Tradicionalni maturantski sprevod Gimnazije Kranj 2021
Maturanti so tako kot nekoč spontano krenili po starem mestu in meščanom ter svojim najdražjim v koronačasu pripravili nepozaben dan.
Maturanti kranjske gimnazije so svojemu mestu, mestu Kranj, pripravili tradicionalni maturantski sprevod in meščanom v koronačasu prinesli radost in nepozaben prizor. Bilo je tako kot včasih, na maturantskem sprevodu so bili le kranjski gimnazijci, ki so tradicijo začeli pred 2. svetovno vojno, uveljavili pa po njej. V četrtek, 24. junija 2021, so maturanti po šoli pripravili osmrtnice, medtem je krsta s 4. letnikom ležala pod vznožjem starega stopnišča, varovana s častno stražo. Potem so maturanti spontano v slovesnem koraku krenili proti staremu mestu, po ulicah starega mesta je donela Venerabilis barba kapucinorum, pred Prešernovim spomenikom so zapeli maturantsko himno Gaudeamus igitur. Predsednik dijaške skupnosti Vito Krajnik je na čelu sprevoda nosil bandero s šolskimi atributi (zvit zemljevid, ravnilo in šestilo), sledili so ključ, globus, sova in krsta. Meščani so se iskreno veselili svojih maturantov, jih pozdravljali in mahali z odprtih oken. Ko so se poklonili največjemu slovenskemu pesniku pred Prešernovim gledališčem Kranj v okolju prvih dveh domovanj Gimnazije Kranj, so krsto prinesli na šolsko dvorišče in predali ključ, ki so si ga priborili dijaki 3. c, ki bodo njegovi varuhi do prihodnje mature. S sežigom krste na šolskem dvorišču so se maturanti poslovili od 4. letnika in svoje šole.
Nagovor maturantov predsednika dijaške skupnosti Gimnazije Kranja Vita Krajnika
Spoštovani gospod ravnatelj, cenjeni profesorice, profesorji, maturantke in maturantje, tukaj smo. Zadnja štiri leta smo rasli in odraščali. Še vedno rastemo. Odraščamo. Vzpenjamo se na ramena staršev, ki so nas povzdignili do sem, ohranjamo njihovo ravnotežje, zaupamo njihovim dlanem, dlanem, ki se nas oprijemajo okoli gležnjev in držijo varno na mestu. Preraščamo varnost njihovih dlani, skozi njihov potni prijem, razpoke med njihovimi prsti. Vzpenjamo se iz ruševin hiše, doma, ki smo ga zgradili in porušili in zgradili bolje. Vzpenjamo se skozi sebe in druge in nadse. Rastemo v iskanju priložnosti z le eno mislijo:
»Navzgor.«
Navzgor gremo. Vedno le navzgor.
Pravijo, da nas to obdobje definira. Da je to čas, okolje, svet, ki nas oblikuje kot posameznika, ki nas oblikuje kot človeka, svet, ko se razvijamo in odločamo, kaj bomo postali.
Upam, da to ni res. Ne verjamem v to.
Ker mi smo tisti, ki bomo postavili čas in okolje in svet, ki nas bo definiral – mi bomo definirali njega. Oblikovali ga bomo v svet, kjer bomo s ponosom vpili »Vivat!« s ponosom stali za svojimi dosežki in sanjami. Kjer bomo s ponosom in vzravnanim hrbtom stali za svojimi napakami, jih priznali in se pokesali. Jih popravili in rasli na njih.
Ker mi ne bežimo pred njimi. Ker ne bežimo.
Nismo izgubljena generacija. Ker, četudi se še iščemo, vemo, kje smo. Vemo, kdo smo.
Mi smo naslednja generacija, mi, ki bomo rasli iz nič, skozi razpoke in luknje in špranje. Po nebu navzgor. In ustvarjali bomo nov svet in zagotovo tudi nove napake, nove krivičnosti, a bile bodo naše. Ne bomo sledili napakam prejšnjih generacij, četudi se bomo iz teh učili, ne, motili se bomo sami, motili se bomo in padali po tleh, se spotikali, preden bomo globoko vdihnili, se pobrali in te napake popravili.
Svoje napake popravili. Rasli bomo, rasli!
