V spomin: dr. Dušan Petrač (1932–2023)
Svojo izjemno bogato življenjsko pot je sklenil dijak in večletni profesor Gimnazije Kranj, znanstvenik, raziskovalec, izumitelj, dolgoletni inženir pri Nasi in domoljub
Dr. Dušan Petrač je bil človek velikega srca in sijajnega duha. Kadar koli je prišel v domovino, je vedno prišel tudi na Gimnazijo Kranj. Razsvetlil je prostor, v katerega je stopil. Rad se je pomenil s profesorji v zbornici, ravnateljem, še raje pa je predaval dijakom. Z iskro v očeh jih je želel navdušiti za raziskovanje in naravoslovne znanosti, z njimi je želel deliti svojo poklicno zgodbo, jim pokazati, da je vse mogoče, če je človek le radoveden in vztrajen. Dr. Petrač je tudi na starost v sebi ohranjal vedoželjnega, radostnega, zanesenjaškega in delavnega otroka. Rad je gojil stike z ljudmi iz domovine, iz vsepovsod, s stanovskimi kolegi, svojimi Kroparji in tudi z Gimnazijo Kranj, redno si je dopisoval z nekdanjim ravnateljem mag. Francem Rozmanom in nekaterimi profesorji. Leta 2017 nam je med dopisovanjem poslal anekdoto: »Pred mnogimi leti so mi dijaki nekaj napletli. Dijakinja Marta Likar mi je za novoletno darilo prinesla konjak v prelepi steklenici z vsemi nalepkami. Na poti domov sem srečal kolega s soprogo Jožico Weiss. Povedala sta mi, da bosta na večerji imela direktorja tovarne Iskra, v kateri je kolega delal kot inženir. V rokah sem imel konjak in sem jima ga podaril za večerjo. Nekaj dni kasneje sem ju srečal pred gimnazijo in sta bila zelo huda name. Držala sta se name več mesecev. Šele čez pol leta sem zvedel, zakaj. Konjak, ki sem jima ga dal, sta servirala direktorju ob večerji. Toda konjak ni bil konjak, ampak le pobarvana voda. Dobra potegavščina, ali ne?«
Rad si je dopisoval o znanosti, o svoji Kropi, tudi o filozofiji. Tako je napisal, da je njegov prijatelj menil, da je etika cokla razvoja, zanimalo ga je, kaj vemo o Spinozi, kar priča o njegovem širokem in poglobljenem duhu, ki je bil sposoben vsakršnega razmisleka. Verjel je v znanost in hkrati vedel, da ni vsemogočna. Dvom je bil njegov zvesti spremljevalec. Človeška zmota je neizbežna, v raziskovanju je bil drzen, a prav zato tudi previden in preudaren. Vedno, tudi na jesen svojega življenja, se je veselil vsakega dneva, ki mu je bil podarjen, tako je lani spomladi v enem od pisem vzkliknil: »Hura, še sem živ!« Z veliko hvaležnostjo je zrl na danosti življenja, v sebi je imel vir neizčrpne življenjske radosti in gorenjski smisel za humor. Težko je bilo srečati bolj optimističnega in predanega človeka. V njem je vedno tlela tudi velika ambicija, želja po preseganju samega sebe, želja po tem, da bi v dobro človeštva temu zapustil nekaj smiselnega, velikega in večnega. V njegovem srcu ni bilo prostora za malodušje, temveč le neuničljivi zanos, prijateljstvo, radovednost, skrb za sočloveka, v srcu je vedno nosil tudi svojo Kropo. Njegovo otroštvo je bilo prežeto z zvedavostjo, kot šesti otrok v družini, je pravil, da je nekako odrasel sam od sebe. Predvsem srečni spomini so ga vezali na Slovenijo, a tudi bridki, tisti medvojni in povojni, ki pa mu niso vzeli pozitivnega pogleda na svet. V svoji zadnji e-pošti, poslani na Gimnazijo Kranj na pomladni dan preteklega leta, je zapisal del slovenske pesmi:
Prišla bo pomlad,
učakal bi jo rad,
da bi zdrav, vesel lepe pesmi pel.
To me veseli,
trav'ca zeleni …
Dr. Dušan Petrač se je rodil v Kropi 28. januarja 1932. V kroparski družini je bilo šest otrok, Dušan je bil najmlajši med njimi. Doma so imeli pletilsko delavnico z zaposlenimi, njegov oče je bil nekaj časa tudi zelo zavzet kroparski župan. Po osnovni šoli je bil dijak Gimnazije Kranj, na kateri je maturiral leta 1951. Po končanem študiju fizike na ljubljanski univerzi je kot profesor fizike in matematike na Gimnaziji Kranj služboval od leta 1956 do 1963. Po spletu naključij je odšel na študij na UCLA, kjer je leta 1971 doktoriral z disertacijo o pojavih v supertekočem heliju in na univerzi poučeval 2 leti. V Trombi so o njem leta 2016 med drugim zapisali: »Od leta 1973 je bil zaposlen pri Nasinem Jet Propulsion Laboratory (JPL) v Pasadeni v Kaliforniji kot specialist za ekstremno nizke temperature. Opravljal je temeljne in uporabne raziskave ter sodeloval pri poskusih v breztežnostnem laboratoriju, pri poskusih z raketami, z vesoljskim taksijem in umetnimi sateliti. Bil je tudi prvi kandidat slovenskega rodu za polet v vesolje.« Dr. Petrač je odkril metodo za hlajenje infrardečih detektorjev s tekočim helijem, ko je sodeloval pri razvoju infrardečega astronomskega satelita IRAS, katerega naloga je bila poslikati celotno nebesno sfero na področju infrardeče svetlobe, za kar je bil največji strokovnjak na svetu. Po njem je metoda tudi dobila ime. Svetovno združenje International Cryogenic Engineering Committee (ICEC) mu je leta 1990 podelilo prestižno Mendelssohnovo nagrado za kriofiziko, leta 1993 pa ga je Nasa odlikovala z medaljo za prispevek k vesoljski tehniki. Upokojil se je leta 2012, star 80 let, kar priča o njegovem neumornem raziskovalnem duhu in marljivosti. Dr. Petrač je bil svetovalec in član več uglednih ustanov in združenj, med drugimi Univerze Stanford, American Physical Society, Planetary Society, New York Academy of Science in znanstvenoraziskovalnega društva Sigma Xi. Je častni meščan Los Angelesa, ambasador osončja pri Nasi, častni član Inženirske akademije Slovenije in častni senator Univerze v Mariboru, častni občan Mestne občine Kranj in častni član Alumnov Gimnazije Kranj.
Zdaj je v 92. letu starosti v Pasadeni v Kaliforniji za vedno zaprl svoje oči, v katerih je odsevalo vesolje ali vsaj del njega. Dr. Dušana Petrača, ki je v sebi nosil sonce in je zase trdil, da je bil kot človek in znanstvenik golob miru in ne jastreb vojne, bomo ohranili v spoštljivem in lepem spominu.
Viri: http://www.tromba.si/dr-dusan-petrac-fizik-nizkih-temperatur/
Fotografija: https://www.ias.si/dusan-petrac