V spomin: dr. Milivoj Veličković Perat (1937–2024)

11. junij 2024 / Avtor: Nataša Kne, prof.

Svojo bogato življenjsko pot je sklenil dijak Gimnazije Kranj, zdravnik pediater, psihiater in teoretik, izredni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, častni član Alumnov Gimnazije Kranj in zavzet športnik

V spomin: dr. Milivoj Veličković Perat (1937–2024)

V petek, 7. junija 2024, je v 88. letu starosti ta svet zapustil dr. Milivoj Veličković Perat. Na Gimnaziji Kranj je maturiral leta 1957. Gimnazijo Kranj je pogosto obiskoval in se zavzemal za dvig njenega ogleda. Ob ustanovitvi Alumni kluba Gimnazije Kranj 24. junija 2021 je bil med njegovimi ustanovnimi člani, leta 2022 je postal njegov častni član. Posebej v zadnjih letih, še začasa ravnateljevanja mag. Franca Rozmana, je pogosto prihajal na pogovore in konstruktivno prispeval k povezovanju kranjskih gimnazijcev, posebej dejaven je bil pri soustanavljanju alumni kluba. Bil je človek širokega duha, ljubeznivega srca in neumornega intelekta. V sebi je imel globoko nujo po izboljševanju sveta in medčloveških odnosov. Brez dlake na jeziku se je zavzemal za pravičnost, zavzemal se je tudi za izboljševanje razmer, še posebej deprivilegiranih. Z globoko žalostjo v srcu je prišel na svojo gimnazijo po tolažbo tudi, ko je prerano 19. januarja 2022 umrl njegov ljubljeni sin Igor Veličković, prav tako kranjski gimnazijec. Kadar je govoril o Gimnaziji Kranj, je bilo v njegovem glasu čutiti poseben žar in ponos ob pripadnosti častitljivi ustanovi, kot je rekel. Kadar je pisal o njej, je gimnazija vedno napisal z veliko začetnico: »Jutri pridem na Gimnazijo, če boste imeli čas …« Pogrešali bomo njegovo karizmo, vedrino in zvedavega duha. Ko je prišel na Gimnazijo Kranj, kot da je vedno znova spet postal njen dijak – mlad, vedoželjen in iskriv. Dr. Milivoja Veličkovića Perata bomo ohranili v spoštljivem in lepem spominu.

Leta 2017 smo ga prosili, če lahko zapiše svoje spomine na Gimnazijo Kranj v brošuri Na Gimnaziji svet stoji. Brez odlašanja je privolil in zapisal:

Vendar samo pamet ni zadosti

dr. Milivoj Veličković Perat,
maturant leta 1957,
pediater in častni občan Mestne občine Kranj 2017

Naša kranjska Gimnazija je res nekaj posebnega. Stara je več kot 100 let, pa je še vedno zelo vitalna. Poleg zlatih maturantov uspehi njene dejavnosti segajo tudi daleč preko občinskih meja. Vsako leto njeni sedanji in nekdanji dijaki z božičnim koncertom napolnijo veliko dvorano v Cankarjevem domu v Ljubljani, njen dekliški zbor Carmen manet pa je bil okronan v mestu ob Baltiku z evropskim žlahtnim priznanjem. Geni moje soproge Tatjane Dolenc in mene so zapisani v devetih dijakinjah in dijakih te odlične šole ... Čudi le to, da so morda nekoliko spolno diskriminirani. Vse naše osebe ženskega spola so brez težav končale šolanje, več kot polovica nas, moškega spola, pa je morala ponavljati razred. Med temi sta dva kar zanimivi osebi.
Sam sem, na primer, na psihološkem testu, ki ga je izvajal naš profesor za telovadbo in psihologijo Jože Ažman, dosegel najvišji inteligenčni količnik na gimnaziji (148), pa sem bil kljub »tej pameti«, nekaj tednov kasneje, pred zaključkom šolskega leta, odstranjen iz šole. Baje sem »načrtno« motil pouk. Še danes ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Morda to, da sem zgodovinarja profesorja Andreja Šarca pri razlagi o srednjeveških kmečkih uporih vprašal, kako so se stari Slovani brili. Seveda odgovora nisem dobil, profesorja pa je skoraj prizadelo.
Tudi mojega najmlajšega vnuka Jerneja Veličkovića so odstranili iz šole. Nekaj tednov prej je bil izbran za uspešnega srednješolskega pesnika in je samostojno recitiral svoje pesmi na prireditvi Po poti vajevcev v Prešernovem gaju v Kranju. Je pa res, da nihče ne more napovedati, kaj bo kasneje iz dijakov, niti gimnazijski učitelji ne. Kljub številnim zapletom in uspehom pa imam svojo šolo zelo rad. Še vedno jo redno obiskujem in pogledam, kaj je novega. Njen sedanji ravnatelj mag. Franc Rozman je zelo aktiven. Po odkritju v zidu zakopane skrinjice ob začetku zidave te, zame najlepše zgradbe v Kranju, je takoj začel z obnovo. Celo dvigalo za tiste, ki težko hodijo po osrednjem stopnišču, je vgradil. Šola je nekaj posebnega tudi v tem, da sta dva od njenih dijakov, danes že 55 let poročena zakonca, postala častna občana Mestne občine Kranj. To je gotovo posledica tega, da nam je Gimnazija dala širok pogled na življenje in razvila vrlino, da pomagamo vsem, ki potrebujejo pomoč. Hvala ji. Vendar samo pamet ni zadosti. Tudi telesne aktivnosti so pomembne in omogočajo, da glava dobro deluje. Zato midva s soprogo redno tečeva, plavava, kolesariva, telovadiva, sam pa igram še košarko in vaterpolo, športa, ki sem ju začel že v davnem letu 1951. Ni se po nepotrebnem ohranil tisočletni rek: »Mens sana in corpore sano.« Vsem svetujeva, naj ga upoštevajo. Morda največja dragocenost, ki mi jo je dala Gimnazija, pa je vedenje o dr. Francetu Prešernu, našem največjem pesniku. Njegova globoka misel: »Dolgost življenja našega je kratka.« se mi je trajno vtisnila v spomin. Glede na to da sem že prekoračil starostno mejo, ki statistično velja za moške v Sloveniji, mi je stalno vodilo pesem, ki sem jo spesnil v blodnjavem stanju ob prebolevanju hudega virusnega obolenja s telesno temperaturo več kot 39° C.

Mrtvec

Milivoj Veličković Perat, december 2014

Dobrodošel med nami,
od koder koli že si prišel
in zaradi česar koli že.

Krivic, ki si jih storil,
popraviti ne moreš,
dobra dela, ki si jih naredil,
so le še prijeten spomin.

Pozabi preteklost, bodočnosti ni.
Kar nudilo je življenje,
zdaj tega več ni.
Počivaj v miru.

Delno povzeto po spletni strani Mestne občine Kranj

Dr. Milivoj Veličković Perat se je rodil 3. junija 1937, na Gimnaziji Kranj je maturiral leta 1957, študij medicine je uspešno končal leta 1962, specializiral nevrologijo in psihiatrijo. V Zdravstvenem domu Kranj se je zaposlil leta 1963 kot splošni zdravnik, nato je vodil šolski dispanzer. Leta 1983 je doktoriral in postal izredni profesor na Medicinski fakulteti univerze v Ljubljani. Na strokovnem področju je objavil več kot 100 člankov in knjig. Poleg slovenščine in srbohrvaščine je aktivno obvladal še 3 svetovne jezike (rusko, nemško in angleško). Predaval je v 61 državah na vseh celinah. Bil je član izvršnih odborov več svetovnih in nacionalnih strokovnih združen. Leta 1917  je postal častni meščan Mestne občine Kranj. Leta 2022 je prejel priznanje kot ustanovni in častni član Alumnov Gimnazije Kranj, na kar je bil zelo ponosen.
Z njegovim delom se je Kranj uvrstil med vodilne dispanzerje v Sloveniji in tujini. Deloval je na področju razvojno-nevrološke obravnave in postavil temelje zgodnje obravnave v Sloveniji. Temelji, ki jih je kot pobudnik ustanovitve Razvojnega tima za Gorenjsko razvijal skupaj z ostalimi člani, so postali standard za razvojne skupine po vsej državi. Med drugim je organiziral prvo zdravstveno-terapevtsko kolonijo za otroke z nevrološkimi motnjami skupaj s terapevti in starši. Ta je postala osnova za poznejšo ustanovitev Gorenjskega društva za cerebralno paralizo, na podlagi katerega so pozneje ustanavljali še druga tovrstna društva po Sloveniji. Bil je član več združenj in uredniških odborov v mednarodno uveljavljenih strokovnih revijah.
Zelo dejaven je bil na področju športa, in sicer v plavanju, vaterpolu, košarki, triatlonu, kot zdravnik tudi v drugih panogah. Med drugim je bil pobudnik športno-rekreativnih tekmovanj, vse to pa je počel s ciljem ozavestiti občane o zdravem načinu življenja. Za uspehe pri delu je prejel več mednarodnih priznanj; tako v medicini kot športu. Na obeh področjih – posvečal se jima je tudi v pokoju – je pustil neizbrisen pečat.

nazaj na Novice