Raziskovanje novega sveta na Azorih

14. november 2019 / Avtor: Jona Levar iz 2. c / Fotografije: Nadej Rešek iz 2. c

Kranjski gimnazijci odkrivali skrivne kotičke brezmejnega interneta in prekrasnih Azorov.

Raziskovanje novega sveta na Azorih

Če napnemo oči, lahko vidimo, da sta na kitari, ki jo privija k prsnemu košu, narisani dve srci. Pove nam, da ti dve srci predstavljata njihovo zgodovino, ki jo je zaznamovalo množično izseljevanje v Ameriko. »Eno srce je odšlo, a drugo je ostalo,« reče. Preprosta misel obvisi v zraku.

Ko se naslednjega jutra v skoraj popolni temi poslavljamo od naših nadomestnih družin in v snu nalagamo kovčke na prepoln kamion, ugotovim, da nimam dveh src, a kljub temu bo delček mene vedno ostal tu, na Azorih. Smešno, kako domač postane vonj korenčkovega peciva in zvok valov, ki udarjajo ob obalo, v le enem tednu.

Majhnih oči in velikih pričakovanj polni smo Nadej Rešek, Domen Žepič, Eva Lunder in Jona Levar skupaj s prof. Matejo Žepič in prof. Janezom Malijem v soboto, 5. oktobra 2019, zelo zgodaj zjutraj zasedli rezervirane sedeže avtobusa in se odpeljali v Benetke. Tam smo avtobus zamenjali za letalo, ki nas je poneslo vse do Lizbone, slednjič pa smo pristali na Azorih, kjer je potekala zadnja izmenjava v sklopu projekta Erasmus+ Internet: Under my skin. Začetek na projekt vezanih aktivnosti je bil šele 7. oktobra 2019 in tako smo lahko dijaki, ki smo prispeli en dan »prezgodaj«, preživeli cel dan z našimi gostitelji, prepuščeni toku življenja na otoku São Miguel.

Novih spoznanj in prijateljstev poln teden se je torej uradno začel v ponedeljek na gostujoči srednji šoli Escola Secundária da Ribeira Grande. Veseli, da Portugalci s šolo začenjajo šele malo pred deveto zjutraj, so se nam Slovencem v predavalnici pridružili tudi dijaki iz Češke, Estonije in Španije. Po krajšem uvodu v tokratno temo projekta, ki je bila »Exit Online Mode«, so izbranci iz vsake delegacije predstavili svojo šolo in državo. Nato so sledile icebreaking aktivnosti, ki so vključevale veliko objemanja in smeha. Po kosilu v šolski kuhinji smo se odpravili na sprehod skozi stari del mesta Ribeira Grande. Na našo srečo je bila naslednja na seznamu aktivnosti pokušina tradicionalne hrane, saj smo bili po izredno naporni hoji vsi sestradani. Prijeten vonj raznoraznih specialitet se je širil po celi šoli, mi pa smo si pridno polnili želodčke in seveda promovirali slovensko potico, Cockto itd.

Torek smo prav tako preživeli na šoli. Imeli smo dve predavanji o komunikaciji v živo (offline) in preko interneta (online) in o vplivu socialnih omrežij (predvsem Facebooka) in interneta na našo koncentracijo in efektivnost pri delu. Da predavanja niso bila dolgočasna, smo bili tudi dijaki vključeni vanje skozi interaktivne dejavnosti in vprašalnik o Facebooku, katerega rezultate smo morali nato precej improvizirano predstavljati. Kosili smo ponovno v šoli, nato pa so nas odpeljali na obisk k županu, ki se je po zvijači, s katero je dve domači dijakinji prepričal, da sta prevajali njegov govor, izkazal za zelo dobrega angleškega govorca. Vrnili smo se v šolo, kjer smo nameravali izvesti delavnico »Facebook Contact List«, a ker na Portugalskem iskreno povedano točnost ne pomeni prav veliko, nam je zmanjkalo časa, da bi jo dokončali.

Sledila sta sreda in četrtek, ki sta bila v celoti namenjena raziskovanju »novega sveta« Azorov. Že zgodaj zjutraj smo se sestali pred šolo in se z avtobusom odpeljali do največjih znamenitosti otoka São Miguel. V sredo smo si ogledali laguno »Lagoa do Fogo«, kjer smo tudi posneli fotografijo, ki sedaj krasi Facebook stran naše gimnazije; obiskali smo Observatorij vulkanologije in geotermije, kjer smo namesto z denarjem vstopnino poravnali z vzorci kamnov iz naše domovine; splazili smo se v temne rove vulkanske jame »Gruta do Carvão«; prekrasen in izčrpavajoč dan pa smo v velikem slogu zaključili z vzponom na streho zapuščenega nekoč luksuznega hotela, od koder se nam je odprl pogled na Sete Cidades, dvojno jezero modre in zelene barve, ki izziva domišljijo domačinov že stoletja. Razlog za dve različni barvi vode v jezeru je danes popolnoma logičen in znan, a v preteklosti je bila najbolj priljubljena legenda o nesrečnih zaljubljencih, ki sta najokala vsak po eno celo jezero solza – deklica je imela modre oči, fant pa zelene, zato naj bi bili danes v jezeru dve različni barvi.

Četrtek se je začel bolj pomorsko. V centru »Picos de Aventura« smo se vkrcali na ladjo, ki nas je odpeljala na odprto morje, kjer smo lahko (nekateri prvič v življenju) videli delfine in kite. Močno valovanje in navajenost na trda tla pod nogami sta od nekaterih udeležencev terjala plačilo izkušnje z bruhanjem, a na koncu smo se vsi strinjali, da je bila le-ta vredna tudi tega. Ker so se nam kiti malce skrivali, smo bili (spet) za predvidenim urnikom in zato smo morali izpustiti ogled plantaže zelenega čaja. Na srečo ni zmanjkalo časa za obisk bazenov »Poça da Dona Beija«, ki smo se jih veselili cel dan. Vroča voda obogatena z naravnim železom nas je lepo pripravila na nočni počitek, ki je sledil skoraj takoj, ko smo se vrnili domov.

V petek smo se zjutraj ponovno zbrali na šoli in predstavili naše izkušnje s socialnim eksperimentom »One Week Offline«, kjer smo cel teden skušali preživeti brez uporabe interneta. Sledilo je prosto popoldne, ki smo ga preživeli vsak po svoje in ga nato skupaj zaključili s poslovilno pogostitvijo. Popoldan se je prevesil v večer in v dvorano so ob veselem vriskanju in glasbi priskakljali plesalci folklore, ki so nam zaplesali tradicionalne azorske plese, nas povabili zraven (nekateri so povabilo sprejeli, drugi smo v kotu tiho opazovali in se muzali pogumnim) in nam nato malce predstavili azorsko kulturo – tudi kitaro dveh src »Violo da Terro«.

S solzami v očeh smo se nekateri poslovili že tistega večera, drugi naslednje jutro, si v utopiji obljubljali, da se bomo še videli in da se ne bomo nikoli pozabili. To, ali se bomo res še kdaj srečali, je bolj kot od nas odvisno od usode (če verjamemo vanjo), ohranjanje spomina na ta čudoviti teden pa je popolnoma in prav zares naša odločitev, morda celo dolžnost. Zase vem, da sem hvaležna za izkušnjo, in mislim, da govorim (pišem) v imenu vseh sodelujočih iz Slovenije, ko rečem (zapišem), da nam bo ob omembi Azorov še dolgo dolgo toplo pri srcu.

nazaj na Novice