»Države z državljani, ki dosegajo zahtevnejšo raven znanja, so uspešnejše.«
Pogovor z dobitnikom najvišje nagrade za slovenske šolnike, nagrade za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju, direktorjem Državnega izpitnega centra, profesorjem fizike na Gimnaziji Kranj in kranjskim gimnazijcem dr. Darkom Zupancem
V svetu izobraževanja in znanosti se skrivajo številni navdihujoči zgledi, ki so s svojim znanjem in predanostjo oblikovali boljšo prihodnost. Eden od takih zgledov je nedvomno dr. Darko Zupanc, ki sem ga z veseljem intervjuvala Deja Dubokovič. Dr. Zupanc trenutno zaseda mesto direktorja Državnega izpitnega centra, ki še vedno tudi poučuje fiziko na Gimnaziji Kranj. V svoji bogati karieri je prehodil pot od dijaka na Gimnaziji Kranj do odličnega profesorja in vodje pomembne institucije slovenskega izobraževanja.
Kako bi opisali svoje gimnazijske čase na Gimnaziji Kranj?
To so bila lepa leta. Bili smo mladi. Podobno kot danes smo usklajevali šolo in prosti čas. Gimnazija Kranj je tudi takrat imela glas zahtevne šole, zato se je bilo treba učiti. Takrat je bilo gimnazij mnogo manj in tudi gimnazijcev je bilo manj kot 20 % v generaciji. Če se nisi učil, si pač dobil nezadostno oceno. Če se je to ponavljalo, si imel popravni izpit in mnogi so šli na akademsko manj zahtevne srednje šole. Vsekakor pa smo si vzeli čas za druženje, v šoli in izven nje, tudi za zabavo. Ušpičili smo tudi kakšno neumnost in učiteljem ter staršem povzročili kakšen siv las. Vedeli pa smo, da bomo z Gimnazije Kranj lahko prišli na različne fakultete in akademije dobro opremljeni za študij.
Maturirali ste leta 1979. Kakšne spomine imate na maturo v času, ko ste zaključevali gimnazijo?
Res je, tudi v naših generacijah smo ob zaključku gimnazije imeli maturo. Izpitne naloge res niso prišle iz Ljubljane, za vse gimnazijce enake, vendar je bila zahtevnost morda večja, kot je sedaj. Bila pa je izjema, če si bil v 4. letniku odličen, si bil mature oproščen. Vendar so bili takrat redki, ki so bili odlični in oproščeni mature. Tudi takrat je bila matura lahko stresna, odvisno od posameznika. Spomnim se sošolke, ki je na dan ustnih izpitov pred odhodom na izpite doma omedlela.
Spomnim se še kakšne podrobnosti pri opravljanju svojih izpitov, pri katerih sem bil nekoliko uspešnejši kot pri predmetu v šoli, nekje pa malo manj. Dobro pa se spomnim, ko sem po zadnji obveznosti – opravljanju štirih ustnih izpitov v enem popoldnevu – izčrpan prišel domov. Starejši brat mi je rekel: »To ni nič posebnega, tako je na faksu po vsakem resnem izpitu.«
Zelo lepe spomine pa imam na vsa vzporedna dogajanja, povezana z maturo: na maturantsko ekskurzijo po takratni Jugoslaviji, na maturantski ples in na dijaško slovo od gimnazije z maturantskim sprevodom v šoli in po Kranju.
Kaj vas je navdušilo, da ste si izbrali študij fizike?
Svoje učitelje imam praviloma v lepem spominu, pa vendarle smo za fiziko zamenjali več učiteljev, imeli smo bolj začasne oz. prehodne učitelje fizike. V mojem razredu smo vedeli, da so se vrstniki pri nekaterih drugih učiteljih in v drugih gimnazijah naučili več fizike kot mi. Za študij fizike sem se odločil predvsem iz zanimanja, kaj bi se še rad naučil, kaj bi rad znal. Menim, da smo se takrat v večjem deležu gimnazijci za študij odločali glede na to, kaj nas zanima, manj pa glede na pričakovanja za dobro plačane službe. Sam sem malo kolebal med študijem matematike ali fizike. Ker je brat študiral matematiko, sem se jaz odločil za fiziko.
Kako ste se odločili za kariero v izobraževanju in poučevanju na gimnaziji?
Študiral sem tehniško fiziko, tako da sem po osnovni izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir. Imel sem štipendijo v kranjski Iskri, kjer sem vsako poletje opravljal obvezno prakso. V spominu imam, da na vsakoletni praksi v tovarni nisem začutil izziva. Težko opišem, kaj me je privedlo do tega, da sem se po zaključnem letniku študija, med absolventskih stažem, odločil preizkusiti kot učitelj na Gimnaziji Kranj. Vem pa, da sem si rekel, če se bom po tej izkušnji poučevanja počutil dobro in bom imel vtis, da so tudi dijaki zadovoljni z mojim učiteljevanjem, bi lahko v prosveti ostal. Po diplomi se mi je ponudila možnost za službo na Institutu Jožef Stefan, pa sem jo, že z enoletno izkušnjo poučevanja na Gimnaziji Kranj, zavrnil. Letos (2023) je bilo 1. septembra štirideset let, ko sem začel s poučevanjem na Gimnaziji Kranj in kljub kasnejši službi v Ljubljani dvakrat tedensko še vedno poučujem fiziko v enem razredu.
Kateri trenutki v vašem delu na Gimnaziji Kranj so vam ostali najbolj v spominu?
Največ spominov mi bo ostalo na dijake, najbrž več na tiste, ki sem jim bil razrednik. Učitelj je zelo vesel uspehov svojih dijakov tudi kasneje pri študiju in v življenju. Vedno sem se razveselil, če me je v kasnejših letih ogovoril kakšen nekdanji dijak in povedal, da mu je znanje iz fizike iz gimnazijskih let pomagalo pri študiju ali ima tudi sicer lepe spomine na naša skupna gimnazijska leta. Spomini se utrdijo, ko jih ob kakšnem srečanju obnoviš. Lepi spomini s posebnim zadovoljstvom so vezani na veliko dijakov, ki sem jih morda navdušil za študij naravoslovja, tehnike, tudi fizike. Mnogi so fiziko doštudirali, tudi doktorirali in so danes univerzitetni profesorji in svetovno priznani znanstveniki in raziskovalci.
Imam pa lepe spomine tudi na odlične, sedanje in nekdanje, sodelavce na Gimnaziji Kranj. Ne samo na fizike v aktivu, na kolege v zbornici, ampak tudi na administrativno in tehnično osebje. Posebej se spomnim učiteljev, ki so me učili v gimnaziji, ko sem bil dijak, potem pa sem kot mlad učitelj postal njihov sodelavec.
Kako ste doživeli prejem nagrade za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja?
Za nagrado so me predlagali sodelavci z Državnega izpitnega centra, predlog sta v imenu kolektiva podprla tudi ravnatelja Gimnazije Kranj, mag. Franci Rozman in mag. Aljoša Brlogar. Ponosen sem bil že na to, da te predlagajo in podprejo sodelavci. Ko sem zvedel za nominacijo in tudi za odločitev komisije, da so mi nagrado podelili, sem bil vsekakor vesel. Nagrada za življenjsko delo pa prejemniku med vrsticami sporoča tudi, da se bliža konec učiteljevanja in se bliža upokojitev.
Mesto direktorja Državnega izpitnega centra zasedate od leta 1999. Lahko opišete svojo vizijo za nadaljnji razvoj RIC-a pod vašim vodstvom?
Tudi kot direktor RIC-a sem pred upokojitvijo v drugi polovici zadnjega mandata. RIC ima v slovenskem šolskem sistemu specifično vlogo. Ne opominjajo samo profesorji dijake na maturo na koncu srednje šole, učitelji učence na NPZ ob koncu osnovne šole, ampak vsako leto tudi učitelje in ravnatelje skrbi, kakšen bo uspeh na maturi ali pri NPZ. Stalna naloga RIC-a je, da vse različne državne izpite izpeljemo brez večjih zapletov in v roku, da učenci in dijaki izpite opravljajo v enakih pogojih in da njihov uspeh verodostojno odraža njihovo izkazano znanje. RIC mora izvajati izpite nepristransko, zanesljivo, veljavno in ohraniti zaupanje kritične javnosti. RIC že zdaj in bo tudi v prihodnje posredoval šolam in učiteljem tudi longitudinalne podatke o dosežkih, ki jih lahko uporabljajo za izboljševanje kakovosti in tudi pravičnosti pri šolanju.
Kako vidite povezavo med svojim znanstvenim ozadjem in vodstvenimi nalogami na RIC-u?
Imam diplomo univerzitetnega inženirja fizike; pedagoško-andragoško izobrazbo za poučevanje sem pridobil naknadno. Ker so me v šolskem sistemu zanimali podatki, predvsem o dosežkih dijakov in učencev in kako se lahko dosežke izboljša, sem magisterij in doktorat znanosti opravil na področju kakovosti, s poudarkom na izobraževanju. Pisal sem tudi strokovne in znanstvene članke, predaval na konferencah in sem bil tudi habilitiran v naziv visokošolskega učitelja, docenta, in nekaj let ob delu predaval kakovost v šolstvu tudi na fakulteti. Čeprav pri vodstvenih nalogah na RIC-u neposredno na uporabljam znanja iz študija fizike, sem prepričan, da mi je pomagal tudi pri vodenju RIC-a. Še bolj pa sem prepričan, da sta razmišljanje in pogled, ki ga prinaša študij fizike, prednost za mojo akademsko udejstvovanje.
Kateri so po vašem mnenju največji izzivi s katerimi se sooča slovensko šolstvo danes?
To je zahtevna in zelo obsežna tematika. O teh stvareh sem tudi kje že kaj napisal, objavil, govoril v javnosti, in tudi v strokovnih krogih. Zelo me moti, ko nam ob razpravah o izzivih slovenskega šolstva mnogi želijo podtakniti, da gre za dilemo ali izobraževanje ali vzgoja. Tako kot si prizadevamo starši za svoje otroke, se moramo šolniki pri svojih učencih in dijakih truditi za oblikovanje značaja in dosegati učne cilje, pozitivno vplivati na osebnost dijaka in na njegovo znanje. Izzivi za dobre učitelje v odličnih šolah so, da dosegajo eno in drugo.
Slovenija ima velike deleže mladih z zaključenimi šolami v generaciji, podeli se veliko spričeval in diplom z ne tako visokim doseženim znanjem in njegovo trajnostjo. Pri mladih me ne skrbi znanje dobrih, odličnih, najboljših, težava je, da s pozitivnimi ocenami, z zaključenimi šolami in diplomami nagradimo tudi takšne z malo znanja. Pogosto kvaliteto šolskega sistema, šolskih programov in univerzitetnih smeri primerjam z »močjo« verige. Veriga vzdrži in je tako močna, kot je močan najšibkejši člen v verigi. V tem pogledu naše šolstvo ni dovolj »močno«.
Slovenija ima tudi velik izziv v pravičnosti naše šolske vertikale. Po koncu osnovne šole se že dijaki in kasneje študentje preveč izrazito ločijo v skupine (po različnih programih in študijskih smereh) glede na socialno-ekonomski status družin, iz katerih prihajajo. Na primer, če je mladostnik iz družine, kjer so njegovi starši v najvišji desetini po socialno-ekonomskem statusu, je verjetnost, da se bo vpisal in zaključil srednjo poklicno šolo z zaključnim izpitom, samo 1 %.
Kam bi želeli, da gre slovensko šolstvo v prihodnosti, glede na vaše bogate izkušnje v izobraževanju?
Najbrž sem odgovor na to vprašanje posredno že nakazal pri izzivih slovenskega šolstva. Želim si, da bi obrnili trend nižanja povprečno doseženega znanja, ki se dogaja skupaj z višanjem povprečnih ocen in vse več podeljenih diplom. Želim si, da bi šel razvoj v obratni smeri, da bi dvigovali raven znanja predvsem tistih z malo ali povprečnim znanjem. Raziskave kažejo, da so države z državljani, ki v povprečju dosegajo zahtevnejšo raven znanja, tudi gospodarsko uspešnejše. V še neobjavljeni raziskavi ugotavljamo tudi, da podobno v Sloveniji velja tudi za posameznike. Skupine mladih, ki uspešno opravijo zahtevnejše šolske programe in tudi znotraj programov, npr. v gimnazijskem, dosežejo boljši uspeh tudi na zaključni maturi, so statistično gledano v odraslosti uspešnejše. Skupine dijakov, ki so gimnazijo z zaključno maturo opravili odlično, so v primerjavi s skupinami, ki so maturo opravili z zadostnimi ocenami, mnogo uspešnejše. Ne samo pri študiju, ampak kasneje v življenju tudi pri zaposlitvah in prihodkih.
Vsekakor pa bi želel tudi, da bi se izboljšala pravičnost v slovenskem šolskem sistemu. Za mlade iz nespodbudnega družinskega in drugega okolja bi morala biti šola priložnost, da z učenjem, dobrim znanjem in z zaključenimi zahtevnimi šolami in fakultetami pridejo do odličnih služb in boljših pozicij v družbi.
Kaj vas še vedno navdušuje in motivira pri vašem delu v izobraževanju?
Pri poučevanju imam še vedno motivacijo, da dijake v srednji šoli opremljam z znanjem naravoslovja, fizike, ki jim poleg logičnega in z dokazi podkrepljenega razmišljanja pomaga tudi pri nadaljnjem študiju. S poučevanjem v Gimnaziji Kranj imam velik »kapital«, da sem še vedno v neposrednem stiku s poučevanjem v razredu in s kolegi v zbornici. To mi pride zelo prav pri mojem delu na RIC-u in s tem povezanimi sestanki v raznih komisijah na ministrstvu in v različnih strokovno-razvojnih skupinah. To poznavanje je zelo koristno, ko je treba povezovati teorijo tudi s prakso.
Na področju Slovenije smo imeli že v preteklosti dobre šole, gimnazije in strokovne šole, tudi mnoge fakultete … na katerih so predavali odlični učitelji. Prepričan sem, da so mnogi tradicionalni pristopi v šolstvu še vedno ali kljub starosti dobri. Pri delu na področju šolstva na ravni države me pogosto motivira, da opozarjam, da vsaka novost, sprememba, novotarija še ni izboljšava. Zagovarjam, da naj se tudi v šolstvu zbira objektivne podatke, pripravlja analize, da naj se pri odločanju za razvoj slovenskega šolstva odloča na osnovi podatkov, ne pa »po občutku« in slabi ali dobri osebni izkušnji posameznika. Pri razvoju šolskega sistema poskušam uveljavljati znanstveni pristop.
Sicer pa je motivacija za delo že občutek, da delaš ne samo pravilno, ampak predvsem, da delaš prave stvari. Motiviran sem tudi za dobre odnose z vsemi, s katerimi delam. Pogosto mi odzvanjajo verzi Simona Gregorčiča, čigar pesem Življenje ni praznik smo brali v mojih gimnazijskih letih, da: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!« To je lahko spodbudna osebna motivacija za vsakega odraslega.
Kaj bi svetovali mladim, ki se odločajo za kariero v izobraževanju ali znanosti?
Vsem, ki jih znanost veseli, bi vsekakor svetoval kariero na tem področju. Tudi za poklic učitelja, profesorja potrebuješ zanimanje za predmetno področje in veselje za delo z mladimi. Če je nekdo brez zanimanja v znanosti in/ali mu je težko poučevati, je boljše, da si izbere drugačen poklic. Če službo opravljaš z apatijo in zagrenjenostjo, ni dobro za nikogar, v šolah s takimi učitelji trpijo tudi učenci, dijaki. Zaslužki znanstvenikov, profesorjev in učiteljev nikoli ne bodo prestižni, pa saj tudi v drugih službah ni veliko ljudi, ki bogato zaslužijo, ne enkratno ali občasno, ampak vsa leta do upokojitve. Večji del mladih odraslih danes najbrž bolj, kot smo mi včasih, gleda na uravnoteženost med službeno kariero in osebnim življenjem. Upam, da ima s tega vidika kariera v izobraževanju in/ali znanosti potencial, ki se lahko izkoristi. Še posebej, če bo družba v prihodnje tako modra, da bo odlične znanstvenike in učitelje tudi solidno plačevala.
