»Rezultati ne pridejo sami od sebe, treba jim je posvetiti veliko časa in truda.«
Pogovor z Nino Cankar iz 4. a, državno prvakinjo iz kemije, članico slovenske kemijske olimpijske ekipe, tabornico in strokovno komentatorko pri čarovniji narave.
Nina Cankar iz 4. a je aktivna na številnih področjih in žanje velike uspehe. Pred kratkim je postala državna prvakinja iz kemije, uvrstila se je na kemijsko olimpijado, je pa tudi ena izmed začetnic projekta Čarovnija narave, pri katerem je še vedno aktivna.
Kakšen je občutek biti državna prvakinja? Kakšna je bila tvoja reakcija, ko si izvedela rezultate?
Občutek je zelo dober. Vložila sem veliko dela in se dejansko potrudila, zato sem zelo vesela, da mi je uspelo. Že ko sem odpisala tekmovanje, sem imela dober občutek, ko pa sem videla neuradne rezultate, da sem dosegla vse točke, sem bila najprej malo presenečena in zelo navdušena, uradni rezultati pa so bili potem pričakovani.
Kaj vse je treba vložiti, da dosegaš take dobre rezultate?
Rezultati ne pridejo sami od sebe, treba je vložiti veliko časa in truda, moraš dovolj vaditi. S sotekmovalci smo reševali stare tekmovalne naloge. Pomaga tudi, da te področje, na katerem tekmuješ, zanima.
Kako pa izgleda izbor za kemijsko olimpijado in kako ste se pripravljali?
Izbor poteka v treh krogih. Prvi krog priprav je potekal jeseni in pozimi v šoli, saj je bil prvi izbor okoli 15. januarja, na njem pa je sodelovalo približno 120 dijakov z različnih šol. Najboljši smo se uvrstili naprej in obiskovali priprave na fakulteti za kemijo. Sledila sta še dva izbirna testa, vsakič se je število tekmovalcev, ki so napredovali zmanjšalo. Če sem iskrena, me je proti koncu postalo kar malo strah, ostalo nas je le še 12, snov in naloge pa so bile res težke, ampak sem vseeno vztrajala do konca, dokler ni ostala le ekipa štirih, ki bo Slovenijo zastopala na olimpijadi. Letos bi sicer morala potekati na Kitajskem, a bo zaradi virusa še vedno potekala na daljavo.
Od kod izvira tvoja strast do kemije?
To je težko reči, preprosto me zanima že od malega. Vedno sem rada eksperimentirala, najprej z raznimi kompleti za otroke, res pa sem se veselila, da bomo na urnik dobili kemijo in ne samo naravoslovja. Zanimata me tako eksperimentalna kot tudi praktična kemija, saj eno brez drugega ne gre. Na kemijskem področju nameravam tudi nadaljevati v prihodnosti, študirat grem biokemijo. Rada bi delala v kakšnem laboratoriju in raziskovala.
Kaj bi pa rekla nekomu, ki mu kemija ne gre?
Snov si boš najlažje zapomnil, če jo boš praktično preizkusil. Torej če nekomu kemija ne gre, pa če le ima možnost, naj poskusi in izvede kakšen eksperiment ter sam malo »packa,« lažje si bo snov predstavljal in jo tudi bolje razumel.
Že od začetka si zelo aktivna pri projektu Čarovnija narave. Kaj te je spodbudilo k temu in ali si pričakovala, da bo projekt tako zrasel?
Ne, tega zagotovo nisem pričakovala. Ko je profesorica Petra Flajnik iskala prostovoljce, sem se priključila zaradi dolgočasja v karanteni. S sošolko Brino Đerković sva se javili in nekako poskrbeli, da je projekt zares zaživel. Namen je bil, da dijaki posnamejo kakšen filmček z naravoslovnim eksperimentom, potem pa jih bomo delili z osnovnošolci. Predloge smo iskali pri osnovnošolskih učiteljih in učiteljicah ter pri mlajših bratcih in sestricah. Pričakovali smo maksimalno 20 posnetkov, potem pa je projekt kar naenkrat zrasel, naredili smo dobro reklamo in danes imamo objavljenih približno 70 posnetkov. Sem zelo zadovoljna, da projekt ni zamrl in še vedno nastajajo odlični novi filmčki. Sama pomagam predvsem s tem, da videe pred objavo pokomentiram. Najprej seveda pohvalim vse dobre strani, nato pa se trudim podati kakšno konstruktivno kritiko k sami izvedbi ali k razlagi, da so posnetki čim kvalitetnejši in razumljivi za mlajše otroke. Vem pa, da se vsak, ki filmček posname, maksimalno potrudi in zaradi tega nastajajo tako dobre vsebine.
Uspehe pa dosegaš tudi na Cankarjevem tekmovanju. Kakšna kombinacija je to, kemija in slovenščina?
Definitivno zanimiva. S Cankarjevim tekmovanjem sem začela že v osnovni šoli, ko sem poskusila na različnih področjih, da bi našla tisto, ki mi leži. Zelo rada in zelo veliko berem, od tukaj verjetno občutek za besede, ki mi prav pride na Cankarjevem tekmovanju, vendar me to področje vseeno ni tako posrkalo kakor kemija.
Ali nam zaupaš kakšen trik za pisanje esejev?
V uvodu moraš napisati dobro tezo, da se v zaključku lahko navežeš nanjo. Bonus točke pa dobiš tudi za aktualizacijo.
Ukvarjaš se z ogromno stvarmi (šola, tekmovanja, matura, čarovnija narave, taborniki …), kje najdeš čas in energijo za vse to?
Moram priznati, da je včasih tudi ne najdem, včasih se moram omejiti, da ne počnem preveč stvari. V bistvu ne maram dolgčasa, všeč mi je, da imam zelo zapolnjen urnik in da sem vedno aktivna. Povsod bi bila rada zraven in ne bi rada, da izgubim kakšno minuto, tako da sem se morala v zadnjem času kar malo prisiliti, da nisem počela še česa zraven, ampak sem se osredotočila predvsem na šolo ter na kemijo. Tako sem bila tudi veliko manj živčna pred testi, ker sem se nanje lahko dobro pripravila. Seveda pa je pri vsem, kar počneš, pomembno, da te zanima. Sama se ukvarjam predvsem s stvarmi, ki me trenutno zanimajo in jih z veseljem počnem. Deležna pa sem tudi spodbude družine in prijateljev, česar sem res vesela.
Ali imaš še kakšne druge zanimive hobije?
Rada poslušam glasbo, če pa imam čas, tudi rišem. Sodelujem pri tabornikih in se veliko ukvarjam z otroki, od tod sem tudi črpala navdih za Čarovnije narave. Iz prve roke vem, kako otroci razmišljajo in kaj jih zanima. V zadnjem času pa sem začela skrbeti za rože, to je postal tudi moj način spopadanja s stresom. Zdijo se mi res lepe in zanimivo je opazovati, kako rastejo.
Kakšni pa so tvoji načrti za poletje?
Za poletje imam ogromno načrtov, bolj malo časa bom preživela doma. Najprej me sicer čaka še malo učenja, potem pa kemijska olimpijada, taborniki ter seveda potovanje, ki sem ga v zadnjih letih precej pogrešala.