»Rezultat je nenazadnje samo številka, izkušnja olimpijade pa ostane za vedno.«
Simon Bukovšek iz 4. h je osvojil srebrno medaljo na mednarodni fizikalni olimpijadi IdPhO.
Organizator 2. Evropske fizikalne olimpijade Moskovski inštitut fizike in tehnologije se je letos odločil, da organizira mednarodno tekmovanje International distributed Physics Olympiad kot nadomestilo za Mednarodno fizikalno olimpijado, ki bi se morala odvijati poleti. Tekmovanje je potekalo na daljavo, v vsaki posamezni državi naj bi se tekmovalci zbrali in pod nadzorom ruskega odposlanca reševali naloge. Ker v Sloveniji tega ukrepi niso dopuščali, so slovenski tekmovalci naloge reševali od doma, kar pa pomeni, da so tekmovali izven konkurence. Tekmovalci so en dan reševali eksperimentalni del nalog, čez dva dni pa še teoretične naloge. Za reševanje so imeli vsak dan pet ur časa. Izmed petih Slovencev, ki so se uvrstili v ekipo, se je najbolje odrezal Simon Bukovšek, saj se je uvrstil na 42. mesto in s tem osvojil srebrno medaljo.
Verjetno si se medalje kar razveselil. Ali je bil rezultat pričakovan?
Srebrne medalje zagotovo nisem pričakoval. Na podlagi prejšnjih tekmovanj sem imel občutek, da lahko osvojim pohvalo ali pa morda bronasto medaljo. Tudi ko sem tekmovanje odpisal, še nisem imel občutka, da bi mi šlo zelo dobro. Ampak na koncu se je izkazalo, da so bile naloge v povprečju dokaj slabo reševane (kar pomeni, da so bile težke) in da je moj rezultat zadoščal za srebrno medaljo. Seveda mi je to zelo polepšalo leto.
Kaj pa naloge? So bile podobne tistim, ki bi jih pričakovali na Mednarodni fizikalni olimpijadi?
Po zgradbi so bile večinoma tipične za IPhO, to pomeni tri razčlenjene naloge za teorijo in ena razčlenjena naloga za eksperiment. Nekoliko drugačna je bila prva naloga teorije, saj je bila sestavljena iz treh nepovezanih podnalog. V splošnem pa se je nalogam poznalo, da so jih sestavljali Rusi, saj so bile precej matematično zahtevne.
Kako pa je potekal eksperimentalni del tekmovanja?
Če bi tekmovali v skupnem prostoru pod nadzorom ruskega odposlanca, bi nam on prinesel eksperimentalno opremo in bi normalno opravili eksperiment. Ker pa to ni bilo mogoče, smo dobili slike meritev, ki bi jih dobili s pravo opremo. Z analizo teh slik smo lahko rešili naloge. Slike so bile posnetki uklonskih vzorcev na različnih uklonskih mrežicah, ki bi jih sicer morali sami ustvariti s pomočjo laserja. Ker nam ni bilo potrebno postavljati in izvajati eksperimenta, so nam za reševanje eksperimentalnega dela dodelili eno uro manj kot tistim, ki so eksperiment zares izvajali. To pomeni, da smo reševali samo 4 ure.
Kako pa so v teh časih potekale priprave?
Kmalu za tem, ko so sporočili, da bodo organizirali olimpijado, smo začeli s pripravami na daljavo pod vodstvom lanskoletnega maturanta Gimnazije Kranj Tevža Lotriča. Enkrat na teden smo se dobili preko MS Teams, kjer nam je razlagal snov, ki pride v poštev na olimpijadi in ki se je ne obravnava v šoli. Povedal nam je tudi mnogo uporabnih fizikalnih trikov pri reševanjih nalog in skupaj smo reševali stare primere olimpijad.
Letos je bila večina olimpijad na nek način izvedena na daljavo. To vam vsaj daje možnost, da v trenutni situaciji pokažete svoje znanje. Verjetno pa ta tekmovanja vseeno ne morejo popolnoma nadomestiti izkušnje, ki jo prinašajo prave olimpijade. Kako to vpliva na motivacijo?
Zaradi tega je zagotovo manj motivacije. Na začetku leta, ko smo se pripravljali na razne olimpijade, smo še imeli upanje in s tem motivacijo, da se bodo razmere do časa umirile. Pri pravi olimpijadi je poleg tekmovanja še več enako pomembnih delov, kot so spoznavanje države gostiteljice, spoznavanje drugih udeležencev in druženje. Izkušnja v tujini je zagotovo velik del motivacije. Če bi imel možnost izbire med dvema olimpijadama, bi zagotovo izbral tisto, ki je bolj oddaljena. Rezultat je nenazadnje samo številka, izkušnja olimpijade pa ostane za vedno.
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Bolj želja kot cilj je, da bi se letos udeležil kakšne olimpijade, ki ne bo potekala na daljavo. Seveda pa to ni v mojih rokah.
