanje je temelj fizike, nobeno znanje teorije ne pomaga, če ga fizik ne zna aplicirati, zato je eksperiment v živo pomemben del tekmovanja. Kar me je presenetilo, so bili drugi tekmovalci, pričakoval sem bolj take, ki cele dneve delajo samo fiziko, sebe sem namreč štel za sproščenega za olimpijado, a se je izkazalo, da smo fiziki kar zabavna druščina, besed nam ni zmanjkalo in po tekmovalnem delu smo pozno v noč igrali karte in se smejali šalam drug drugega. Na koncu smo si z nekaterimi tudi izmenjali kontakte, da bomo lahko tudi v prihodnosti ostali v stiku, nihče ne ve, kje se lahko zopet srečamo.
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Najprej me v prvi polovici julija čaka še IPhO, mednarodna fizikalna olimpijada, za kar moram še precej dodelati svoje znanje fizike. Žal bo izvedena na daljavo, saj jo alternativno organizira Švica, ker so prvotne organizatorje Beloruse države večinoma bojkotirale. Potem pa malo počitnic, ampak bom kljub temu občasno rešil še kakšno nalogo, da ostanem »v formi«. Naslednje leto se bom poskusil uvrstiti na obe fizikalni olimpijadi, kar bo malo težje kot letos, saj bosta v obe ekipi šla samo 2 najboljša iz države, ostali pa se bodo morali odločiti za eno. Verjetno bom spet tudi pripravljal mlajše generacije na gimnaziji na fizikalni del naravoslovnega tekmovanja. Morda bom poskusil še na astronomiji ali finančni matematiki, pri katerih sem letos odstopil od izborov zaradi fizike in precej nerealnih možnosti za uvrstitev, poleg tega me čaka še matura, tako da je odločitev še težka. Zagotovo pa vem, da bom ostal radoveden in še naprej raziskoval svet fizike, da bom nekoč morda lahko razumel delček vesolja.
